Jedro

Grožnja kot napaka volje se presoja samostojno. Opredelitev grožnje kot enega od subjektivnih elementov oderuštva bi pomenila obid pravil o samostojnem institutu grožnje kot napake volje in posledične izpodbojnosti. Tožnikova pravica uveljavljati izpodbojnost pogodbe zaradi napake volje je glede na triletni rok prenehala že 20 let pred vložitvijo tožbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je 19.5.1976 s takratno Republiško skupnostjo za ceste sklenil kupno pogodbo namesto razlastitve glede več parcel v dveh svojih vložnih številkah. Do sklenitve pogodbe je prišlo zaradi gradnje avtoceste v bližini ... V dne 23.2.1999 vloženi tožbi tožnik zatrjuje več razlogov za ničnost sklenjene pogodbe in zato v primarnem tožbenem zahtevku zahteva ugotovitev ničnosti 3. in 4. člena pogodbe (glede predmeta in cene), ker pa je avtocesta zgrajena, zahteva tudi plačilo 9,200.000 DEM v tolarski vrednosti oziroma glede na ukinitev te valute 4,703.885,30 EUR v tolarski vrednosti. V naknadno uveljavljanem podrejenem tožbenem zahtevku pa zahteva ugotovitev ničnosti cele pogodbe in plačilo 1,807.944 DEM oziroma 924.387,08 EUR v tolarski vrednosti. Denarna zahtevka sta sestavljena iz razlike kupnine do zatrjevane poštene tržne vrednosti za prodane parcele po pogodbi in za dodatno odvzete parcele, kar izhaja iz nepodpisanega aneksa, nato iz manjvrednosti ostalih tožnikovih parcel, ki jih je moral zaradi bližine avtoceste prodati po nižji ceni in še iz 10 % letnih zamudnih obresti do dneva vložitve tožbe. Do razlike med denarnima deloma glavnega in podrejenega tožbenega zahtevka je prišlo zaradi dveh različnih in izven pravdnega postopka naročenih cenitev.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo glavni in podrejeni tožbeni zahtevek, sodišče druge stopnje pa je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo izpodbijano prvostopenjsko sodbo. Glavni razlog za odločitev obeh sodišč je, da tožnik ni uveljavljal elementov oderuške pogodbe, pač pa silo in grožnjo, ki utemeljujeta le izpodbijanje, ne pa ničnosti pogodbe. Prekluzivni roki za uveljavljanje izpodbojnosti so že potekli, utemeljen pa je tudi toženkin ugovor zastaranja glede denarnih zneskov.

Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja vse revizijske razloge, predlaga pa tako spremembo, da se njegovi pritožbi ugodi, kot je v njej predlagano, podrejeno pa razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve prvemu sodišču v novo sojenje.

Revizija trdi, da je pritožbeno sodišče le delno odgovorilo na pritožbene trditve glede sile in grožnje ter glede zemljišča, ki je bilo predmet nepodpisanega aneksa, ni pa argumentirano in razumno odgovorilo na pritožbene navedbe glede subjektivnega elementa ničnosti in glede 927 m2 dodatno odvzetega zemljišča. Revizija še pojasnjuje, da je tožnik v času pritožbenega postopka v tej zadevi uspel v zemljiškoknjižni zadevi tako, da so nepremičnine spet vpisane na njegovo ime. Sodišči sta presojali subjektivni element ničnosti, vendar samo na podlagi tožnikovih trditev, nista pa izvedli predlaganih dokazov za zaslišanje dveh prič in tožnika in nista ocenili pisne izjave ene priče, vse vsaj glede okoliščin, v katerih je tožnik sklenil pogodbo, zaradi česar sta kršili postopek in več tožnikovih z ustavo varovanih pravic. Obe sodišči sta šteli, da tožnikove trditve spadajo pod pojem grožnje, da zato ni subjektivnega elementa ničnosti v zvezi z oderuštvom, da gre za izpodbijanje zaradi napake volje, roki za to pa da so zamujeni. Tožnik se s takimi opredelitvami ne strinja. Zato ponavlja okoliščine, v katerih naj bi bil prisiljen skleniti pogodbo, ki je sicer ne bi podpisal, pojem stiske iz pravnega pravila paragrafa 879 Občnega državljanskega zakonika (ODZ) pa opredeljuje po zatrjevanem knjižnem pomenu in zaključi, da so izrečene grožnje in še odprti razlastitveni postopek tožnika spravili v stisko. Te trditve utemeljujejo opredelitev pod dejanski stan subjektivnega elementa oderuštva in sicer stiske in razburjenosti. V nadaljevanju revizija preide na objektivni element oderuštva in zatrjuje veliko nesorazmerje dajatev. Pretekle krivice je treba popraviti v skladu z zahtevami mednarodnih dokumentov, da je treba vrniti nezakonito ali nepravično odvzeto premoženje s strani države z vladajočim komunističnim režimom. Nemoralno se je sklicevati na zastaranje in sploh ugotavljati subjektivni element oderuštva, saj zadostuje le objektivna ugotovitev o odvzemu premoženja brez plačila poštene odškodnine. Sodbi nimata razlogov glede parcelne številke 371/31 v izmeri 490 m2, ki ni bila predmet pogodbe, pač pa aneksa, in glede 927 m2, navedenih v tem aneksu, ki presegajo izmere iz pogodbe. Glede na naziv zakona, na podlagi katerega je bil ugotovljen splošni interes in so bili začeti razlastitveni postopki oziroma so bile sklenjene pogodbe, tožnik zatrjuje, da avtocesta sploh še ni zgrajena in da njegovi zahtevki še niti niso dospeli, kaj šele zastarali.

Parc. št. 371/31 je v naravi obstajala že ob sklepanju pogodbe in ne gre za kasnejšo prenumeracijo. Tudi ta parcela je bila dejansko uporabljena za avtocesto.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila (375. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tako kot v pritožbenem je tudi v revizijskem postopku sporno le, ali je podan razlog ničnosti za del oziroma za celo pogodbo zaradi zatrjevanega oderuštva, ki ga je tožnik v postopku na prvi stopnji opredelil glede subjektivnega elementa tega instituta s trditvami, da so mu ob podpisu pogodbe predstavniki prodajalca in občine grozili, da mu bodo sicer kot nekmetu prisilno odvzeli vse zemljišče brez nadomestila in da bo izgubil službo na državni televiziji. Taka opredelitev pa tudi po presoji revizijskega sodišča utemeljuje le grožnjo kot napako pogodbene volje v smislu v času sklenitve pogodbe še uporabljanega pravnega pravila paragrafa 875 ODZ. Napaka volje je imela po tem pravnem pravilu za posledico le izpodbojnost pravnega posla, le tako posledico je določal tudi Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR) in jo določa tudi Obligacijski zakonik (OZ). Iz razlogov pravne varnosti pa je izpodbojnost pravnega posla vezana na določene roke, v katerih jo mora pogodbenik uveljavljati. Po pravnem pravilu paragrafa 1487 ODZ je znašal rok za izpodbijanje pravnega posla zaradi napake volje tri leta, enak objektivni rok je določal tudi drugi odstavek 117. člena ZOR. Tožnikova pravica uveljavljati izpodbojnost zaradi zatrjevane napake volje je torej prenehala že 19.5.1979, tožbo pa je vložil 20 let kasneje.

Na tožnikove pritožbene trditve, da grožnja in prisila predstavljata dejanski stan oderuštva, zlasti lahkomiselnost, stisko in neizkušenost, je pritožbeno sodišče pravilno odgovorilo na peti strani svoje sodbe, da tožnik teh elementov v postopku na prvi stopnji ni zatrjeval, na razširjene pritožbene trditve pa je odgovorilo tudi vsebinsko. Tožnik v reviziji svoje trditve o stiski kot enem od možnih elementov subjektivnega dejanskega stanu oderuštva še razširja in se sklicuje na široko pojmovanje stiske, na svojo duševno stisko zaradi izrečenih groženj, dodatno pa navaja tudi razburjenost. Odgovor revizijskega sodišča na te revizijske trditve je, da razširjanje dejanske podlage na revizijski stopnji zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP ni dovoljeno. Sicer pa revizijsko sodišče pritrjuje razlogom pritožbenega sodišča, da se grožnja kot napaka volje presoja samostojno in da njeno uvrščanje v razloge za subjektivni element oderuštva ni pravilno. Po pravnem pravilu paragrafa 879 ODZ je bila nična pogodba, če je kdo izkoristil lahkomiselnost, stisko, slaboumnost, neizkušenost ali razburjenost drugega s tem, da je pustil sebi ali drugemu obljubiti ali dati za dajatev protidajatev, ki po premoženjski vrednosti očitno ni v razmerju z vrednostjo dajatve. Podobno je določal tudi ZOR v prvem odstavku 141. člena oziroma določa sedaj OZ v prvem odstavku 119. člena. Grožnja za utemeljitev subjektivnega elementa oderuštva torej ne zadošča. Tako široka razlaga grožnje, kot jo uveljavlja revizija, je materialnopravno zmotna, saj bi opredelitev grožnje kot enega od subjektivnih elementov oderuštva pomenila obid pravil o samostojnem institutu grožnje kot napake volje in posledične izpodbojnosti.

Res je, da pravica do uveljavljanja ničnosti ne ugasne, vendar mora biti ničnost ustrezno zatrjevana in dokazana. Doslej povedano pa pomeni, da tožnik v tej pravdni zadevi niti ni zadostil trditvenemu bremenu za uveljavljanje ničnosti. Zato je neutemeljen njegov procesni očitek obema sodiščema, da nista izvedli predlaganih dokazov o okoliščinah, v katerih je sklenil pogodbo.

Tožnikovo stališče o nemoralnosti sklicevanja na zastaranje in nemoralnosti ugotavljanja subjektivnega elementa oderuštva je zmotno. Institut zastaralnih in tudi prekluzivnih rokov je uveden iz razlogov pravne varnosti ter velja ne samo v naši državi, ampak tudi v drugih državah s primerljivo pravno ureditvijo. Stališče o zadostnosti le objektivnega elementa oderuštva je v izrecnem nasprotju z veljavno ureditvijo in je zato tak očitek težko razumljiv. Kolikor ga tožnik povezuje z mednarodnimi akti, pa je ustrezno odgovorilo že pritožbeno sodišče. O vrnitvi v prejšnjem družbenem sistemu odvzetega premoženja se odloča v okviru Zakona o denacionalizaciji (ZDen), ki je skladen z zahtevami mednarodne skupnosti. Glede na čas sklenitve sporne pogodbe pa zatrjevane grožnje ni mogoče opredeliti v pomenu grožnje iz 5. člena v povezavi s 4. členom ZDen.

Neupoštevno je revizijsko poudarjanje objektivnega elementa oderuštva, saj ODZ (tako kot ZOR in OZ) zahteva hkraten obstoj subjektivnega in objektivnega elementa, kar pomeni, da za zavrnitev zahtevka zadostuje neobstoj le enega od njiju.

Že po tožnikovih trditvah je bila gradnja avtoceste pri ... končana leta 1976, zato je težko razumljiva njegova nova revizijska trditev, da naj glede na uvodno opredelitev ustreznega zakona o graditvi avtoceste od ene do druge državne meje njegovi zahtevki sploh še ne bi dospeli in da zato tudi niso zastarali. Sicer pa njegov pretežni denarni zahtevek za plačilo razlike do zatrjevane prave tržne vrednosti s pogodbo odvzetih zemljišč in pripadajočih obresti temelji na oderuštvu, ki ni dokazano. Zahtevek za plačilo dodatno odvzete površine je obogatitvene narave, zastaralni rok za to terjatev je začel teči z odvzemom v letu 1976 dodatno odvzete površine in je do vložitve tožbe 23 let kasneje potekel tako najdaljši desetletni rok iz ob sklenitvi pogodbe veljavnega Zakona o zastaranju terjatev, kot splošni petletni zastaralni rok iz ZOR (glede na takrat veljavno sodno prakso, utemeljeno na sprejetem načelnem pravnem mnenju, je iztekel konec leta 1983). Taki so tudi razlogi obeh sodišč. Zato je neutemeljen procesni očitek o pomanjkanju razlogov glede dodatno odvzetih 927 m2 zemljišča (razlogi pritožbene sodbe na šesti strani). Da je neutemeljen procesni očitek pritožbenemu sodišču o neargumentiranem odgovoru na trditve o povezavi sile in grožnje s subjektivnim elementom oderuštva, izhaja že iz doslej obrazloženega (razlogi pritožbene sodbe na peti in šesti strani).

Končno revizija neutemeljeno očita pritožbenemu sodišču pomanjkanja odgovora v zvezi s parc. št. 371/31. Tožnik je glede te parc. št. v pritožbi zatrjeval, da ni bila predmet niti sporne pogodbe niti kakšnega kasnejšega dogovora (torej tudi nepodpisanega aneksa ne, čeprav v reviziji sedaj trdi drugače), vendar je bila kljub temu na podlagi Zakona o javnih cestah s sklepom zemljiškoknjižnega sodišča prenešena na toženko. Zatrjeval je torej nepravilnosti v zemljiškoknjižnem postopku v zvezi z izvajanjem Zakona o javnih cestah. Na te trditve, ki niti ne sodijo v to pravdo, je pritožbeno sodišče odgovorilo na šesti strani svoje sodbe. Revizijske trditve, kaj se je zgodilo v zemljiškoknjižnem postopku še kasneje, ko je bila ta pravdna zadeva v pritožbenem postopku, ne morejo vplivati na drugačno odločitev v tej zadevi.

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo neutemeljeno tožnikovo revizijo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.