Jedro

Pritožba utemeljeno izpostavlja, da se sodišče pri presoji ponovitvene nevarnosti, ne da bi samo opravilo presojo utemeljenega suma, v utemeljitev utemeljenega suma, ne bi smelo sklicevati na zadevo, v kateri postopek še ni uveden in s tem utemeljen sum formalno ni dognan, a kot razume pritožbeno sodišče, to ni bil nosilni razlog za zaključek o ponovitveni nevarnosti, ko je sodišče prve stopnje utemeljitev danosti te nevarnosti sklepalo glede na ostale objektivne okoliščine in obdolženčeve osebne lastnosti, zlasti nezaposlenost, dejstvo da je brez prihodkov in pa to, da obravnavana kriminalna dejavnost ni edina v obdolženčevem življenju, saj je že bil obsojen za premoženjske delikte in je zaradi njih še v enem kazenskem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 205. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obdolženemu T. F. podaljšalo pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP za 1 mesec tj. do vključno 2. 6. 2021 do 10.40 ure.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožil obdolženčev zagovornik, ki v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa v smislu odprave pripora, podredno pa nadomestitev pripora s hišnim priporom.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe niso postavile pod vprašaj. V nasprotju s pritožnikom namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh razlogov za podaljšanje pripora - da je izkazan utemeljen sum storitve obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, njegova ponovitvena nevarnost ter sorazmernost in neogibna potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Utemeljen sum, da je obdolženec izvršil očitana mu kazniva dejanja, po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje izhaja iz sklepa o uvedbi preiskave (ki je v času odločanja pritožbenega sodišča že pravnomočen), vseh dokazov, ki so bili pridobljeni tekom predkazenskega postopka ter dokazov pridobljenih tekom preiskave, saj so v preiskavi zaslišane priče izpovedale in potrdile, kar so povedale že v predkazenskem postopku. Zaslišana ni bila le še oškodovanka I. C..

6. Zagovornik zaključek sodišča prve stopnje o izkazanosti utemeljenega suma izpodbija z navedbami, da M. Č. ni prepoznal obdolženca kot storilca kaznivega dejanja; da obdolžencu niso bili zaseženi odtujeni predmeti iz kaznivega dejanja pod I. točko sklepa o uvedbi preiskave; da ostali zbrani dokazi za to kaznivo dejanje ne zadoščajo za zaključek o utemeljenem sumu; da glede očitka pod II. točko sklepa o uvedbi preiskave ne zadoščajo samo izpovedbe oškodovancev o odtujenih predmetih, ker obdolženca pri izvršitvi nihče ni videl; da glede dejanja pod točko II/1 sodišče zmotno ugotavlja, da je priča Z. B. kot storilca prepoznala ravno obdolženca, saj je rekla, da se ji zdi, da bi lahko bil na fotografiji 8 storilec kaznivega dejanja, ki ga je opisala kot moškega srednjih let, obdolženec pa je star le 22 let; da pri opisu dejanja pod točko II/2 manjka predmet, s katerim naj bi obdolženec poškodoval narbe ključavnic; da pri očitku pod točko II/3 in 4 pri obdolžencu ni bil najden predmet, s katerim naj bi poškodoval ključavnice; da se pri dejanju pod točko III sodišče opira na zapisnik o zaslišanju oškodovanca P. P., ki med zaseženimi predmetni ni prepoznal klešč z modrim ročajem in natičnega ključa ter ključev različnih velikosti kot njegovo last ter da zapisnik o zaslišanju priče P. V., ki je posnel tudi sporno fotografijo, ki jo sodišče zaradi varstva osebnih podatkov ne bi smelo uporabiti, ne zadošča za obstoj utemeljenega suma.

7. S temi navedbami zagovornik dejansko podaja svojo dokazno oceno tako posameznih dokazov kot tudi oceno vseh dokazov kot celote, kar presega obseg presoje utemeljenega suma. Obstoj utemeljenega suma namreč sodišče presoja na podlagi razpoložljivih dokazov (njihovega števila in vsebine), a se pri tem ne spušča v ocenjevanje posameznega dokaza ali vseh dokazov kot celote. Dokazna ocena je prepuščena razpravnemu senatu po izvedbi glavne obravnave in bo predmet nadaljnjega postopka. V okviru presoje obstoja utemeljenega suma pa take navedbe ne morejo biti upoštevne in ne morejo omajati prepričljivosti zaključkov sodišča prve stopnje o izkazanosti utemeljenega suma, o katerem glede na vsebino izpovedb zaslišanih prič in ostale dokaze, ki jih je sodišče prve stopnje nazorno povzelo točkah 12. do 16. obrazložitve izpodbijanega sklepa ne more biti nobenega dvoma. V zvezi z navedbami glede dovoljenosti uporabe fotografij, ki jih je posnel P. V. v zvezi z izvršitvenim ravnanjem, ki se ga obdolžencu očita pod III. točko sklepa o uvedbi preiskave, pa je treba poudariti, da bi pritožbeno nakazana nezakonitost tega dokaza pri presoji utemeljenega suma bila upoštevna le, če bi šlo za tako očitno nezakonosti, da bi bilo na prvi pogled jasno, da je dokaz pridobljen s kršitvijo človekovih pravic, kar v predmetni zadevi ni izkazano.

8. Sodišče prve stopnje je prav tako pravilno ugotovilo, da so izkazane objektivne in subjektivne okoliščine, ki kažejo na realno in konkretno ponovitveno nevarnost. Kot objektivne okoliščine je izpostavilo težo kaznivih dejanj, ki se očitajo obdolžencu (za kaznivo dejanje po 1. in 3. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 je zagrožena kazen do 5 let zapora, za kaznivo dejanje po prvem in drugem odstavku 204. člena KZ-1 pa res nižja kazen, kot je očitno pomotno navedlo sodišče prve stopnje), dejstvo, da se v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 obdolžencu očita 8 izvršitvenih dejanj in da naj bi vsa dejanja izvršil v relativno kratkem časovnem obdobju od 7. 3. 2021 do 2. 4. 2021 na podoben način tj. z vlamljanjem v kleti večstanovanjskih stavb. Res je sicer, da je pri večini izvršitvenih dejanj obdolženec pridobil zgolj manjšo premoženjsko korist in da je pri nekaterih dejanjih lastnikom nastala zgolj manjša premoženjska škoda v obliki pokvarjene ključavnice, vendar to ne pomeni, da objektivne okoliščine ponovitvene nevarnosti niso izkazane. Ne glede na to kolikšno škodo je z obdolženčevimi ravnanji utrpel posamezni oškodovanec, je dejstvo, da je obdolženec nedovoljeno posegel v ustavno varovano pravico oškodovancev do zasebne lastnine in četudi posamezni oškodovanci niso utrpeli velike premoženjske škode (v smislu absolutnih zneskov), je potrebno upoštevati obdolženčevo ravnanje kot celoto, ko njegovo ravnanje predstavlja ogrozitev premoženja večjega števila ljudi.

9. Prav tako nobenih pomislekov v pravilnost sklepanja, da si obdolženec glede na to, da je brezposeln in da ne prejema denarne socialne pomoči, niti kakšnih drugih oblik dohodka za preživljanje, slednje zagotavlja tudi z izvrševanjem premoženjskih kaznivih dejanj, ne zbujajo pritožbene navedbe, da je obdolženec na prostosti iskal zaposlitev, a je ni uspel dobiti, in da bi si na prostosti lahko uredil denarno socialno pomoč. Takim navedbam ni mogoče slediti, saj bi si denarno pomoč obdolženec lahko uredil že pred izvrševanjem kaznivih dejanj, pa tega ni storil . Neutemeljeni pa so tudi pritožbeni očitki, da je podana absolutno bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker nikjer v spisu ni izkazano, niti dokazano, da si obdolženec sredstva za preživljanje pridobiva tudi s kriminalno dejavnostjo. O tem je namreč sodišče utemeljeno sklepalo na podlagi podatkov o storilčevih premoženjskih in socialnih razmerah (iskalec zaposlitve, brez denarne socialne pomoči in drugih virov dohodkov, odvisnost od prepovedanih drog, ki izhaja iz obdolženčevega zagovora pred preiskovalnim sodnikom). Ob hkratnem dejstvu, da je obdolženec bil doslej že kaznovan (s sodbo Okrožnega sodišča v Celju IV K 40846/2019 mu je bila izrečena pogojna obsodba z določeno enotno kaznijo 6 mesecev zapora ter preizkusno dobo dveh let zaradi kaznivih dejanj goljufije po petem odstavku 211. člena KZ-1 in dveh kaznivih dejanj velike tatvine po 3. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1) in da zoper njega teče še en kazenski postopki (pred Okrožnim sodiščem v Celju pod opr. št. IV K 42814/2019 zaradi kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 in po prvem odstavku 204. člena KZ-1, ki naj bi ju storil od 11. 3. 2019 do 10. 4. 2019, obtožnica je že pravnomočna), pa je povsem utemeljen zaključek, da so izkazane tudi subjektivne okoliščine, ki kažejo na ponovitveno nevarnost. Kot je bilo poudarjeno zgoraj, pri presoji ponovitvene nevarnosti ni mogoče upoštevati zgolj višino oškodovanja posameznega oškodovanca, temveč pogostost in številčnost kršitev in ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da tudi v primerih, ki jih omenja sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, ni šlo za hujša kazniva dejanja in da zato ni izkazana ponovitvena nevarnost. Res je, kot utemeljeno izpostavlja zagovornik, da se sodišče pri presoji ponovitvene nevarnosti, ne da bi samo opravilo presojo utemeljenega suma, v utemeljitev utemeljenega suma, ne bi smelo sklicevati na zadevo, v kateri postopek še ni uveden in s tem utemeljen sum formalno ni dognan, a kot razume pritožbeno sodišče, to ni bil nosilni razlog za zaključek o ponovitveni nevarnosti, ko je sodišče prve stopnje v utemeljitev danosti te nevarnosti sklepalo glede na ostale objektivne okoliščine in obdolženčeve osebne lastnosti, zlasti nezaposlenost, dejstvo da je brez prihodkov in pa to, da obravnavana kriminalna dejavnost ni edina v obdolženčevem življenju, saj je že bil obsojen za premoženjske delikte in je zaradi njih še v enem kazenskem postopku.

10. Neutemeljeno je zagovornikovo nestrinjanje z zaključkom sodišča prve stopnje, da so obdolženčeve lastnosti izrazito negativne, kar je sodišče prve stopnje utemeljilo s sklicevanjem na izkazano izrazito nespoštovanje pravnih norm in dejstvo, da niti doslej izrečena kazenska sankcija in sočasno vodenje kazenskega postopka obdolženca niso odvrnili od nadaljnjega izvrševanja kaznivih dejanj, saj izkazane okoliščine ob logični in življenjski razlagi nedvomno potrjujejo zaključkom sodišča prve stopnje. Ni se mogoče strinjati niti z navedbami, da gre med kaznivimi dejanji za večji časovni razmik, saj je na ravni utemeljenega suma izkazano, da je obdolženec v predmetnem postopku očitana mu kazniva dejanja izvršil v času od 7. 3. 2021 do 2. 4. 2021, v kolikor pa zagovornik s tem meri na časovni razmik med dejanji, ki so se obravnavala ali se obravnavajo v drugih kazenskih postopkih, pa je potrebno poudariti, da naj bi se kljub vmesnim prekinitvam, obdolženec vendarle vedno znova zatekal k izvrševanju kaznivih dejanj, denarne socialne pomoči pa si kljub trditvam zagovornika, ki da so obetavne, še vedno ni uredil, čeprav bi to lahko storil že pred odreditvijo pripora.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo tudi, da je pripor zoper obdolženca nujen, neogibno potreben in tudi sorazmeren ukrep. Zaključek o neogibni potrebnosti je utemeljilo s pojasnili, da je odreditev pripora neogibno potrebna zaradi preprečitve izkazane ponovitvene nevarnosti oz. zagotovitve varnosti potencialnih oškodovancev, saj je iz razlogov, s katerimi je utemeljilo zaključek o ponovitveni nevarnosti, povsem očitno, da obdolženec z izvrševanjem kaznivih dejanj ne namerava prenehati, saj glede na njegovo dosedanje ravnanje, ob dejstvu, da gre za povratnika, ni pričakovati, da bi spremenil način življenja in predvsem svoj odnos do premoženja oziroma lastnine drugih oškodovancev. Po mnenju pritožbenega sodišča pri tem ne gre zgolj za splošne navedbe sodišča o neogibni potrebnosti in ob taki obrazložitvi ni mogoče utemeljeno trditi, da je izpodbijani sklep v tem delu neobrazložen in obremenjen s kršitvijo kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, kot navaja zagovornik v pritožbi.

12. Prav tako se ni mogoče strinjati z zagovornikovim stališčem, da zaradi relativno majhne premoženjske škode pripor ni sorazmeren ukrep glede na varovane dobrine. Kot je bilo že večkrat poudarjeno, posamezni oškodovanci resda niso utrpeli večje premoženjske škode, vendar kot je poudarilo že sodišče prve stopnje ne gre spregledati številčnosti izvršenih ravnanj in okoliščine, da so bila dejanja storjena v relativno kratkem časovnem obdobju, med njimi pa tudi dejanje drzne tatvine, pri katerem je šlo za oškodovanje, ki za posameznika vendarle lahko pomeni tudi resen poseg v lastnino in s tem v ustavno zagotovljeno dobrino.

13. Glede na številčnost oškodovanih oseb, številčnost izvršitvenih ravnanj, kontinuiteto izvrševanja kaznivih dejanj oz. povratništvo, način izvrševanja, ko naj bi šlo tudi za drzno tatvino, pa tudi ni mogoče slediti zagovornikovim trditvam, da bi obdolženec zagotovo sodeloval pri izvrševanju hišnega pripora, ki bi se izvrševal na naslovu njegovega stalnega prebivališča in bi dosegel enak namen in učinek. Obdolženca od nadaljnjega izvrševanja kaznivih dejanj očitno ni odvrnila niti pogojna obsodba, niti dejstvo, da je zoper njega v teku nov kazenskih postopek, zaradi česar ni mogoče utemeljeno pričakovati, da bi obdolženec spoštoval hišni pripor. Zaključek sodišča prve stopnje, da zasledovanega cilja, tj. zagotovitve varnosti premoženja večjega števila potencialnih oškodovancev ni mogoče zagotoviti z drugimi, milejšimi ukrepi, je tako pravilen in mu pritožbeno sodišče pritrjuje.

14. Ker glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker tudi uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določilu tretjega odstavka 402. člena ZKP.

15. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora, po pravnomočnosti sodbe, odmerilo sodišče prve stopnje.