Jedro

Če najemnik po nastanku okoliščine socialne stiske ne prijavi CSD in ne predloži potrdila tega centra lastniku stanovanja in občinskemu upravnemu organu pristojnemu za stanovanjske zadeve, kot to predpisuje IV. odst. 53. čl. SZ, se v pravdi ne more uspešno sklicevati na to, da zaradi socialne stiske ni zmogel plačati najemnine in drugih stroškov v celoti.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, da se odpove najemna pogodba z dne 1.7.1992, sklenjena med njo in tožencem za stanovanje v C., da se mora toženec v roku 60 dni izseliti iz tega stanovanja in ga praznega oseb in stvari izročiti tožeči stranki ter tožeči stranki plačati zapadlo in še neplačano najemnino in obratovalne stroške v znesku 9.999,00 SIT z zahtevanimi zakonitimi zamudnimi obrestmi ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 27.900,00 SIT.

Proti tej sodbi se pritožuje toženec zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava.

Navaja, da sodišče prve stopnje ni preverjalo njegovega ugovora pobota terjatve z njegovo nasprotno terjatvijo. Toženec je plačal prejšnjemu najemniku stanovanja za izvršeno nujno adaptacijo stanovanja 6.000 DEM, kasneje pa je še sam preurejal druge stvari v stanovanju. Šlo je za nujna popravila, ki bi jih morala izvršiti tožeča stranka. Zaradi vseh teh stroškov adaptacije je bil toženec v hudi finančni stiski. Bil je namreč oficir JLA v Pančevu in ker mu je pred leti umrla žena je moral sam skrbeti za dve mladoletni hčerki.

Ob napadu JLA na Slovenijo mu je uspelo z otrokoma pobegniti v Slovenijo, vendar je ob tem ostal brez premoženja, ki je ostalo v Srbiji. Zaposlil se je kot častnik TO Slovenije in živel najprej pri svoji sestri ter šele nato dobil v najem sporno stanovanje. Mnenja je, da je zaradi njegove socialne stiske podan razlog iz II. odstavka 53. člena Stanovanjskega zakona in da mu tožeča stranka zato ne more odpovedati najemne pogodbe. Najemnine in drugih obveznosti namreč ni mogel plačati zaradi socialne stiske, v kateri se je znašel skupaj z obema otrokoma. Prosi tudi, da ga sodišče oprosti plačila sodnih taks.

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka zanika trditve toženca, da bi na prvi stopnji ugovarjal v pobot svojo nasprotno terjatev in da bi imel kakšne stroške z adaptacijo stanovanja. Ob toženčevi vselitvi je bilo sporno stanovanje urejeno in v dobrem stanju. Z prejšnjim najemnikom pa se je toženec dogovoril le za odkup opreme in pohištva.

Če bi bil res v socialni stiski, bi si pridobil potrdilo centra za socialno delo in ga predložil tožeči stranki kot dokaz, da najemnine ne zmore plačevati zaradi socialne stiske. Tega ni storil in tudi v pritožbi ne predlaga nobenih dokazov glede zatrjevane socialne stiske.

Pritožba ni utemeljena.

Neresnična je trditev toženca, da je v postopku na prvi stopnji ugovarjal v pobot svojo nasprotno terjatev in da je sodba zato pomanjkljiva, ker o njegovem pobotnem ugovoru ni odločila. Pobotnega ugovora toženec namreč ni podal niti na glavni obravnavi dne 23.9.1993, na kateri je bila sklenjena pogojna sodna poravnava, niti na glavni obravnavi dne 19.11.1993, na kateri je bila izdana izpodbijana sodba, toženec pa se je sploh ni udeležil. Gre za očitno izmišljeno trditev toženca, kar kažejo podatki spisa, zlasti vsebina zapisnikov o navedenih glavnih obravnavah. To potrjuje tudi dejstvo, da toženec celo v pritožbi ne pove, kakšno nasprotno terjatev sploh ima proti tožeči stranki po vrsti in po višini.

Pravno neupoštevne so tudi toženčeve trditve o socialni stiski, v kateri naj bi se znašel sam in njegova dva otroka in zaradi katere naj ne bi zmogel poravnati najemnine in obratovalnih stroškov za januar, februar in marec 1993. Po določilu III. odstavka 53. člena Stanovanjskega zakona (Uradni list RS št.. 18/91 - v nadaljevanju SZ) tožeča stranka tožencu kot najemniku stanovanja res ne bi mogla odpovedati najemne pogodbe zato, ker ni plačal najemnine in drugih obveznosti po zakonu, če zaradi socialne stiske ni zmogel plačati najemnine in drugih obveznosti v celoti. Vendar pa bi toženec moral po mnenju sodišča druge stopnje v skladu z določilom IV. odstavka 53. člena SZ to socialno stisko dokazati v roku 15 dni po nastanku teh okoliščin s predložitvijo potrdila centra za socialno delo lastniku stanovanja in tudi občinskemu upravnemu organu pristojnemu za stanovanjske zadeve, ki bi lastniku stanovanju nato zagotovil pokritje razlike do pogodbeno določene najemnine in ostalih stroškov ali pa tožencu dodelil v najem drugo, primerno, socialno stanovanje.

Ker toženec kot najemnik te svoje obveznosti iz IV. odstavka 53. člena SZ ni izpolnil, niti ni izkazal nobenih opravičljivih razlogov za opustitev te obveznosti se v pravdi ne more sklicevati na to, da neplačevanje najemnine in obratovalnih stroškov v konkretnem primeru ni odpovedni razlog. K temu je dodati še to, da se toženec v postopku na prvi stopnji ni skliceval na socialno stisko, temveč je obljubil poravnati najemnino in obratovalne stroške do 1.10.1993, tožeča stranka pa je s sklenitvijo pogojne sodne poravnave pokazala pripravljenost odstopiti od odpovedi najemne pogodbe, če toženec plača dolgovano najemnino in obratovalne stroške do 1.10.1993, kot je obljubil. Toženec te svoje obljube ni izpolnil, zato je prišlo do preklica sodne poravnave. Toženec se je nato začel šele v pritožbi sklicevati na svojo socialno stisko, kot razlog za neplačevanje najemnine in obratovalnih stroškov, vendar pavšalno in le za leto 1991 in 1992, ne pa za sporno obdobje in ne da bi zatrjeval, da je bil brez zaposlitve in dohodka, temveč je nasprotno celo pojasnil, da je bil zaposlen kot častnik TO Slovenije.

Sodišče druge stopnje glede na vse navedeno meni, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva in nato pravilno zaključilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljen.

Neutemeljeno pritožbo toženca je zato zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo v smislu določila 368. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP.

Odločitev o zavrnitvi zahtevka toženca za povračilo pritožbenih stroškov je vsebovana v izreku o zavrnitvi njegove pritožbe.

Odločitev o zavrnitvi zahtevka tožeče stranke za povračilo stroškov za odgovor na pritožbo pa temelji na določilu I. odstavka 155. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je namreč ocenilo, da ti stroški niso bili potrebni, ker vsebina odgovora na pritožbo ni ničesar doprinesla k odločitvi sodišča druge stopnje o pritožbi toženca.

O predlogu toženca za oprostitev plačila sodnih taks bo moralo odločiti sodišče prve stopnje, ki je po I. odstavku 173. člena ZPP pristojno za tako odločitev.