Jedro

ZDajMV ne predvideva odpusta oziroma odpisa takse za odjavljeno vozilo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijanim upravnim aktom (plačilnim nalogom) tožniku naložil plačilo takse za odjavljeno vozilo kategorije M1, v višini 25,00 EUR, v roku 30 dni po prejemu plačilnega naloga. Iz obrazložitve izhaja zakonska podlaga za odmero takse, ugotovitev, da iz evidence registriranih vozil pri ministrstvu, pristojnemu za promet, izhaja, da je tožnik lastnik odjavljenega vozila in podatki, na katerih v skladu s pravno podlago temelji odmerjena višina takse.

2. Drugostopenjski organ je s svojo odločbo zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani upravni akt, v obrazložitvi pa se sklicuje na določbe Zakona o dajatvah na motorna vozila (v nadaljevanju ZDajMV), iz katerih izhaja, da je zavezanec za plačilo dajatve lastnik odjavljenega motornega vozila s prebivališčem v Republiki Sloveniji, obveznost plačila dajatve pa prvič nastane po preteku enega leta od odjave vozila. Če lastnik takega vozila prenese lastništvo na drugo osebo, postane zavezanec za plačilo dajatve novi lastnik. Po Zakonu o motornih vozilih (v nadaljevanju ZMV) je treba spremembo lastništva prijaviti registracijski organizaciji in priložiti listino o pravnem poslu oziroma katero od drugih listin, naštetih v zakonu. Po ZDajMV obveznost plačila dajatve za odjavljeno vozilo preneha, če zavezanec pristojnemu organu predloži potrdilo o uničevanju, policijski zapisnik o kraji vozila, dokazilo o registraciji vozila v drugi državi ali izvozno carinsko deklaracijo o izvozu vozila iz carinskega območja unije. ZDajMV sicer ne predvideva oprostitve plačila dajatve oziroma odpisa dolga, zato bo moral tožnik poskrbeti za razbremenitev plačila dajatve na katerega od načinov, ki so predvideni v zakonu, ali pa bo moral v skladu s tem zakonom plačevati dajatev za odjavljeno vozilo 10 let. 3. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da nima denarja za plačilo dajatve, ker je v zaporu. Navaja, da je avto "dal ciganom za staro železo, prometno v smeti", in predlaga odpis dolga. Sodišču torej smiselno predlaga, naj izpodbijani upravni akt odpravi in zadevo vrne organu, ki ga je izdal, v ponoven postopek.

4. Toženka je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, na tožbo pa po vsebini ni odgovorila.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Tožnik v tožbi ne izpodbija ne dejanskih ugotovitev toženke, da namreč iz uradne evidence izhaja, da je lastnik odjavljenega motornega vozila, ne njene razlage oziroma uporabe zakona, na podlagi katerega je bil izdan izpodbijani upravni akt. Česa takega ne pomeni niti naknadna navedba v tožbi, da je avto "dal ciganom za staro železo", saj s tem niti posredno ne zatrjuje, da je lastništvo vozila prenesel v skladu z določbami DMV oziroma da je izpolnil katerega od pogojev, ki jih ZDajMV predpisuje za prenehanje obveznosti plačevanja predmetne dajatve. Toženka pravilno ugotavlja tudi, da ZDajMV ne predvideva odpusta oziroma odpisa te dajatve, tožnik pa tudi v tem pogledu ne navaja ničesar drugega.

7. Sodišče zato nima podlage, da bi kakorkoli dvomilo v pravilnost oziroma zakonitost izpodbijanega akta, vendarle pa opozarja še na drugi odstavek 4. člena ZDajMV, po katerem se za pravico do izterjave dajatve za odjavljeno vozilo smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja davčni postopek. To je Zakon o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki v VII. poglavju, ki se nanaša na izpolnitev davčne obveznosti, ureja tudi odpis, delni odpis, odlog in obročno plačevanje davka za fizične osebe (101. člen ZDavP-2). To po eni strani pomeni, da je imela toženka prav, da v postopku odmere dajatve po ZDajMV ni bilo podlage za vsebinsko obravnavo tožnikove prošnje za odpis dajatve, saj tedaj še ni šlo za plačilo oziroma izterjavo te dajatve, po drugi strani pa, da tožnik v vsakem primeru lahko vloži ta predlog šele naknadno, v zvezi s poravnavo oziroma v zvezi s postopkom za izterjavo te (sicer zakonito odmerjene) dajatve. Če bo tožnik v tem postopku (ponovno) zaprosil za odpust davčnega dolga, bo pristojni organ imel podlago za preizkus, ali so za to izpolnjeni pogoji, predpisani v ZDavP-2. Sodišče se sicer v okviru tega upravnega spora ne more spuščati v vprašanje morebitne utemeljenosti takega predloga, saj je predmet tega spora izključno pravilnost in zakonitost upravnega akta, s katero je bila navedena dajatev odmerjena.

8. Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijani akt pravilen in zakonit, zato je v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Kot je bilo že obrazloženo, med strankama ni bilo sporno ne dejansko stanje, na katerem temelji izpodbijani upravni akt, ne razlaga oziroma uporaba materialnega prava, zato je sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.