Jedro

Tožena stranka je v izpodbijani odločbi zamudo subjektivnega roka utemeljila z ugotovitvijo, da je ta rok pričel teči, ko se je tožnik seznanil z vložitvijo zahteve za denacionalizacijo z dne 24. 2. 1993. Glede na to, da so bile v zakonskem roku vložene tri zahteve za denacionalizacijo (in za vrnitev različnega premoženja), je izpodbijana odločitev preuranjena in ne temelji na pravilni uporabi 1. točke prvega odstavka 263. člena ZUP.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, številka 490-126/2009/9 z dne 3. 9. 2010, se odpravi in se zadeva vrne Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano v ponoven postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je z izpodbijano odločbo in sklepom, številka 490-126/2009/9 z dne 9. 3. 2010, v 1. točki izreka pritožbi Slovenske odškodninske družbe d.d. (v nadaljevanju SOD) ugodilo in odpravilo sklep Upravne enote Celje, številka 32100-348/92 z dne 12. 10. 2009. V 2. točki izreka je predlog za obnovo postopka, končanega z odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Republike Slovenije, št. 464-87/2005/1/4 z dne 10. 1. 2007, ki je postala pravnomočna dne 17. 10. 2007, v obsegu, ki se nanaša na odločitev v 8. točki izreka, zavrglo. V 3. točki izreka je odločilo, da v tem postopku niso bili zaznamovani stroški.

Prvostopni upravni organ je dovolil obnovo postopka denacionalizacije premoženja podržavljenega upravičenki A.A., končanega z odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano RS, št. 464-87/2005/1/4 z dne 10. 1. 2007, v obsegu, ki se nanaša na 8. točko izreka in s katero je bila odpravljena odločba Upravne enote Celje, št. 32100-348/92 z dne 12. 10. 2005 in zavrnjena zahteva za denacionalizacijo A.A. podržavljenega 1/5 solastniškega deleža na delu parc. št. 341/2, 341/1, 339, 344 in 338 k.o. ... Odločba je postala pravnomočna 17. 10. 2007, predlog za obnovo postopka pa je 1. 10. 2009 vložil B.B. Za odločanje o navedenem predlogu je po mnenju tožene stranke pristojen drugostopni upravni organ, saj se je postopek končal z njegovo odločbo. V nadaljevanju drugostopni upravni organ navaja, da iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je predlog za obnovo postopka vložila upravičena oseba in da je vložen pravočasno, česar prvostopni organ ni obrazložil in navedb ni mogoče preveriti. Obnovo je dovolil iz razloga po 1. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06-UPB, 105/06 – ZUS-1, 126/07 in 65/08, v nadaljevanju ZUP). V skladu z določbami 267. člena ZUP mora organ preizkusiti, ali je predlog za obnovo dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina na katero se predlog upira verjetno izkazana. Obnova postopka se v primeru iz 1. točke 260. člena ZUP lahko predlaga v enem mesecu od dneva, ko je stranka mogla navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze, po navedbah predlagatelja pa naj bi novo dejstvo predstavljal pozneje dokazan obstoj zahteve za denacionalizacijo premoženja po upravičenki A.A. z dne 24. 2. 1993. Iz dokumentov zadeve je razvidno, da v času, ko sta o predmetni zadevi odločala upravni organ na drugi stopnji in Upravno sodišče (U 63/07 z dne 17. 10. 2007), navedene zahteve ni bilo v dokumentih zadeve. Ne glede na to tožena stranka ugotavlja, da predlagatelj obnove ni verjetno izkazal, da je bil predlog za obnovo podan v roku enega meseca od dneva, ko je stranka mogla navesti nova dejstva. Iz dokumentov zadeve namreč izhaja, da je bila stranka o obstoju zahteve za denacionalizacijo z dne 24. 2. 1993 seznanjena že vsaj z vročitvijo odločbe Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, št. 464-305/00/92 z dne 14. 11. 2008. Odločba je bila B.B. vročena 22. 3. 2009. S to odločbo, ki je postala pravnomočna 24. 4. 2009, je bila A.A. priznana odškodnina v obveznicah SOD in je bila izdana na podlagi zahteve za denacionalizacijo z dne 24. 2. 1993. Predlog za obnovo postopka je B.B. vložil 1. 10. 2009, torej po poteku roka enega meseca, ki ga določa ZUP. Ker predlog ni bil pravočasen, ga je bilo treba, skladno z določbo 267. člena ZUP, zavreči. Tožnik v tožbi odločitvi drugostopnega upravnega organa oporeka. Ne strinja se z razlogi za zavrženje predloga za obnovo postopka, to je, da je bil o obstoju zahteve za denacionalizacijo pokojnih vlagateljev C.C. in D.D. z dne 24. 2. 1993, seznanjen z vročitvijo odločbe tožene stranke z dne 14. 11. 2008, ki mu je bila vročena 22. 3. 2009. Ta odločba se namreč nanaša na povsem druge podržavljene nepremičnine. Tožnik je torej 22. 3. 2009 izvedel, da se je zahteva za denacionalizacijo z dne 24. 2. 1993 našla, pravzaprav je za obstoj te zahteve vedel vseskozi, same zahteve pa še danes ne poseduje. V tednu ali dveh pred vložitvijo predloga za obnovo postopka je z upravnim organom, ki je vodil denacionalizacijski postopek na prvi stopnji, opravil več telefonskih razgovorov, v katerih mu je bilo pojasnjeno, da zahteva za denacionalizacijo vlagateljev C.C. in D.D. z dne 24. 2. 1993, taksativno našteva tudi podržavljene parcele št. 341/2, 341/1, 339, 344 in 338, ki so bile ob podržavljenju vse pripisane k ZKV 8 k.o. ..., kar pomeni, da je izvedel za obstoj novega dokaza znotraj enomesečnega roka iz 263. člena ZUP. Sodišču predlaga, da odločbo in sklep tožene stranke odpravi.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem prereka vse tožbene navedbe kot neutemeljene, iz razlogov navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Odgovor na tožbo je podala tudi stranka z interesom v tem upravnem sporu, SOD, ki navaja, da tožnik ni z ničemer ovrgel ugotovitve tožene stranke, kdaj je pridobil možnost uveljavljati obnovitveni razlog. Vsekakor je z vročitvijo odločbe MKGP z dne 14. 11. 2008 pridobil možnost uveljavljati obnovitveni razlog o obstoju vloge za denacionalizacijo z dne 24. 2. 1993, saj je vročitev odločbe v spisu dokumentirana z dovolj trdnim dokazom. Tožnik je bil torej 22. 3. 2009 seznanjen z obstojem manjkajoče vloge za denacionalizacijo in bi moral od takrat naprej, v roku enega meseca, vložiti predlog za obnovo postopka. Sama seznanitev z vsebino sporne vloge na tek enomesečnega roka ni relevantna, zato sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Zakon o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, 52/2002, 73/04, 119/05, 105/06, 126/07, 65/08 in 8/10 - v nadaljevanju ZUP) v 1. točki 260. člena določa, da se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva obnovi, če se izve za nova dejstva ali najde ali pridobi možnost uporabe novih dokazov, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Ko organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo prejme predlog, mora preizkusiti ali je predlog dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog opira verjetno izkazana (prvi odstavek 267.člena ZUP). Če pogoji iz prvega odstavka 267. člena ZUP niso izpolnjeni, zavrže pristojni organ predlog s svojim sklepom.

Iz določbe 260. člena ZUP, ki se uporablja kot postopkovni predpis v tej zadevi, izhajata torej dva osnovna pogoja za obnovo postopka in sicer dokončnost odločbe, ki se obnavlja ter pogoj obstoja vsaj enega obnovitvenega razloga. V konkretnem primeru iz podatkov predloženega upravnega spisa in obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je prvi pogoj, to je, da je predlagana obnova dokončnega upravnega akta izpolnjen, prav tako je po presoji sodišča, glede na to da je odločbo katere obnova se predlaga (številka 464-87/2005/1/4 z dne 10. 1. 2007 in ki je postala pravnomočna 10. 1. 2007) drugostopni upravni organ izdal sam, za odločanje o predlogu za obnovo postopka pristojen drugostopni upravni organ.

Na podlagi tožnikovega predloga za obnovo postopka denacionalizacije z dne 1. 10. 2009, sta upravna organa štela, da je tožnik predlagal obnovo postopka na podlagi 1. točke 260. člena ZUP, ki določa, da je obnova postopka mogoča, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku, na navedeni obnovitveni razlog pa merijo tudi tožbene navedbe. Tudi po presoji sodišča kasneje najdena zahteva za denacionalizacijo premoženja po upravičenki A.A. z dne 24. 2. 1993 predstavlja obnovitveni razlog iz 1. točke 260. člena ZUP, zato v zadevi sporno ostaja vprašanje pravočasnosti vložitve predloga za obnovo postopka.

Določba 1. točke prvega odstavka 263. člena ZUP določa subjektivni rok, v katerem je mogoče obnovo postopka predlagati v enem mesecu od dneva, ko je stranka izvedela za nova dejstva in dokaze. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi zamudo subjektivnega roka iz 1. točke 260. člena ZUP utemeljila z ugotovitvijo, da je ta rok pričel teči, ko se je tožnik seznanil z vložitvijo zahteve za denacionalizacijo z dne 24. 2. 1993, to je vročitvijo odločbe Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, št. 464-305/00/92 z dne 14. 11. 2008, dne 22. 3. 2009. Sodišče po vpogledu v navedeno odločbo s stališčem tožene stranke ne soglaša. Iz obrazložitve te odločbe namreč izhaja, da je pritožbeni organ po pridobitvi celotnega prvostopnega spisa ugotovil, da so bile v zakonskem roku vložene tri zahteve za denacionalizacijo po upravičenki A.A. in sicer dne 19. 9. 1992, 2. 7. 1993 in 24. 2. 1993. Prav tako iz obrazložitev izhaja, da je bila zahteva z dne 19. 9. 1992 vložena za denacionalizacijo nekdanje E. tovarne d.z.o.z., za parcele v zk. vl. št. 23, 56, 106 in 190, vse k.o. ... Zahteva z dne 2. 7. 1993 je bila vložena za hčerinsko podjetje te firme in sicer za F.F.; zahteva z dne 24. 2. 1993 pa je bila vložena za zemljišča parc. številka 881/1, 884 in 8870, vse k.o. ... Sodišče glede na navedeno obrazložitev vsebine odločbe Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, številka 464-305/00/92 z dne 14. 11. 2008 meni, da je tožena stranka zamudo enomesečnega subjektivnega roka za vložitev predloga za obnovo postopka preuranjeno utemeljila s prejemom te odločbe.

Glede na navedeno, je bila po presoji sodišča izpodbijana odločitev preuranjena, saj odločitev ne temelji na pravilni presoji določbe 1. točke prvega odstavka 263. člena ZUP, zato je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št.105/06 in 62/10-v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo. Skladno z isto določbo je zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka o zadevi ponovno odločati in izdati nov upravni akt v roku določenem v četrtem odstavku 64. člena ZUS-1 ter v tem postopku ugotoviti, kdaj je tožnik izvedel za vsebino zahteve za denacionalizacijo.