Jedro

Predlogu za oprostitev plačila sodnih taks ni mogoče ugoditi, če prejema predlagatelj poleg denarne socialne pomoči z opravljanjem priložnostnih del še druge dohodke, s katerimi se preživlja, upoštevaje tudi njegove stroške in preživninsko obveznost, ter znesek sodne takse, saj bo predlagatelj zmogel plačilo sodne takse, ne da bi bila s tem občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja in izpolnjuje preživninsko obveznost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da tožeče stranke ne oprosti plačila sodne takse za postopek o pritožbi.

Proti uvodoma navedenemu sklepu je tožnik pravočasno vložil pritožbo. V njej je ponovno predstavil svoje premoženjsko stanje, in sicer da živi v podnajemnem stanovanju, za kar mesečno plačuje 280,00 EUR stroškov, plačuje preživnino za hčer 163,00 EUR ter prejema denarno socialno pomoč 226,80 EUR. Za preživetje mu ne ostane popolnoma nič. Res je leta 2007 prejel 10.500,00 EUR od tožene stranke, vendar je ta denar porabil za material in pomočnike pri delu, zase pa le približno 700,00 EUR. S tem zneskom se tri leta in pol ne da preživeti. Prav zaradi neplačila toženca v znesku 6.406,00 EUR je moral vložiti tožbo, da bi s tem poplačal material in nazadnje sebe. Sodno takso bo lahko plačal, ko bo toženec njemu poplačal dolg.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je za odločitev o tožnikovem predlogu za oprostitev plačila sodnih taks pravilno uporabilo 1. odstavek 11. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in presojalo, ali bi bila s plačilom sodne takse občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sam ali se preživljajo njegovi družinski člani.

Pritožnik ne izpodbija dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, da prejema poleg denarne socialne pomoči v znesku 226,80 EUR mesečno še druge dohodke, s katerimi se preživlja. Čeprav je pri Zavodu za zaposlovanje RS evidentiran kot iskalec zaposlitve oziroma kot brezposelna oseba, opravlja (na črno) priložnostna dela, ki so zahtevnejša dela na gradbenem področju, za kar prejema dohodke, s katerimi se preživlja. Za dela, ki jih je opravljal tožencu od maja do avgusta 2007, je tako prejel 10.500,00 EUR. Tožnik živi sam v lastnem gospodinjstvu, plačuje pa še preživnino za hčerko v višini 170,00 EUR (podatki za mesec november 2009) oziroma 163,00 EUR (podatek za mesec januar 2010). Pritožbene trditve, da plačuje za najemnino s stroški 280,00 EUR mesečno, tožnik v predlogu za oprostitev plačila sodnih taks za pritožbo ni navedel, zato jih prvostopenjsko sodišče pri svojem odločanju ni moglo upoštevati. Tudi v pritožbi ne pojasni, zakaj jih brez svoje krivde ni mogel navesti v postopku pred sodiščem prve stopnje, zato teh navedb na podlagi 1. odstavka 337. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) tudi pritožbeno sodišče ne sme upoštevati.

Iz sklepa izhaja sicer nepravilna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da znaša sodna taksa za postopek o pritožbi zoper odločbo sodišča prve stopnje 294,00 EUR. Ob pravilni uporabi Zakona o sodnih taksah (ZST), ki se v konkretni zadevi uporablja na podlagi 39. člena ZST-1, znaša sodna taksa za pritožbo zoper sodbo (1. odstavek tarifne številke 3 v zvezi s 1. odstavkom tarifne številke 1) 147,78 EUR, kar pa tako pomeni nižjo tožnikovo taksno obveznost. Upoštevaje pravilen znesek sodne takse za pritožbo in ugotovitve o premoženjskem stanju tožnika je tudi po presoji pritožbenega sodišča zaključek, da bo tožnik zmogel njeno plačilo, ne da bi bila s tem občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja in izpolnjuje preživninske obveznosti do hčerke, pravilen.

Ker niso bili podani s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je bilo potrebno pritožbo tožeče stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena in 353. členom ZPP).