Jedro

Tožnikovi objekti ne segajo preko mejne linije, garaža pa je bila zgrajena z ustreznimi soglasji, pri čemer ni pomembno, ali se dokumentacija glasi na ime toženca ali na ime njegovih pravnih prednikov. Zato tožba na vrnitev stvari po določilu 37. člena Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerij (ZTLR, Ur.l. SFRJ, št.6/80 do 36/90) ne pride v poštev, za uspešno imisijsko tožbo po 5. in 42. členu ZTLR pa tožnik že v tožbi ni navedel konkretnih dejstev in dokazov.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je pod 1. kot neutemeljen zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da je imel toženec ob vložitvi tožbe postavljen del lesenih barak na meji s parcelo št. . tudi na parceli št... k.o..., ki je v tožnikovi solasti. Pod 2. je zavrnilo ugotovitev, da ima toženec še vedno postavljeno barako tik ob meji s parcelo št... in parcelo št...k.o..., katere solastnik je tožnik, ter s tem ovira tožnika pri postavitvi in vzdrževanju ograje na parceli št... k.o... ter povzroča z barako tožniku nedovoljene imisije. Pod 3. je zavrnilo zahtevek za odstranitev lesene barake z meje med navedenima parcelama 1 meter od parcelne meje ter pod 4. zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov. V zvezi s pravdnimi stroški je namreč odločilo, da mora tožnik povrniti tožencu 60.000,00 tolarjev.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik je pravočasno vložil revizijo, v kateri ne navaja revizijskih razlogov, toda iz vsebine izhaja, da se pritožuje zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 2. točki 385. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, deloma pa izpodbija ugotovitev dejanskega stanja. Sodišču druge stopnje namreč očita, da noče uvideti pomote prve sodnice in dejstva, da je bila toženčeva baraka ob vložitvi tožbe na tožnikovi parceli, da je torej uporabljal tožnikovo parcelo in da mu mora slednji kljub temu sedaj plačati pravdne stroške. Opisuje, da je toženec dan pred ogledom spornega objekta pozno v noč prestavljal barako za mejo, da se je to ob ogledu videlo, da so bile sodišču predložene fotografije in da je to toženec priznal. Zato tožnik meni, da je upravičeno vložil tožbo, za sedaj pa priznava, da baraka stoji točno ob meji. V reviziji izpodbija tudi ugotovitev drugostopenjskega sodišča, češ da je toženec pridobil ustrezna soglasja za postavitev barake, saj obstoji le dokumentacija na ime A. L.. Zavrača očitek v sodbi sodišča druge stopnje, da v pritožbi ni povedal nič konkretnega in graja navedbo, da je postavil betonske stebre, na katere lahko pritrdi žičnato ograjo, saj v resnici taki stebri ne obstajajo, marveč gre za železne cevi v obsegu 5 cm.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

V zvezi z navedbami, ki se nanašajo na dejansko stanje, je treba ugotoviti, da revizije zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 385. člena ZPP). Poleg tega pa za odločitev v zadevi ni bistveno, ali gre za betonske stebre za ograjo, kakor navaja tudi tožnik sam na tretji strani pritožbe, ali gre za betonirane železne cevi, na katere se pritrdi žična ograja.

V reviziji zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana, saj je za odločitev o tožbenem zahtevku, s katerim tožnik zahteva odstranitev lesene barake z meje bistveno, da baraka ne sega na tožnikovo parcelo. Če je bilo v času vložitve tožbe drugačno stanje (in prvostopenjsko sodišče v drugem odstavku na 4. strani in v prvem odstavku na 5. strani navaja izpovedbe pravdnih strank o delni, ne pa popolni prestavitvi lope), bi moral tožnik takoj po izpolnitvi umakniti del tožbenega zahtevka in zahtevati povrnitev pravdnih stroškov, ne pa zahtevati dodatne ugotovitve. Toda tožnik je vse do konca postopka zahteval ugotovitev imisij in odmik objektov 1 m od meje.

Sodišči prve in druge stopnje sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. V danem primeru sta ugotovili, da tožnikovi objekti ne segajo preko mejne linije in da je bila garaža zgrajena z ustreznimi soglasji, pri čemer ni pomembno, ali se dokumentacija glasi na ime toženca ali na ime njegovih pravnih prednikov. Zato tožba na vrnitev stvari po določilu 37. člena Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR, Ur.l. SFRJ, št. 6/80 do 36/90) ne pride v poštev, za uspešno imisijsko tožbo po 5. in 42. členu ZTLR pa tožnik že v tožbeni podlagi ni navedel konkretnih dejstev in dokazov, kakor je utemeljeno ugotovilo drugostopenjsko sodišče. Tako se izkaže, da sta sodišči druge in prve stopnje pravilno uporabili materialno pravo in da revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Ker ni podan niti zatrjevani razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka in ker sodišče ni našlo kake kršitve postopka, ki jo mora upoštevati po uradni dolžnosti, je zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP).