Jedro

Sodišče prve stopnje je zahtevku po nasprotni tožbi ugodilo in razsodilo, da je tožena stranka na sporni parceli pridobila lastninsko pravico na podlagi priposestvovanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da so toženci dolžni opustiti vsakršno poseganje v solastninsko pravico tožnikov na nepremičnini parc. št. 545/6 k.o. S., in sicer na celotni površini te parcele, razen na njenem delu, na katerem stoji hiša tožene stranke ter pripadajočem funkcionalnem zemljišču v širini 1 metra okrog te hiše, še posebej pa so na navedeni parceli dolžni opustiti zasajanje rastlin, vinskih trsov in sadnih dreves ter na navedeni nepremičnini vzpostaviti prejšnje stanje tako, da odstranijo 20 posejanih vinskih trsov ter po odstranitvi trsov zemljišče zravnati ter ga posejati s travo (točka I izreka). V točki II izreka je prvostopno sodišče ugodilo zahtevku po nasprotni tožbi, da so prvotoženka N.P. v deležu do 1/5, drugotoženec A.Z. v deležu do 2/5 in tretjetoženec Š.Z. v deležu do 2/5 pridobili lastninsko pravico na parc. št. 545/6 k.o. S.. V odločbi o pravdnih stroških je tožečo stranko zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 942,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru plačilne zamude (točka III izreka).

2. Prvostopno sodbo s pritožbo izpodbija drugotožnik SD zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi izpostavlja, da je zmotna ugotovitev prvostopnega sodišča, da so toženci v celoti priposestvovali parc. 545/6 k.o. S., ker so bili toženci pri hasnovanju celotne parcele nedobroverni in tako spornega zemljišča niso mogli priposestvovati. Tak zaključek izhaja iz izpovedbe tožnice in tudi drugega toženca, ki je tudi povedal, da je bil dogovor o uporabi zemljišča le v razdalji 4,5 metra od zgrajene hiše, ne pa celotne parcele. Dogovor o odstopu zemljišča med toženo stranko in tožečo stranko oziroma pravnimi predniki tožeče stranke je obsegal le zemljišče, kjer stoji hiša in meterski pas okrog hiše. Nasprotni zaključki prvostopnega sodišča so zmotni. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi zahtevku tožeče stranke in zavrne zahtevek tožene stranke po nasprotni tožbi. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe. Priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo se tožena stranka zavzema za potrditev prvostopne sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka uveljavlja pridobitev lastninske pravice na parcelni številki 545/6 k.o. S. (nadalje sporna parcela) na podlagi priposestvovanja, pri čemer je priposestvovalna doba pričela teči leta 1983, ko je bil uveden postopek parcelacije zemljišča na podlagi dogovora med drugotožencem (A.Z.) in prvotožnico (A.D.) ter njenim pokojnim možem L.D. o odstopu sporne parcele toženi stranki. V zameno je drugotoženec (A.Z.) tožeči stranki (A.D.) in njenemu možu L odstopil pravico služnosti ceste do njunega zemljišča. Sodišče prve stopnje je zahtevku po nasprotni tožbi ugodilo in razsodilo, da je tožena stranka na sporni parceli pridobila lastninsko pravico na podlagi priposestvovanja.

6. Priposestvovanje je izviren (originaren) način pridobitve lastninske pravice. Po določbi drugega odstavka 43. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), ki je stopil v veljavo 1. 1. 2003, dobroverni lastninski posestnik nepremičnine pridobi lastninsko pravico na njej po preteku desetih let. V primeru, da se je priposestovalna doba iztekla pred uveljavitvijo SPZ pa je za priposestvovanje nepremičnin po določbi prvega odstavka 266. člena(1) in 269. člena(2) potrebno uporabiti določbo 28. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), ki v četrtem odstavku določa, da dobroverni posestnik nepremične stvari, na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico, pridobi lastninsko pravico na njej s priposestvovanjem po preteku dvajsetih let. Po določbi drugega odstavka 28. člena ZTLR pa dobroverni in zakoniti posestnik nepremične stvari, na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico, pridobi lastninsko pravico na njej s priposestvovanjem po preteku desetih let. Na navedenih materialnopravnih določbah je prvostopno sodišče pravilno sprejelo izpodbijano sodbo.

7. Prvostopno sodišče pravilno ugotavlja, da iz odločbe geodetske uprave (priloga B9), vabila na postopek za prenos posestne meje (priloga B7) in zapisnika o opravljenem mejnem ugotovitvenem postopku ter parcelacije (priloga B11), izhaja, da je drugotoženec dne 13. 4. 1983 vložil predlog za parcelacijo. Mejna obravnava, na kateri so bili prisotni prvotožnica s pokojnim možem ter drugotoženec, ki je zastopal svojo mater, se je opravila dne 15. 8. 1985. S soglasjem lastnikov se je izvedla parcelacija zemljiške parcele v skladu s pogoji, ki so jih določile stranke v mejnem ugotovitvenem postopku, in sicer sta iz enotne parcelne št. 545/3 (ta je bila v lasti tožnikov) nastali parc. št. 545/3 in nova parcelna št. 545/6. V navedeni odločbi je med drugim izrecno zapisano, da je parcela 545/6 namenjena drugotožencu, ki je bil v skladu s sklepom o stroških (priloga B10) tudi zavezan poravnati stroške postopka parcelacije. Navedeni dogovor po pridobitvi lastninske pravice na sporni parceli v zemljiški knjigi ni bil realiziran.

8. Že na podlagi navedene parcelacije prvostopno sodišče pravilno zaključuje, da je bil dogovor o odstopu zemljišča sklenjen in to za celotno sporno parcelo, ne pa le za njen del. Če dogovora ne bi bilo, bi parcelacija bila nesmiselna. Da pa je bila ta izvedena v obsegu dogovora, pa izhaja iz zapisa v odločbi geodetske uprave, kjer je zapisana ugotovitev, da je sporna parcela namenjena drugotožencu. Tak dogovor potrjujeta tudi izpovedbi prič M.J. in K.V., ki sta soseda pravdnih strank. Navedeni dokazi tako le pritrjujejo sklepčni izpovedbi drugotoženca, da je bil dogovor o odstopu dogovorjen za celotno sporno parcelo, ne pa le za njen del, kot skuša prikazati pritožba. Nasprotna pritožbena izvajanja s sklicevanjem na izpovedbo prvotožnice in z navajanjem izpovedb drugotoženca izven konteksta njegove celotne izpovedbe, takšne odločitve prvostopnega sodišča ne morejo v ničemer spremeniti.

9. Protispisna in s tem neutemeljena so pritožbena izvajanja, da iz izpovedbe toženca izhaja, da niso bili dobroverni posestniki (hasnovali) celotne sporne nepremičnine. Nasprotno, iz izpovedb tožencev izhaja, da so vse od uvedbe parcelacije dalje pa do spora s tožečo stranko v letu 2009 celotno sporno parcelo hasnovali in uporabljali kot svojo. Prvostopno sodišče tako pri presoji dobrovernosti pravilno ugotavlja in zaključuje, da so toženci po opravljeni parcelaciji, ki je bila opravljena na podlagi že navedenega dogovora, na celotni sporni parceli izvrševali dobroverno posest, kot jo določa drugi odstavek 72. člena ZTLR(2).

10. Dobroverna posest na celotni sporni nepremičnini so toženci izvrševali najkasneje od leta 1987 dalje, ko je bila toženi stranki vročena odločba geodetske uprave, pa vse do leta 2009, ko je med pravdnima strankama prišlo do zemljiškega spora. Povedano pa je že, da je glede na določbo drugega odstavka 269. člena SPZ za priposestvovanje v obravnavani zadevi potrebno uporabiti desetletno priposestvovalno dobo, kar pomeni, da se je priposestvovanje v obravnavanem primeru izteklo že leta 1997. Nasprotna pritožbena izvajanja so neutemeljena.

11. Prvostopno sodišče ima tako prav, da so toženci na sporni parceli na podlagi četrtega odstavka 28. člena ZTLR v zvezi s 269. členom ZTLR pridobili lastninsko pravico na izviren način - s priposestvovanjem. Ker so na izviren način pridobili lastninsko pravico na sporni parceli že leta 1997, je prvostopno sodišče odločilo tudi pravilno, da tožeča stranka na navedeni sporni parceli ne more uspešno uveljavljati sodnega varstva pred vznemirjanjem lastninske pravice po določbi 99. člena SPZ. Tožeča stranka namreč ni lastnik navedenega zemljišča. 12. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevne kršitve določb postopka ali nepravilne uporabe materialnega prava, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

13. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo z ničemer ni prispevala k dodatni razjasnitvi zadeve in zato pravdni stranki krijeta sami svoje pritožbene stroške.

Op. št. (1): Stvarne pravice, pridobljene pred uveljavitvijo tega zakona, ostanejo v veljavi z vsebino, kot jo določa ta zakon.

Op. št. (2): Glede priposestvovalne dobe, ki je začela teči pred uveljavitvijo tega zakona, se upoštevajo določila tega zakona. Dobroverni posestnik ter dobroverni in zakoniti posestnik po zakonu o temeljnih lastninskopravnih razmerjih sta glede trajanja priposestvovalne dobe izenačena z dobrovernim lastniškim posestnikom po tem zakonu.

Op. št. (3): Posest je dobroverna, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova.