Jedro

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo šele od 9. 11. 2021 dalje z Odredbo o posebnih ukrepih iz 83.a člena ZS zaradi preprečitve ponovnih izbruhov in širjenja okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (objavljeno v Ur. l. RS, št. 175/2021), ki jo je na podlagi 83.a člena ZS izdal predsednik Vrhovnega sodišča RS, določeno, da morajo vse osebe, ki vstopajo v prostore sodišča, razen osebe, ki so mlajše od 12 let, izpolnjevati pogoj PCT; na vstopnih točkah se vsem vstopajočim v prostore sodišča preveri izpolnjevanje pogoja PCT; če ga oseba ne izpolnjuje, se ji vstop v prostore sodišča zavrne (3.1. tč.). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tako na dan zadnjega naroka (24. 9. 2021) ni obstajala pravna podlaga, na podlagi katere bi bil lahko pooblaščencu tožnikov, ki ni izpolnjeval pogoja PCT, zakonito onemogočen pristop na narok.

Izrek

I. Pritožbi druge in tretje tožeče stranke se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi v tistem delu II., III. in IV. točke izreka, ki se nanaša na drugo in tretjo tožečo stranko, ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbe, odločitev o stroških njenega odgovora na pritožbo pa se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženec dolžan prvemu tožniku od bruto zneska 827,23 EUR, drugemu tožniku od bruto zneska 806,67 EUR in tretjemu tožniku od bruto zneska 751,37 EUR obračunati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, ter jim plačati ustrezne neto zneske z obrestmi od 25. 2. 2020 do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek za prvega tožnika do 3.905,72 EUR, za drugega tožnika do 5.586,56 EUR in za tretjega tožnika do 4.133,08 EUR (II. točka izreka), ter tožbeni zahtevek tožnikov za plačilo 1.000,00 EUR odškodnine (III. točka izreka). Tožnikom je naložilo, da so dolžni povrniti tožencu 2.339,55 EUR stroškov postopka (IV. točka izreka).

2. Drugi in tretji tožnik vlagata pritožbo zaradi vseh pritožbenih razlogov, iz vsebine je razvidno, da izpodbijata zavrnilni in stroškovni del. Očitata kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji), ker je bil njunemu pooblaščencu zaradi neizpolnjevanja pogoja PCT dne 24. 9. 2021 neupravičeno preprečen pristop na zadnji narok. Nadalje uveljavljata relativno bistveno kršitev določb postopka v zvezi z 8. členom ZPP, saj je A. A. izpovedala, da se na nedeljo opravljene ure niso vpisovale v fond ur, kar pomeni, da niso mogle biti plačane; izplačeval se je le nek 200 % dodatek. Očitata napačno zavrnitev odškodninskega zahtevka, saj dolgoletno nebeleženje nedeljskih ur v fond ur pomeni deliktno ravnanje toženca, zaradi katerega sta se počutila ogoljufana in sta duševno trpela. Ne strinjata se z odločitvijo o stroških postopka, saj je bila postavitev izvedenca nepotrebna. Ker je bil njunemu pooblaščencu neupravičeno onemogočen vstop na sodišče, ni mogel priglasiti stroška sodne takse. Predlagata spremembo izpodbijanega dela sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v nov postopek.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe in predlaga, naj jo sodišče kot neutemeljeno zavrne.

4. Zoper ugodilni del sodbe in stroškovno odločitev vlaga pritožbo toženec zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije (v nadaljevanju: panožna KP) loči med presežkom opravljenih ur in nadurami. Glede na to ni mogoče enačiti dodatkov za presežke z dodatki za nadure, kot je to storilo sodišče. Tožnikom je priznalo dodatke iz naslova presežnih ur (razlike med opravljenimi urami in mesečnim fondom ur), čeprav jih niso vtoževali, saj so zahtevali plačilo oddelanih ur z dodatkom za nadurno delo, za katerega pa niso imeli podlage. Pri neenakomerni razporeditvi delovnega časa ta dodatek ni obračunan, saj se ne opravlja nadur, temveč se presežke opravljenih ur kompenzira tekom referenčnega obdobja, če pa kompenzacija ni možna, se obračuna presežke opravljenih ur, česar pa tožniki niso zahtevali. Sodišče je zato prekoračilo trditveno podlago in kršilo razpravno načelo. Toženec je v vlogi z dne 31. 8. 2021 navedel, da se ne sme upoštevati ugotovitev izvedenca glede dodatkov za presežne ure, zato je sodišče v sodbi nepravilno ugotovilo, da stranke ugotovitvam izvedenca niso nasprotovale. Ker bi moralo tožbeni zahtevek v celoti zavrniti, bi tožencu moralo priznati celotne stroške postopka. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne in tožencu prizna povračilo stroškov v višini 2.720,40 EUR, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v nov postopek.

5. Tožniki na pritožbo toženca niso odgovorili.

6. Pritožba druge in tretje tožeče stranke je utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu ni ugotovilo bistvenih kršitev postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

**K pritožbi drugega in tretjega tožnika**

8. V skladu s 6. členom Zakona o sodiščih (ZS, Ur. l. RS, št. 19/1994 in nadaljnji) poslovanje sodišč urejata zakon in sodni red. Na podlagi prvega odstavka 83.a člena ZS ob naravnih in drugih hujših nesrečah, ob epidemijah ali podobnih izrednih dogodkih, ki v večjem obsegu omejujejo redno izvajanje sodne oblasti, posamezna ali vsa sodišča poslujejo v skladu s 83. členom ZS, o čemer odloči predsednik Vrhovnega sodišča RS z odredbo; pred objavo v Uradnem listu RS predsednik Vrhovnega sodišča RS z odredbo seznani ministra, pristojnega za pravosodje. Na podlagi drugega odstavka 83.a člena ZS mora s to odredbo določiti: katera sodišča poslujejo v skladu s 83. členom ZS; druge posebne ukrepe, ki določajo način poslovanja sodišč, upoštevaje izredni dogodek, ne glede na določbe zakona, ki ureja sodniško službo, zakonov, ki urejajo sodne postopke, in Sodnega reda, da se v čim večjem obsegu zagotovi redno izvajanje sodne oblasti; čas veljavnosti odredbe, upoštevaje okoliščine izrednega dogodka.

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo šele od 9. 11. 2021 dalje z Odredbo o posebnih ukrepih iz 83.a člena ZS zaradi preprečitve ponovnih izbruhov in širjenja okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (objavljeno v Ur. l. RS, št. 175/2021), ki jo je na podlagi 83.a člena ZS izdal predsednik Vrhovnega sodišča RS, določeno, da morajo vse osebe, ki vstopajo v prostore sodišča, razen osebe, ki so mlajše od 12 let, izpolnjevati pogoj PCT; na vstopnih točkah se vsem vstopajočim v prostore sodišča preveri izpolnjevanje pogoja PCT; če ga oseba ne izpolnjuje, se ji vstop v prostore sodišča zavrne (3.1. tč.). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tako na dan zadnjega naroka (24. 9. 2021) ni obstajala pravna podlaga, na podlagi katere bi bil lahko pooblaščencu tožnikov, ki ni izpolnjeval pogoja PCT, zakonito onemogočen pristop na narok.

10. Na dan 24. 9. 2021 je resda veljal Odlok o načinu izpolnjevanja pogoja prebolevnosti, cepljenja in testiranja za zajezitev širjenja okužb z virusom SARS-CoV-2, ki ga je na podlagi Zakona o nalezljivih boleznih sprejela Vlada RS (Ur. l. RS, št. 147/2021) in ki je v 1. alineji drugega odstavka 5. člena določal, da morajo pogoj PCT izpolnjevati vse osebe, ki so uporabniki storitev ali udeleženi ali prisotni pri izvajanju dejavnosti ali v okoljih v Republiki Sloveniji iz prvega odstavka tega člena (delavci in osebe, ki na kakršnikoli drugi pravni podlagi opravljajo delo pri delodajalcu, ali samostojno opravljajo dejavnost). Vendar pa na podlagi te določbe dostopa do sodišč ni bilo mogoče zakonito omejiti. V skladu s 126. členom Ustave RS (URS; Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadaljnji) ureditev sodišč določa zakon, le z zakonom pa je mogoče omejiti in določiti način izvrševanja pravice do sodnega varstva (23. člen URS), do javnosti sojenja (24. člen URS) in do pravnega sredstva (25. člen URS). Glede na navedeno in upoštevajoč načela neodvisnega, nepristranskega in učinkovitega sodnega varstva, s citiranim podzakonskim aktom, ki ga je izdala izvršilna veja oblasti, ni bilo mogoče poseči v ustavno in zakonsko ureditev sodnih postopkov in poslovanja sodišč. Udeleženci sodnih postopkov tudi sicer ne spadajo v krog oseb iz 1. alineje drugega odstavka 5. člena odloka, saj jih ni mogoče šteti za uporabnike storitev ali udeležence pri izvajanju dejavnosti. Sodišča namreč v skladu z ustavnim načelom delitve oblasti (3. člen URS) izvršujejo sodno oblast in ne izvajajo storitev oziroma dejavnosti.

11. Ker pooblaščencu tožnikov zaradi neizpolnjevanja pogoja PCT neutemeljeno ni bil omogočen dostop do sodišča, pritožba pravilno očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženec v odgovoru na tožbo neutemeljeno izpostavlja, da pooblaščenec tožnikov ni izkazal neizpolnjevanja pogoja PCT. Gre za negativno dejstvo, ki v prvostopenjskem postopku v okviru e-korespondence med pooblaščencem tožnikov in sodiščem niti ni bilo sporno. Po nadaljnji neutemeljeni navedbi toženčevega odgovora na pritožbo je neizkazano tudi, da se je pooblaščenec tožnikov 24. 9. 2021 zglasil pred sodiščem in da mu je bil preprečen vstop. To dejstvo namreč dokazuje uradni zaznamek v spisu z dne 24. 9. 2021 ob 8.55 uri o klicu pooblaščenca tožnikov, da je pred sodiščem in ne izpolnjuje pogoja PCT, in njegovo e-sporočilo sodišču in predsednici senata z dne 24. 9. 2021 ob 9.09 uri: „Tukaj sem pred vrati in me niste pustili na obravnavo …, varnostnik me je poslal ven brez pojasnila.“ Na drugačno presojo kršitve tudi ne more vplivati toženčevo zatrjevanje, da bi pooblaščenec tožnikov lahko podal svoja materialnopravna naziranja in zaključno besedo s pisno vlogo ali si zagotovil substituta, oziroma da bi tožniki lahko angažirali novega pooblaščenca ali se udeležili naroka sami. Pooblaščenec ima pravico do udeležbe na vseh razpisanih narokih, tudi na zadnjem, na katerem je sodišče zadevo zaključilo.

12. Glede na obrazloženo je sodišče pritožbi drugega in tretjega tožnika ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v tistem delu II., III. in IV. točke izreka, ki se nanaša nanju, ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Bistvene kršitve določb postopka glede na njeno naravo ni moglo odpraviti samo, saj je potrebno ponoviti zaključno procesno dejanje prvostopenjskega postopka, kateremu obvezno sledi izdaja sodbe sodišča prve stopnje, ta pa je nato predmet pritožbenega preizkusa.

13. Ker je bilo že zaradi navedenega treba izpodbijani del sodbe razveljaviti, se pritožbeno sodišče ni opredelilo do pritožbenih navedb, s katerimi drugi in tretji tožnik nasprotujeta pravilnosti izpodbijanega dela meritorne zavrnilne odločitve (prvi odstavek 360. člena ZPP).

**K pritožbi toženca**

14. Izvedenec je ugotovil, da je toženčev obračun plače temeljil na polnem mesečnem fondu ur, povečanem za ure nedeljskega dela. Tudi tožniki, ki so opravljali delo v neenakomerno razporejenem delovnem času, so občasno delali ob nedeljah. Posebnost v zvezi z evidentiranjem delovnega časa je bila v tem, da se tožnikom nedeljsko delo ni štelo v saldo. Tudi za nadomestni dan tedenskega počitka se jim je izkazoval negativen saldo, saj jim tudi za ta dan ni bilo prikazano delo. Če so tožniki želeli, da se jim negativni saldo ne izkazuje, so zaradi takega načina toženčevega prikazovanja opravljenega dela morali opraviti več ur dela, kot je sicer znašal vnaprej določen poln mesečni fond ur.

15. Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da so tožniki opravili več ur dela, kot je bilo predvideno z mesečnim oziroma letnim fondom ur. Te ure so jim bile sicer v celoti plačane, vendar pa glede presežka nad predvidenim fondom ur ni bil plačan dodatek za delo preko polnega delovnega časa. Tožnikom je zato prisodilo neizplačan dodatek v višini, ki jo je izračunal izvedenec. Po presoji pritožbenega sodišča izpodbijani ugodilni del prvostopenjske odločitve temelji na pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju in na pravilni uporabi materialnega prava.

16. Neutemeljen je očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka zaradi prekoračitve trditvenega bremena in razpravnega načela, ki ga pritožba utemeljuje s tem, da naj bi sodišče prve stopnje tožnikom prisodilo plačilo dodatkov presežnih opravljenih ur nad fondom ur za 12-mesečno referenčno obdobje, čeprav so vtoževali nekaj drugega - plačilo oddelanih ur z dodatkom za nadurno delo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi bila pretirana strogost pri presoji ustreznosti trditvenega bremena neutemeljena, saj toženec sam v vlogah navaja (opomba št. 2 odgovora na tožbo), da je zaradi nerazumevanja sistema evidentiranja delovnega časa (na tem sistemu temelji tudi ta spor) s strani več delavcev in sindikata, v nadaljevanju spremenil poimenovanje v evidenci in spremenil način evidentiranja in plačevanja nedeljskega dela, oziroma priznava, da gre za neroden sistem, morda marsikomu celo težko razumljiv (l. št. 34). Sicer pa po presoji pritožbenega sodišča prisojena razlika v plači temelji na ustreznem trditvenem bremenu tožnikov. Že v tožbi so v zvezi z zahtevanim plačilom navedli, da so jim bile oddelane ure nezakonito odvzete (gre za nedeljsko delo, za katero je izvedenec potrdil, da se ni štelo v saldo). V nadaljnji vlogi so navedli (l. št. 49), da je treba nedeljske ure, ki jih toženec ni vpisal v fond ur, šteti kot nadure, oziroma je treba šteti, da se nahajajo v evidenci, dokler delavec ne zahteva njihovega izplačila, možno pa je tudi tolmačiti, da jih je treba obračunati letno; tožniki teh ur niso koristili, niso jim bile izplačane in vprašanje je, kako visoko jih kot nadure vrednotiti. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da so tožniki s tožbo uveljavljali še neizplačani del plače izhajajoč iz upoštevanja celotnega števila opravljenih ur dela in plačila zanj (vključno s pripadajočimi dodatki), na tej predpostavki pa temelji tudi izvedensko delo.

17. Pritožba zmotno navaja, da se v neenakomerni razporeditvi delovnega časa nadur ne opravlja. Iz obrazložitve Vrhovnega sodišča v zadevi VIII Ips 80/2015 izhaja, da je treba izravnavo ur do polnega delovnega časa opraviti znotraj referenčnega obdobja; ure, ki ostanejo neizkoriščene po poteku referenčnega obdobja, predstavljajo delo preko polnega delovnega časa (nadurno delo). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tudi ure tožnikov, ki so ostale neizkoriščene po poteku enoletnega referenčnega obdobja v tem sporu (presežne ure), šteti za nadurno delo. Sicer pa je tudi sam toženec podal trditev (l. št. 34), da se ure, ki se niso sproti kompenzirale, ob zaključku referenčnega obdobja štejejo kot nadure in kot takšne izplačajo.

18. Izvedenec se je v mnenju pravilno oprl na določbe panožne KP, ki so v vtoževanem obdobju urejale delo v neenakomerno razporejenem delovnem času in plačilo zanj. Glede presežnih ur, ki jih tožniki v referenčnem obdobju niso kompenzirali, je pravilno upošteval, da se delavcu po panožni KP, Ur. l. RS, št. 24/2014 in nadaljnji, mora izplačati presežek opravljenih ur v višini, kot je določena za nadure, t. j. s 30 % dodatkom, po panožni KP, ki jo je nasledila (Ur. l. RS, št. 52/2018 in nadaljnji), pa v višini ustrezne urne postavke od osnovne plače delavca, povečane za 60 %. Kot je ugotovil, iz naslova opravljenih ur tožniki sicer niso bili prikrajšani, vendar pa niso prejeli celotnega pripadajočega plačila iz naslova navedenega dodatka. Sodišče prve stopnje jim ga je zato utemeljeno prisodilo v višini, ki jo je izračunal izvedenec.

19. Pritožba očita, da je sodišče prve stopnje v sodbi nepravilno ugotovilo, da stranke ugotovitvam izvedenca niso nasprotovale. Kot ugotavlja pritožbeno sodišče, iz prvostopenjskih razlogov dejansko izhaja, da stranke niso nasprotovale višini dodatka, ki jo je izračunal izvedenec. Iz spisa je razvidno, da to drži. Toženec v pripravljalni vlogi z dne 31. 8. 2021, na katero se sklicuje v pritožbi, ni konkretizirano izpodbijal višine izvedenčevih izračunov. Izvedenskemu mnenju je ugovarjal le v povezavi s temeljem tožbenega zahtevka, saj je navajal, da so ugotovitve izvedenca glede presežnega dodatka brezpredmetne, ker naj bi ta ne bil predmet tožbenega zahtevka in jih zato sodišče ne bi smelo upoštevati.

20. Ker je pritožba toženca glede odločitve o glavni stvari v izpodbijanem delu neutemeljena, tudi ni razloga za to, da bi mu sodišče prisodilo višje stroške prvostopenjskega postopka.

21. S toženčevo pritožbo uveljavljeni razlogi niso utemeljeni, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe (353. člen ZPP).

22. Toženec s pritožbo ni uspel, zato krije sam stroške svoje pritožbe (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP). Ker je pritožbeno sodišče na pritožbo drugega in tretjega tožnika razveljavilo del prvostopenjske odločitve in vrnilo zadevo v novo sojenje, je odločitev o stroških toženčevega odgovora na njuno pritožbo pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).