Jedro

Delavec - tožnik ne izkazuje pravnega interesa za predložitev nove pogodbe o zaposlitvi (peti odstavek 135. člena ZDR (1990)), če mu je delovno razmerje prenehalo in če ni bil prikrajšan pri osebnem dohodku (plači).

Izrek

1. Revizija se zavrže v delu, ki se nanaša na plačilo plače. 2. V delu, ki se nanaša na predložitev predloga nove pogodbe o zaposlitvi, se revizija zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbene zahtevke: - na ugotovitev nezakonitosti predloga pogodbe o zaposlitvi (v nadaljevanju: PZ) z dne 24.12.1991, v delu, ki se nanaša na določitev osebnega dohodka, - na predložitev novega predloga PZ, - na plačilo razlike plače za leta 1991 do 1994 (skupaj 921.284,55 SIT z obrestmi) in - na povrnitev stroškov postopka.

Ugotovilo je, da v predlogu PZ nista bili kršeni določbi petega odstavka 135. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93, v nadaljevanju: ZDR) in 63. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega skrbstva (Uradni list RS, št. 26/91, v nadaljevanju: KP), ker s predlogom PZ ni bila spremenjena razporeditev, tožnik pa tudi ni prejel manjšega osebnega dohodka (plače). Ker je sodišče prve stopnje zavrnilo del zahtevka na ugotovitev nezakonitosti predloga PZ, je zavrnilo tudi denarni zahtevek. Ta je tudi zastaral, ker je tožnik zneske, ki jih zahteva, v denarni obliki navedel šele v vlogi z dne 3.7.2001. Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožnika izrek prvostopne sodbe spremenilo tako, da je ugotovilo, da je predlog PZ z dne 24.12.1991 v delu, ki se nanaša na določitev osebnega dohodka, v nasprotju z zakonom. Iz izreka sodbe sodišča prve stopnje je črtalo besede "ki je bil predložen v podpis stranki". Drugo točko prvega odstavka izreka (predložitev novega osnutka PZ) sodbe sodišča prve stopnje je razveljavilo in v tem delu tožbo zavrglo, v ostalem delu (denarni zahtevek, povrnitev stroškov postopka) pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ugotovilo je, da predlog PZ ni imel podlage v razvrstitveni odločbi, zoper katero je tožnik podal pisne pripombe, vendar tožena stranka o ugovoru ni odločila. Odločba o razporeditvi v tarifni razred ni postala dokončna, zaradi česar je predložena PZ v delu, ki se nanaša na določitev tožnikovega osebnega dohodka, v nasprotju z zakonom. Tožnik ni več v delovnem razmerju pri toženi stranki, zato za predložitev novega predloga PZ nima pravnega interesa.

V zvezi z zavrnitvijo denarnega dela tožbenega zahtevka je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je tožnik tožbo vložil leta 1992, denarni zahtevek je prvič opisno uveljavljal dne 4.6.1997, nato pa je v vlogi z dne 30.10.1998 spremenil zahtevke. V prvem postopku, ko sta bili sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavljeni, se sodišči nista odločali in se sklicevali na denarne zahtevke. Prvič je tožnik postavil denarne zahtevke v pripravljalni vlogi z dne 3.7.2001. Tožena stranka je ugovarjala zastaranje terjatve (vloga na list. št. 86 spisa). Terjatev je zastarala, zato jo je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo.

Zoper pravnomočna sodbo in sklep, izdana na drugi stopnji, je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagal je, da revizijsko sodišče spremeni sodbi sodišč druge in prve stopnje tako, da ugodi (potrdi) tožbenemu zahtevku v sodbi sodišča prve stopnje v 1. točki (ugotovitev nezakonitosti predloga PZ z dne 24.12.1991) in 3. točki (plačilo razlike plače za čas od 1991 do 1994).

V obrazložitvi revizija izpodbija sklep sodišča druge stopnje v zvezi z zavrženjem dela tožbe, ki se nanaša na predložitev nove PZ, tožnik pa izpodbija tudi del sodbe, s katerim je bilo odločeno o plačilu razlike plače za čas od 1991 do 1994. V zvezi z ugotovitvijo, da nima pravnega interesa, je tožnik navajal, da glede na to, da ni več v delovnem razmerju (upokojil se je ob koncu novembra 1999), zadošča, da je že v predlogu (tožbi) z dne 7.1.1992 zahteval razliko v plači in da je potem dne 3.7.2001 ta del zahtevka denarno opredelil. Tožnik ni nikoli umaknil dela tožbe, ki se nanaša na denarni zahtevek. Ker tožena stranka ni podala jasnega odgovora v zvezi z denarnim zahtevkom, tožnik ni mogel navesti točnega denarnega zahtevka. Točne podatke o tem je tožena stranka sporočila šele 5.10. in 16.11.2001. Iz sodbe sodišča prve stopnje z dne 27.1.1999 izhaja, da je bilo odločeno tudi o denarnem zahtevku. Čeprav se je tožnik novembra 1999 upokojil, je sodišče druge stopnje s sodbo z dne 20.4.2000 potrdilo tisti del sodbe sodišča prve stopnje, ki se nanaša na obveznost tožene stranke, da tožniku predloži novo PZ.

Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, 96/2002, v nadaljevanju: ZPP) poslana Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni dovoljena v delu, ki se nanaša na plačilo plače, v delu, ki se nanaša na predložitev novega predloga PZ pa ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne sodbe (izjemoma sklepe) sodišč druge stopnje. Zato jo je dovoljeno vložiti le pod pogoji, ki so določeni v 367. členu ZPP, in zaradi v 370. členu ZPP izčrpno naštetih razlogov. Stranka lahko na podlagi prvega odstavka 384. člena ZPP vloži revizijo tudi zoper sklep, s katerim je postopek pravnomočno končan. Po tej določbi je revizija dovoljena zoper sklep sodišča druge stopnje v delu, ki se nanaša na zavrženje tožbe.

Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Revident uveljavlja le revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, zato sodišče v zvezi z bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka izpodbijane sodbe ni preizkusilo.

O plačilu razlike plače: V drugem odstavku 21. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 14/94, 20/98, v nadaljevanju: ZDSS) je določeno, da je v premoženjskih sporih revizija dovoljena, ko jo dopušča ZPP. Delovni spor, katerega predmet je plačilo plače, je premoženjski spor. ZPP v drugem odstavku 367. člena določa, da je v premoženjskih sporih revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000,00 SIT. Vrednost denarnih zneskov na plačilo plače za posamezna leta (1991, 1992, 1993 in 1994), pa tudi njihov seštevek, ne presega navedenega zneska. Seštevek vseh zneskov znaša 921.284,55 SIT. Revizijsko sodišče je ta del revizije, ker v njem revizija ni dovoljena, zavrglo na podlagi 377. člena ZPP.

Predložitev novega predloga PZ - pomanjkanje pravnega interesa: V revizijskem predlogu (na list št. 126 spisa oziroma na 4. strani revizije) tožnik sicer izpodbija del izreka sodbe sodišča druge stopnje, s katerim je uspel (nezakonitost predloga PZ z dne 24.12.1991), iz revizijskih navedb pa izhaja, da se tožnik ne strinja, da nima pravnega interesa za predložitev novega predloga PZ. Revizijsko sodišče je upoštevajoč 371. člen ZPP preizkusilo del izpodbijane sodbe, ki se nanaša na pravni interes.Iz določb ZPP, ki navajajo pravni interes (predvsem 181., 274., 343. in 374. člen), izhaja, da je pravni interes (pravovarstvena potreba) podana tedaj, če je tožnik glede ravnanj toženca v negotovosti in če bo to negotovost odpravilo sodišče s sodbo. Pravni interes pa mora biti podan tudi za vložitev pravnih sredstev. Tak interes je podan tedaj, če vložnik pravnega sredstva izkazuje, da ni uspel z zahtevkom ali njegovim delom, v zvezi s katerim je vložil pravno sredstvo. Pravni interes mora sodišče ugotoviti po uradni dolžnosti. Če interes manjka, sodišče zavrže tožbo oziroma njen del (prvi odstavek 274. člena ZPP).

Predlog PZ, katerega predložitev tožnik zahteva, je predlog delovnopravne pogodbe, ki ga skleneta delavec (oziroma kandidat) in delodajalec. Ena od tipičnosti PZ je, da jo (lahko) sklene le tista fizična oseba, ki je, oziroma ki bo, v delovnem razmerju. Tožnik se je - kot navaja v reviziji - upokojil novembra 1999. Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana dne 15.2.2002, kar pomeni, da bi že takrat moralo sodišče prve stopnje zavreči tožbo v delu, ki zavezuje toženo stranko, da tožniku predloži novo PZ. Tožnik ne izkazuje pravnega interesa za predložitev nove PZ tudi zato, ker je (kot sam navaja v reviziji, to pa je razvidno tudi iz listine A6) marca 1995 prejel sklep o prvi razporeditvi, iz katerega izhaja, da mu je priznan položaj specialista (osebni dohodek s količnikom 4,20), kar pomeni, da pri plači od takrat dalje ni bil več oškodovan. Sodišče druge stopnje je torej pravilno razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje, ki se nanaša na navedeni del zahtevka (2. točka prvega odstavka izreka sodbe sodišča prve stopnje) in v tem delu tožbo zavrglo (352. člen v zvezi s 343. členom ZPP).

Po obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi 374. člena ZPP revizijo zavrglo v delu, ki se nanaša na plačo, v delu, ki se nanaša na predložitev nove PZ, pa jo je zavrnilo na podlagi 378. člena v zvezi s 384. členom ZPP.