Jedro

Ker je poravnavo s toženko o plačilu odškodnine v znesku 11.354,46 EUR sklenil drugi tožnik v imenu prvega tožnika, je bila poravnava sklenjena med prvim tožnikom in toženko. Aktivno legitimiran za izpodbijanje poravnave je tako lahko le prvi in ne drugi tožnik. Pri tem je pravno nepomembno, komu je bila odškodnina, dogovorjena s poravnavo, nakazana.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnika sta dolžna v roku 15. dni toženki nerazdelno povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 732,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevka tožnikov (1) za razveljavitev poravnave z dne 9. 11. 2009, sklenjene med drugim tožnikom in toženko, in (2) da je toženka dolžna prvemu tožniku v 15 dneh plačati 23.262,32 EUR (ki naj se nakaže na TRR račun prvega tožnika) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 8. 2009 dalje. Tožnikoma je zato naložilo, da toženki povrneta pravdne stroške v znesku 1.403,40 EUR s pripadki v primeru zamude. Iz razlogov sodbe izhaja, da drugi tožnik (leasigojemalec) kot pooblaščenec prvega tožnika (leasingodajalca) pri sklenitvi izpodbijane poravnave (s toženko kot zavezanko za plačilo škode na vozilu (B. X5 3.0 D), katero je bilo predmet pogodbe o leasingu, sklenjene med tožnikoma) ni ravnal z zadostno skrbnostjo, ki se od njega zahteva (po drugem odstavku 46. člena Obligacijskega zakonika – OZ); njegova dejanska zmota je nastala v posledici opustitve obvestilnih dolžnosti prvega tožnika. Zato je bila poravnava veljavno sklenjena, s tem pa so bile izpolnjene obveznosti toženke iz odškodninskega razmerja med pravdnimi strankami glede škode na vozilu iz nezgode z dne 8. 8. 2009 in je posledično neutemeljen tudi dajatveni zahtevek tožnikov.

2. Zoper sodbo se je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb postopka in kršitve materialnega prava pritožujeta tožnika s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo ustrezno spremeni, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožnika menita, da je sodba nerazumljiva ter listinsko in spisovno prostislovna. Menita, da sodišče zmotno ugotavlja, da je škodo uveljavljal prvi tožnik. Škodo je uveljavljal prvi tožnik, vendar preko drugega tožnika in mu je v tem delu dal tudi pooblastilo. Tudi stališče sodišča prve stopnje glede procesnega zastopanja je napačno. Prav tako pa je zmotna ugotovitev, da drugi tožnik ni bil pravilno zastopan oziroma da ni legitimiran za tožbo za plačilo odškodnine. Sodišče se v celoti zapleta med dve bistveni postavki in dejstvi. Povsem pa prezre, da je predmet tega postopka poravnava in vsebina poravnave, ki se nanaša na delno odškodnino, in ne na totalko, saj znesek poravnave, katere predmet je razveljavitev, ne predstavlja totalne škode, temveč samo delno škodo in je v tem primeru zagotovo legitimiran drugi tožnik. Prvi tožnik kot lastnik mu je tudi predal vsa pooblastila in v tem primeru omejitve glede totalne škode ne pridejo v poštev. Drugemu tožniku je legitimacijo podelila tudi sama toženka, saj je z njegovim zastopnikom sklenila odškodninsko poravnavo, ki je predmet tega postopka. Pa tudi sicer iz dejanskega stanja in ugotovljenih dejstev izhaja, da je imel drugi tožnik aktivno vlogo pri sklepanju poravnave in da mu je takšno aktivno vlogo in končno dokončno odločitev prepustil tudi prvi tožnik. Sodišče je povsem zašlo na drugo področje, ko obrazlaga, da je drugi tožnik sam kriv in da ni bil dovolj skrben za to, da bi se pozanimal, koliko odškodnine je bilo izplačane, vrnjene in kaj predstavlja zadnja ponujena poravnava. Tu sodišče vsebinsko presoja zadevo in odloča o vsebini navedb drugega tožnika ter zavrača očitek o tem, da bi bil zaveden pri podpisu poravnave, za katero je menil, da predstavlja nadgradnjo že prejetega zneska 30.032,67 EUR. V tem so ključna nasprotja v sodbi. Sodišče pa tudi povsem spregleda in nepravilno kvalificira izplačano odškodnino. Znesek, ki ga je toženka nakazala prvemu tožniku (28.423,00 EUR in 1.609,00 EUR), je predstavljal nesporni znesek odškodnine in v takem ravnanju toženke je potrebno šteti, da je poravnava za znesek 30.032,67 EUR bila sklenjena in je bila odprta samo še razlika, ki jo je uveljavljal drugi tožnik. Status tega nakazila je potrebno presojati več kot samo podpis poravnave, saj je to bila že realizacija poravnave do tega zneska kot nespornega zneska. Zato je v glavi tožnika ostal samo podatek, da se s toženko pogaja samo še za razliko. Zato je bil ob podpisu sporne poravnave drugi tožnik trdno prepričan, da znesek prestavlja razliko nad že s strani prvega tožnika prejetim zneskom. Sodišče nesporno ugotavlja, da je prvi tožnik prejeto odškodnino vrnil, ne povzema pa zaslišane priče, delavca toženke, da drugemu tožniku ni povedal, da je bila odškodnina vrnjena. Zato sodišče ugotavlja, da je bil drugi tožnik ob sklenitvi poravnave res v zmoti, saj je bil zmotno prepričan, da bo toženka poleg že plačane odškodnine njemu plačala še znesek 11.354,46 EUR. Sodišče ugotavlja, da je bil edini oškodovanec v tem primeru prvi tožnik in da je toženka z njim urejala vsa razmerja in odškodnino, a temu ni tako. Poravnavo je namreč podpisal drugi tožnik, in ne prvi. Da je zmeda toliko večja in da je bil drugi tožnik zaveden kaže tudi nejasnost zapisane sodbe in mešanje izrazov, funkcij in pooblastil posameznih strank v postopku. Sodišče spregleda, da je toženka sodelovala z obema tožnikoma, odvisno kakor je pač želela prikazati stvar. Sodišče prezre, da ni logično, da bi se tožnik strinjal s podpisom poravnave za 11.000,00 EUR, če pred tem ni dovolil prvemu tožniku podpisa poravnave za znesek 30.000,00 EUR. Toženka je z obema tožnikoma sklepala pogodbo in s tem dajala obema status oškodovancev, kar se je na koncu izkazalo kot zavajanje. Toženka je očitno računala na neinformiranost med tožnikoma in to tudi zlorabila na tak način, da je podtaknila drugemu tožniku podpis poravnave.

3. Na pritožbo je odgovorila toženka s predlogom, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, tožnikoma pa naloži, da toženki povrneta pritožbene stroške. Obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje glede oblikovalnega zahtevka (razveljavitve poravnave) je povsem jasna in ne pušča nobenih odprtih vprašanj. Sodišče prve stopnje se je tudi pravilno opredelilo glede pravnega interesa vsakega izmed tožnikov za vložitev tožbe oziroma glede aktivne legitimacije tožnikov (za oblikovalni in za dajatveni tožbeni zahtevek). Od pravnega interesa oziroma aktivne legitimacije pa je potrebno ločiti pooblastilo za zastopanje, na kar prav tako opozarja tudi sodišče prve stopnje. Pritožbene trditve, da je sodba nerazumljiva, v nasprotju s podatki in listinami v spisu, nepravilna in materialnopravno neutemeljena, tožnika prikazujeta izključno v smeri interesa, ki sta mu sledila v pravdnem postopku, razloge sodišče prve stopnje pa povzemata tako, da so iztrgani iz konteksta celotne obrazložitve. Bistveno pa je, da tožnika nista izkazala in dokazala, da je bila poravnava podpisana v zmoti oziroma da je bil drugi tožnik ob sklepanju poravnave s strani toženke prevaran. Opozarja tudi, da glede napak volje tožnika nista podala nobenih navedb. Izkazano je bilo, da toženka drugega tožnika ni zavedla v zmoto in da je bil drugi tožnik tisti, ki ni ravnal z zadostno skrbnostjo. Glede prevare opozarja, da gre lahko samo za zmoto, do katere je prišlo zaradi naklepnega ravnanja sopogodbenika ali tretje osebe; prevara predstavlja ravnanja, s katerimi se nekdo spravi v zmoto zato, da bi sklenil pravni posel, takih okoliščin pa tožnika nista izkazala. Pri sklenitvi poravnave, ki jo je drugi tožnik podpisal 19. 11. 2009, ni bilo nobenih napak volje, kar potrjuje več dejstev, ki so bila z dokaznim postopkom izkazana. Opozarja še, da toženka nikoli ni podpisala poravnave za znesek 28.423,07 EUR in ne dodatne poravnave za znesek 1.609,60 EUR; v obeh poravnavah je bilo navedeno, da toženko zavezujeta 15 dni po vročitvi, kar pomeni, da navedeni poravnavi (ponudbi) v času sklenitve poravnave, ki se izpodbija, nista več veljali. Drugi tožnik je ob sklenitvi poravnave mogel in moral vedeti, da se mu ne izplačuje dodatna odškodnina za totalno škodo, temveč celotna odškodnina, kar je razvidno iz vsebine poravnave, ki jo je drugi tožnik podpisal. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani pravdni zadevi vse odločilne dejanske okoliščine pravilno in popolno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri odločanju pa ni zagrešilo kakšne zatrjevane ali uradoma upoštevne bistvene kršitve postopkovnih določb iz 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je bil v obravnavani zadevi oškodovanec (upravičenec do povrnitve škode na vozilu, ki je bilo predmet pogodbe o leasingu) prvi tožnik, in sicer ne le kot lastnik vozila, temveč to izhaja tudi iz pooblastila prvega tožnika drugemu tožniku z dne 24. 8. 2009 (da drugi tožnik v imenu prvega tožnika ureja vse potrebno v zvezi s popravilom vozila in uredi vse potrebno za plačilo s strani zavarovalnice odobrenih računov, in sicer z omejitvijo, da pooblastilo ne velja v primeru ocenjene totalne škode) (1). Ker je poravnavo s toženko o plačilu odškodnine v znesku 11.354,46 EUR sklenil drugi tožnik v imenu prvega tožnika, je bila poravnava sklenjena med prvim tožnikom in toženko, in ne kot je uveljavljeno z zahtevkom za razveljavitev poravnave, v katerem se zatrjuje, da naj bi bila poravnava z dne 9. 11. 2009 sklenjena med drugim tožnikom in toženko. Aktivno legitimiran za izpodbijanje poravnave je tako lahko le prvi tožnik, in ne drugi tožnik. Pri tem je pravno nepomembno, komu je bila odškodnina, dogovorjena s poravnavo, nakazana (2). Prav tako drugi tožnik ni aktivno legitimiran za zahtevek, da je toženka dolžna prvemu tožniku plačati znesek 23.262,32 EUR (napotilo, kam naj se znesek nakaže, ni predmet zahtevka in izreka sodbe; ne spada ne v zahtevek in ne v izrek sodbe). Zato je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno oba zahtevka drugega tožnika kot neutemeljena zavrnilo, ne glede na razloge, saj ti niso odločilnega pomena (ne gre za odločilne razloge). Sicer pa to v obravnavani zadevi niti ni odločilno, saj razlogi, razvidni iz nadaljnje obrazložitve (glede odločitve o zahtevkih prvega tožnika), veljajo tudi če bi se štelo, da je oškodovanec (in s tem aktivno legitimiran (za oba zahtevka)) drugi tožnik.

6. Glede zahtevkov prvega tožnika za razveljavitev poravnave z dne 9. 11. 2009, sklenjene s toženko in za plačilo navedenega zneska pa se pritožbeno sodišče z razlogi neutemeljenosti zahtevkov prvega tožnika, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, povsem strinja in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Ker lahko stranka, ki je v zmoti, po drugem odstavku 46. člena OZ zahteva razveljavitev pogodbe zaradi bistvene zmote, razen če pri njeni sklenitvi ni ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu in ker drugi tožnik kot pooblaščanec prvega tožnika pri sklenitvi izpodbijane poravnave s toženko ni ravnal z zadostno skrbnostjo, ki se od njega zahteva, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevek za razveljavitev poravnave in so temu nasprotne pritožbene trditve neutemeljene. Da tožnika (prvi tožnik kot oškodovanec, drugi pa kot njegov pooblaščenec) pri sklepanju poravnave nista ravnala z zadostno skrbnostjo kaže že dejstvo, da sta tožnika uveljavljala odškodnino v višini ocenjene škode 34.616,79 EUR in bi bilo povsem nerazumno pričakovanje, da bo toženka ob plačilu 30.032,67 EUR (ta znesek, nakazan prvemu tožniku, ji je le-ta vrnil) plačala še 11.354,46 EUR (znesek po sklenjeni poravnavi). Glede trditev o prevari pa je potrebno upoštevati, da je s prevaro sklenjena pogodba takrat, kadar ena stranka povzroči zmoto pri drugi stranki ali jo drži v zmoti z namenom, da bi jo tako napeljala k sklenitvi pogodbe (49. člen OZ), tožnika pa niti trdila nista konkretno, s katerimi ravnanji je toženka povzročila zmoto oziroma ju držala v zmoti z namenom, da bi ju tako napeljala k sklenitvi izpodbijane poravnave. In tudi temu nasprotne pritožbene trditve so neutemeljene.

7. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo obeh tožnikov kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

8. Ker pritožnika s pritožbo nista uspela, sta dolžna v roku 15. dni toženki na podlagi prvega odstavka 154. in 165. člena ZPP povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 732,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev. Stroški postopka toženke (za obrazložen odgovor na pritožbo) so bili odmerjeni v skladu z v določeni zahtevi opredeljeno uveljavljanimi (3) in dejansko nastalimi) stroški ter Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT) na 732,00 EUR (712,00 EUR nagrada za postopek – tar. št. 3210 ZOdvT in 20,00 EUR mat. stroški – tar. št. 6002 ZOdvT.

(1) Dejstvo, da je drugi tožnik to pooblastilo predložil toženki in se pri uveljavljanju odškodnine nanj skliceval, dokazuje, da je bil oškodovanec prvi tožnik (ne glede na pravno ali dejansko (ekonomsko) lastništvo vozila.

(2) Ali komu naj se odškodnina nakaže (izplača); to se nanaša na izpolnitveno obveznost, in ne na vprašanje, kdo je upnik v obligacijskem razmerju.

(3) Prvi in drugi odstavek 163. člena ZPP; zahtevek za „DDV“ (!?) teh zahtev ne izpolnjuje.