Jedro

Toženec šele v pritožbi navaja nekatera nova dejstva in v zvezi s tem predlaga dokaze, kar ni dopustno, razen če bi pritožnik izkazal, da tega brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predlagati do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 4. odstavka 286. člena ZPP. Česa takega pa pritožnik v pritožbi ne zatrjuje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je s sodbo pod točko 1. odločilo, da je toženi N. M. dolžan tožniku D. P. plačati znesek 5.200,00 EUR in 5 % letne obresti od zneska 1.040,00 EUR od 10.11.2003 dalje do plačila, od zneska 1.040,00 EUR od 10.12.2003 dalje do plačila in od zneska 3.120,00 EUR od 10.1.2004 dalje do plačila, vse v 15 dneh. Pod točko 2. je preostali del zahtevka, ki se nanaša na vtoževane obresti, zavrnilo. Pod točko 3. je še odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 912,91 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Zoper sodbo vlaga pritožbo tožena stranka in sicer smiselno zoper ugodilni del ter stroške postopka. Pojasnjuje lokacijo in poslovanje svojega podjetja, finančne težave do katerih je prišlo ob uvedbi DDV-ja ter dejstvo, da je njegovo podjetje M. d.o.o. plačevalo stroške vzdrževanja, elektrike, ogrevanja, dostavo pošte in drugo podjetju R. d.o.o., katerega lastnik in direktor je bil tožnik. Pritožnik v nadaljevanju opiše nastanek dolga podjetja M. do podjetja R. ter ponovi trditve o tem, da je na zahtevo tožnika, ker mu je le-ta grozil z odklopom elektrike, pristal na to, da osebno prevzame dolg svoje firme tako, da pri notarju podpiše, da je osebno posodil denar tožniku. Tožnik ni hotel podpisati pogodbe tako, da bi se toženec osebno zavezal njegovemu podjetju, kar kaže na to, da je želel denar za svoj žep. Tožnik mu je ustno zagotovil, da bo pogodbo strgal, ko bo M. plačal podjetju R., ali ko bo denar prinesel njemu osebno. Ker plačila ni bil sposoben, tožnik pa ni bil več pripravljen čakati, je vložil to tožbo, v postopku pa se je zlagal, da mu je denar dal. Sodišče bi moralo upoštevati nekatera dejstva in jih tudi preveriti. Nobenega razloga ni, da bi toženec lagal. Še vedno je pripravljen plačati 1.000.000,00 SIT v EUR brez obresti, ko bo to sposoben. Čeprav je podjetje M. in družino pripeljal v velike težave, ni nikoli lagal, kar lahko sodišče preveri pri naključno izbranih znancih in poslovnih partnerjih. Če pa bi tožnik priznal dejanski dogovor, bi verjetno tožbo izgubil. Če bi takrat ravnal tako kot predvideva zakon, bi s to sodbo dobilo denar njegovo podjetje in ne on. Sodišče je premalo natančno preverilo, kako in v kakšnih okoliščinah naj bi denar dal in se je zadovoljilo z odgovorom, ki je kot laž zanimiv in nepreverjen. Sodišče tudi ni ugotavljalo, kaj bi bilo s pogodbo, če bi M. poravnal nastalo obveznost R. d.o.o.. Bi tožnik potem kljub temu vložil tožbo? Sodišče nadalje ni preverjalo električne napeljave v prizidku in pisarnah, ampak je verjelo tožniku, da bi moral odklop opraviti E. L., kar ni res. Vsaka enota ima ločen števec, tožnik pa ima tudi ključ za tri glavne varovalke, ki ga ne bi smel imeti, še manj pa uporabljati. Sodišče to možnost odklopa lahko ugotovi še danes, saj prostori še vedno obstajajo. Sodišče tudi ni pojasnilo, zakaj je imelo toženčevo podjetje do zadnjega dne v prostorih elektriko, če je ni plačalo. Nadalje ni bilo preverjeno, kako je podjetje R. d.o.o. prikazalo neporavnane obveznosti M. d.o.o. v bilanci za leto 2002 in v začetku leta 2003. V kolikor bi v resnici tožnik denar izročil tožencu, bi tožnik gotovo zahteval, da ga takoj položi na račun R. d.o.o., saj je podjetje toženca dolgovalo podjetju tožnika, tožnik pa je tudi vedel, da so težave velike in da bi s tem zneskom lahko poravnal le dolg do njegovega podjetja, pa tega kljub temu ni zahteval. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, po uradni dolžnosti pa je pazilo tudi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje) ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Iz pritožbenih navedb izhaja, da toženec sodbo sodišča prve stopnje izpodbija zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 2. točki 338. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta pritožbeni razlog ni podan. Sodišče prve stopnje je, tako kot nalaga 8. člen ZPP, o tem, katera dejstva šteje za dokazana, odločilo po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Ugotovitve sodišča, da sta pravdni stranki 5.12.2002 sklenili posojilno pogodbo, na podlagi katere je toženec prejel posojilo v znesku 5.200,00 EUR, ki ga je zaradi poteka roka za vračilo dolžan tožniku tudi vrniti in da toženčeve trditve o navideznosti posojilne pogodbe in o prevzemu dolga niso izkazane, sprejema tudi pritožbeno sodišče in v pravilnost takšnih ugotovitev nima nobenih dvomov.

Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje v svoji obrazložitvi, je tožnik svoje trditve o sklenitvi posojilne pogodbe potrdil ne le s predložitvijo pisne posojilne pogodbe, ki je bila overjena tudi pred notarjem, pač pa je sodišče prepričal tudi s svojo izpovedbo, ki je bila po oceni sodišča konsistentna in bolj prepričljiva, toženčeve trditve o navideznosti te posojilne pogodbe, pa so se v dokaznem postopku izkazale za neresnične. Pri tem je sodišče ocenilo tako izpoved pritožnika kot izpovedbi z njegove strani predlaganih prič in z dokazno oceno se strinja tudi pritožbeno sodišče. Dvoma v pravilnost le-te ne vzbujajo niti pritožbena izvajanja v katerih pritožnik ponovno pojasnjuje vzroke za podpis posojilne pogodbe in analizira svojo in tožnikovo izpovedbo pred sodiščem prve stopnje.

Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da sodišče ni natančno preverilo, kako naj bi tožnik denar dal in v kakšnih okoliščinah, nadalje, zakaj tožnik ni zahteval osebnega jamstva za dolg toženčevega podjetja njegovemu, da je odklop elektrike bil možen in da sodišče ni odgovorilo na vprašanje, zakaj je podjetje M. imelo elektriko do zadnjega dne in kako je podjetje R. prikazalo neporavnane obveznosti M. d.o.o. v bilanci za leto 2002 in začetku leta 2003. Po 212. členu ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Toženec je bil s strani sodišča na to opozorjen, opozorjen je bil tudi na to, da je dolžan te navedbe in dokaze podati do konca prvega naroka (glej zapisnik glavne obravnave z dne 9.10.2008). Toženec šele v pritožbi navaja nekatera nova dejstva in v zvezi s tem predlaga dokaze. Tako smiselno predlaga, da se preveri možnost odklopa elektrike, postavi trditev, da je bila elektrika do zadnjega dne v prostorih in predlaga preverjanje tega, kakšna je bila bilanca podjetja R.. To pa po 337. členu ZPP ni dopustno, razen če bi pritožnik izkazal, da tega brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predlagati do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 4. odstavka 286. člena ZPP. Česa takega pa pritožnik v pritožbi ne zatrjuje. Pritožbeno sodišče zato na ta pritožbena izvajanja podrobno ne odgovarja.

Ker torej pritožbeni očitki niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je bilo potrebno pritožbo tožene stranke na podlagi 353. člena ZPP zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi. Ker pritožnik stroškov pritožbenega postopka ni priglasil, o njih pritožbeno sodišče ni odločalo.