Jedro

Med ravnanjem delavke tožene stranke, maserke in poškodbo vratne hrbtenice v konkretnem primeru ni vzročne zveze.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožnica nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je zahtevala povrnitev škode, ki naj bi ji bila povzročena na masaži dne 20. 1. 2006. Masažo je opravljala pri toženi stranki zaposlena maserka.

2. Prvostopenjsko sodišče je v ponovljenem sojenju zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na povrnitev škode.

3. Zoper takšno odločitev navaja pritožba, da je že iz njenega opisa bilo razvidno, da je bila masaža izvajana nestrokovno. Zmotna naj bi bila ugotovitev sodišča v rš. 9 obrazložitve, da je bila v času masaže v prostoru tudi T. H.. Sodišče je nepravilno sklepalo, da bi v primeru, če bi bolečine tožeče stranke presegale običajne, stopila v prostor izvajanja masaže. Sicer pa je T. H. slišala stokanje iz masažne sobe in prav to potrjuje pravilnost izpovedi tožeče stranke. Stokanje je potrdila tudi priča M. B.. Le-ta je tudi potrdila, da je tožeča stranka že ob priložnosti masaže očitala maserki S. Z., da je bila masaža nepravilna in nestrokovna. To pa je dokaz, da je masaža takšna res bila. Tožeči stranki verjame, da je bila masaža bolj groba in agresivna. Prvostopenjskemu sodišču očita, da ji ne verjame, da jo je maserka grobo napadla, bila s kolenom na njenem hrbtu in da je nanj skočila kot zverina. Pričam Z., H. in B. očita pritožba, da so interesno povezane s toženo stranko in da jo več kot očitno varujejo. Opozarja na izvid dr. E. Z. z dne 23. 2. 2006, v katerem je diagnosticirala svežo okvaro korenine C6 levo. Tožeča stranka je tudi jasno navedla, da je dr. B. H. ob spoznanju, kaj se je dogodilo tožeči stranki, začela jokati in očitala Z., da je tožniku porinila hernijo naprej. Da je bila pri masaži poškodovana, naj bi po mnenju pritožbe potrdilo tudi izvedeniško mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri MF v Ljubljani. Iz njega izhaja, da pred kritičnim datumom ni imela bolečin in mravljinčenja v levi roki. V mnenju je tudi zapisano, da je možno, da je prišlo do manjše okvare. Mnenje dr. E. Z., da strokovna fizioterapija ne more narediti nobene škode ni pomembno, saj masaža ni bila strokovna, temveč nestrokovna. Sodišče se je tudi postavilo na stališče, da v danem primeru ni pravno priznane škode.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je zahtevala povrnitev škode, ki naj bi ji jo povzročila delavka tožene stranke. Pravni temelj za njen zahtevek bi lahko bil 1. odstavek 147. člena OZ in 1. odstavek 131. člena OZ. Tožeča stranka bi morala dokazati, da je med ravnanjem delavke tožene stranke (maserke S. Z.) in poškodbo korenine vratne hrbtenice (C6 levo) vzročna zveza. Prvostopenjsko sodišče je pravilno odločilo, da je ni bilo.

6. Ugotovitev prvostopenjskega sodišča je bila, da je masažo dne 20. 1. 2006 opravljala maserka S. Z.. S. Z. je pri toženi stranki zaposlena. V masažnem prostoru je bila prisotna tudi M. B., ki pa pri toženi stranki ni bila nikoli zaposlena, in je bila prisotna le pri masažah, ki so bile na tožeči stranki opravljene na ta dan (20. 1. 2006). S. Z. je zanikala, da bi se s kolenom uprla na tožečo stranko in je masirala le z rokami. To je v bistvenem delu potrdila tudi M. B., namreč da S. Z. ni bila s kolenom na hrbtu tožeče stranke. S. Z. se ni spomnila, da bi ji tožeča stranka med masažo rekla, da ji kaj dreveni in tudi ne, da bi ji očitala, da ji je vkleščila živec. M. B. ni videla, da bi tožeči stranki padla roka, kar je tožeča stranka trdila. Po masaži se je tožeča stranka oblekla sama (prvostopenjska sodba, rš. 10 in 11).

7. Prvostopenjsko sodišče v rš. 9 ni ugotovilo, da bi bila T. H. v masažnem prostoru v času, ko je masirala S. Z.. Nasprotno, ugotovilo je, da je ni bilo v prostoru in je prav iz tega sklepalo, da bolečine tožeče stranke niso bile neobičajne (prvostopenjska sodba, rš. 9). Ali bi M. B. vstopila v masažni prostor, če bi bile bolečine nenavadno močne, je ugibanje prvostopenjskega sodišča, ki pa na izid postopka nima vpliva. Prvostopenjsko sodišče je vsekakor sklepalo, da je toženo stranko bolelo, ker sta tako izpovedali T. H. in M. B. (prvostopenjska sodba, rš. 12).

8. Z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča se pritožbeno sodišče strinja. Iz v bistvu skladnih izpovedi dveh prič (Z. in B.) izhaja, da masaža ni bila takšna, kot jo je opisovala tožeča stranka. S. Z. ni skočila na tožečo stranko in se ni s kolenom uprla vanjo. Masirala je na običajen način z rokami, brez pomoči kolena.

9. V resnici je lahko S. Z. kot delavka tožene stranke zainteresirana, da tožena stranka v tem sporu ni obsojena na plačilo odškodnine. Vendar pa to ni razlog, da se zgolj zato njeni izpovedi ne verjame in verjame izpovedi tožeče stranke. Ne nazadnje je tudi tožeča stranka zainteresirana za to, da je tožena stranka obsojena na plačilo odškodnine. Vsakršen dvom o tem, kakšna je bila masaža S. Z. pa odstrani pričanje M. B., ki nima nikakršne povezave s toženo stranko. Zgolj okoliščina, da je še pred postopkom podala pisno izjavo o dogodku, pa seveda ni nikakršen dokaz, da bi bila zato pristranska. Tudi T. H. ni v nobenem razmerju s toženo stranko. Pritožba glede pristranskosti prej navedenih oseb postavlja gole trditve, dokazov pa ne ponuja.

10. Tožeča stranka tudi navaja svojo izpoved na zaslišanju, da naj bi dr. B.H. pri pogovoru z njo jokala zaradi tega, kar se je dogodilo tožeči stranki, in maserki Z. očitala, da je tožniku porinila hernijo naprej. Dr. B. H. je zanikala oboje, zanikala pa je tudi prisotnost S. Z. pri pogovoru (l. št. 41 in 42). Trditve tožeče stranke so ostale nedokazane. V vsakem primeru pa so bile postranskega pomena, saj za odločitev v tej zadevi ni bistveno mnenje dr. B. H., temveč mnenje izvedencev in seveda sam dogodek, ki je bil povod za pravdni postopek.

11. Stokanje tožeče stranke od bolečin še ni dokaz, da je prišlo zaradi masaže do okvare korenine hrbtenice (C6 levo), in tudi ne, da je bila masaža nestrokovna. Tudi izpoved tožeče stranke sama po sebi in njeni domnevni očitki v masažni sobi to niso. Izpoved je bilo treba oceniti v povezavi z drugimi trditvami in dokazi, očitek sam po sebi pa še ne dokazuje, da je do okvare korenine hrbtenice prišlo.

12. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožeča stranka prišla k toženi stranki zato, da pri toženi stranki opravi terapijo iz zdravstvenih razlogov, t. i. zdravstveno indicirano terapijo. Tožeča stranka je trdila sama, oba izvedenca pa sta ugotovila, da je imela jasne degenerativne stenoze vratne hrbtenice še pred škodnim dogodkom (prvostopenjska sodba, rš. 16). Po škodnem dogodku je bila celo prav iz teh razlogov invalidsko upokojena, kar je ugotovila prvostopenjska sodba v rš. 15 (ne pa zaradi korenine C6 levo hrbtenice). Mogoče in celo verjetno je, da masaža pri takšnih okvarah pač ne more miniti povsem brez bolečin.

13. Zgolj okoliščina, da v medicinski dokumentaciji tožeče stranke ni podatka, da bi imela že pred kritičnim datumom bolečine in mravljinčenje v levi roki, še ni dokaz, da je bil vzrok za zatrjevane tegobe prav ravnanje tožene stranke. Vzrok je lahko bilo tudi kaj drugega, dokazno breme za dokazovanje je nosila tožeča stranka. Za ugotovitve v zvezi z obstojem vzročne zveze je bilo pač odločilno mnenje izvedencev. Izvedenca sta zgolj dopustila možnost, da je masaža sprožila draženje korenine C6 levo ter posledično povzročila bolečine in parestezije. Ni dokaza, da je prišlo do težje poškodbe vratne korenine (prvostopenjska sodba, rš. 16). Največ, kar sta izvedenca dopustila, je bila možnost, da je prišlo do draženja korenine. Tožeča stranka je nosila dokazno breme, da prepriča sodišče, da se je ta možnost uresničila. Dokazna mera pri odločanju sodišča je namreč prepričanje, ne gola možnost (8. člen ZPP). Tožeči stranki pač ni uspelo prepričati sodišča, da je bila masaža pri toženi stranki tisti vzrok, ki je pripeljal do poškodbe korenine C6 levo hrbtenice in do ostalih tegob.

14. Pritožba nasprotuje mnenju dr. E. Z., da strokovna fizioterapija ne more narediti nobene škode, ker naj bi masaža ne bila strokovna. Dr. E. Z. je bila v tem postopku v položaju priče in ne izvedenca. Dr. Z.je specialistka nevrologinja, in je torej priča s strokovnim znanjem. Njeno mnenje za odločitev že iz tega razloga ni odločilno. Predvsem pa ni nobenih dokazov, da je bila konkretna masaža pri delavki tožene stranke tista, ki je povzročila tegobe tožeče stranke, in tudi ne, da je bila nestrokovna.

15. Ali so prikrajšanja, ki jih opisuje tožeča stranka škoda, in je torej zanjo mogoče zahtevati nadomestilo, ali pa ne, je v tej zadevi postransko vprašanje. Njen zahtevek je namreč neutemeljen že zato, ker ni dokazala vzročne zveze med masažo in nastankom tegob.

16. Pritožbeno sodišče mora po uradni dolžnosti paziti na nekatere bistvene kršitve določb pravdnega postopka (2. odstavek 350. člena ZPP). V okviru uradnega preizkusa izpodbijanega dela sodbe ni našlo niti takšnih kršitev, niti tistih, ki so bile uveljavljane v pritožbi. Pritožbo je zato zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Povrnitev pritožbenih stroškov lahko zahteva le stranka, ki v pravdi uspe (1. odstavek 154. člena ZPP). Če ne uspe, ne more zahtevati njihove povrnitve. Ker pritožba ni bila uspešna, pritožnik ni upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov.