Jedro

Neupoštevanje odklonitve zdravljenja je utemeljeno samo, če bolnik nima več sposobnosti oblikovati pravno relevantne volje glede zdravljenja. To velja tudi za zdravljenje v psihiatrični bolnici. Zdravljenje proti volji bolnika je v takšnem primeru, tudi če pride do ogrožanja zdravja in življenja ali povzročanja velike škode sebi ali drugim, nedopustno in posledično protipravno.

Pri odmeri odškodnine zaradi prisilnega zdravljenja je na mestu primerjava z odškodninami v zvezi z nezakonitim odvzemom prostosti v kazenskih postopkih, s tem, da je seveda treba upoštevati določene posebne okoliščine (izvajanje zdravljenja proti volji, omejitev nekaterih pravic, ki sicer priporniku pripadajo).

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba v izpodbijanem delu (to je točki I izreka) potrdi.

II. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se znesek stroškov, ki jih mora tožena stranka povrniti tožeči stranki zviša za 2.170,25 EUR, to je na znesek 4.450,41 EUR.

V ostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu odločitev v točki III izreka potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 211,45 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15-tih dni od prejema sodbe pritožbenega sodišča, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

IV. Pravdni stranki ostale stroške nosita sami.

Obrazložitev

Kratek oris zadeve in dosedanjega poteka postopka

1. Tožnica v tem postopku zahteva povračilo škode, ki naj bi ji po njenih trditvah nastala zaradi okrnitve svobode, razžalitve dobrega imena in časti ter posega v druge osebnostne pravice (pravico do duševne in telesne integritete in pravico do prostovoljnega zdravljenja), vse kot posledico hospitalizacije na zaprtem oddelku psihiatrične bolnice dne 19. 12. 2002 do 3. 1. 2003. Toženka po njenih trditvah za pridržanje proti njeni volji ni imela zakonske podlage ne ob sprejemu 19. 12. 2002, ne ob ponovnem pridržanju 30. 12. 2002, poleg tega pa je o pridržanju 19. 12. 2002 sodišče obvestila šele pet dni kasneje, čeprav bi to morala storiti v 48 urah. Toženka je zahtevku nasprotovala tako po temelju kot višini. Trdila je, da njeno ravnanje ni bilo protipravno, saj je bila tožnica tako prvič kot drugič pridržana iz medicinskih in varnostnih razlogov, prav tako pa je bilo tudi sodišče obveščeno pravočasno. Med očitanim protipravnim ravnanjem in zatrjevano škodo tudi ni vzročne zveze, saj gre pri zatrjevanih posledicah za posledice bolezni in posledice tožničinega spora z materjo in partnerjem. Sama je ves čas ravnala v skladu s pravili medicinske stroke.

2. V prvem sojenju je tako sodišče prve kot druge stopnje presodilo, da je bilo prepozno obvestilo sodišča sicer protipravno, vendar ni bilo v vzročni zvezi z nastalo škodo. Skladno sta tudi presodili, da je bilo toženkino ravnanje 30. 12. 2002, ob ponovnem zaprtju tožnice na zaprti oddelek, protipravno, razlikovali pa sta se glede presoje protipravnosti ravnanja 19. 12. 2002, ko so tožnico prvič prisilno zadržali na zaprtem oddelku. Sodišče prve stopnje je menilo, da bi toženka morala oceniti, ali so podani zakonski razlogi iz 70. člena ZNP za prisilno pridržanje tožnice, saj je bilo ugotovljeno, da tožnica ne ogroža niti svojega niti drugih življenj, da tudi ni povzročila škode in da obstaja le bojazen, da bo razpolagala s svojim premoženjem v svojo škodo. Opozorilo je tudi, da tak ukrep ni bil nujno potreben in da je tožnica odklanjala zdravljenje, kar je njena ustavno varovana pravica, ter da v postopku ni bilo niti zatrjevano in ne dokazano, da tožnica ni imela več sposobnosti oblikovati pravno relevantne volje glede zdravljenja.

3. Pritožbeno sodišče je menilo drugače. Poudarilo je, da je presoja o izpolnjevanju zakonskih pogojev za prisilno pridržanje po ZNP v pristojnosti sodišča. Zdravstveno organizacijo pa je takrat zavezoval 49. člen ZZDej (ki je določal, da je mogoče bolnika sprejeti na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico brez njegove privolitve, če zaradi duševne bolezni ogroža svoje življenje ali življenje drugih ljudi, ali povzroča škodo sebi ali drugim), vendar je bil zdravnik te razloge dolžan presoditi le s stališča medicinske stroke. Ali je do premoženjske škode že prišlo oziroma ali bi lahko prišlo, je pravno in ne medicinsko vprašanje. Dodalo je še, da ugotovitev o nekritičnosti tožnice do svoje bolezni pomeni, da je toženka menila, da tožnica o vprašanju zdravljenja ni sposobna odločati. Vprašanje oblikovanja pravno relevantne izjave o zdravljenju pa ni zgolj stvar medicinske presoje, ampak je pridržano presoji sodišča. Zato je pritožbeno sodišče štelo, da je bila tožnica protipravno pridržana le v obdobju od 30. 12. 2002 do 3. 1. 2003. Omenilo je še, da gre kljub posegu v več ustavno varovanih pravic za enotno obliko škode, višino pa je odmerilo ob primerjavi z nezakonitim odvzemom prostosti v zvezi s kazenskim postopkom. Tožnici je prisojeno odškodnino znižalo na 1.000,00 EUR.

4. Vrhovno sodišče RS se z razlogi pritožbenega sodišča, da toženkino ravnanje ob prvem pridržanju ni bilo protipravno, ni strinjalo, pritrdilo pa je stališču, da je pri odmeri odškodnine zaradi prisilnega zdravljenja, pravilno upoštevanje odmerjenih odškodnin v pripornih zadevah, seveda z upoštevanjem določenih posebnih okoliščin.

5. Pritožbeno sodišče je sledilo stališču VS glede protipravnosti ravnanja toženke ob prvem pridržanju. Sodbo sodišča prve stopnje pa je v še nepravnomočnem delu razveljavilo zato, ker pritožbeni preizkus odločitve v pogledu škode in vzročne zveze ni bil mogoč.

6. Okrožno sodišče v Ljubljani je v zadevi zato ponovno odločalo. Tudi tokrat je presodilo, da je bilo ravnanje toženke tako ob prvem kot drugem pridržanju protipravno. Pri tožnici je sicer obstajala duševna motnja, ki je terjala zdravljenje, vendar pa bi toženka, saj je bila tožnica sposobna oblikovati pravnorelevantno voljo glede zdravljenja, morala upoštevati njeno odklonitev zdravljenja. Ugotovilo je tudi, da tožnica ni ogrožala ne svojega ne tujih življenj in tudi ni povzročala škode. Obstajala je le možnost, da bo s svojim premoženjem razpolagala. Toženka je bila pri presoji pogojev za pridržanje premalo skrbna: zdravnik bi ob skrbnejšem ravnanju lahko ugotovil, da gre le za možnost, da bo tožnica s svojim premoženjem razpolagala in bi moral poleg resnosti zdravstvenega stanja bolj kritično presoditi tudi resnost pojasnil pacientovih sorodnikov. Tožnici je za škodo, za katero je ugotovilo, da je v vzročni zvezi s protipravnim ravnanjem (ob upoštevanju, da je bila tožnici že prisojena odškodnina v višini 1.000,00 EUR) s sodbo prisodilo še 5.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 12. 2005 dalje do prenehanja obveznosti (točka I izreka). Višji tožbeni zahtevek (to je zahtevek za plačilo 4.432,32 EUR z zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2003 dalje in plačilo zamudnih obresti od glavnice 5.000,00 EUR za čas od vključno 1. 2. 2003 do vključno 28. 12. 2005) je zavrnilo (točka II izreka). Glede stroškov je pod točko III izreka sodbe odločilo, da je toženka dolžna povrniti tožnici 2.280,16 EUR v 15 dneh, s pripadki.

7. Zoper takšno odločitev vlagata pritožbo obe pravdni stranki.

8. Tožnica vlaga pritožbo zoper odločitev o stroških postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del odločitve spremeni in ji prizna višje stroške, podrejeno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

Pri ugotovitvi uspeha tožnice v postopku bi moralo sodišče upoštevati tako uspeh po temelju kot uspeh po višini in ugotoviti, da je njen uspeh 80 %.

Iz razlogov ni razvidno, kako je sodišče prišlo do skupno 3880 točk. Ni ji priznalo stroška odgovora na pritožbo, čeprav je bil ta potreben. Manjka tudi obrazložitev. Enako velja za večje število krajših dopisov. Tožnici je sodišče priznalo le materialne stroške v višini 2%, ne pa tudi 1 % od zneska, ki presega 1.000 točk. Posledično je tudi višina priznanega DDV napačna.

9. Toženka s pritožbo izpodbija ugodilni del sodbe. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijanega dela odločitve tako, da bo tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen, podrejeno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Priglaša stroške.

Vztraja pri tem, da so za pridržanje tožnice na zdravljenju obstajali vsi zakonski pogoji. Podana je bila psihotična motnja ter bojazen, da bi tožnica razpolagala s svojim premoženjem. To izhaja iz sklepa Pr 1870/2002. Nezdravljena psihoza pomeni resno tveganje, da pacient ne doseže stanja zdravja in nivoja funkcioniranja pred začetkom bolezni in zato obstaja velika verjetnost, da bo pacient škodoval bodisi sebi bodisi drugim. Nevarnost predstavlja že bolezensko stanje. Izvedenec A. je potrdil, da so v medicinskem smislu obstajali vsi pogoji za prisilno hospitalizacijo. Akutna psihoza je stanje, ko oseba nad svojimi dejanji in dejanji drugih nima nadzora in ima motnje volje, kar je nevarno. Sodišče pri presoji ogrožanja prezre bolezensko stanje. Že to, da je tožnica trdila, da je bila pridržana zaradi konstrukta njene matere in bivšega partnerja, kaže, da ni imela realne slike in si je v bolezenskem stanju domišljala, da ji želijo drugi škodovati. Opozarja, da mama in partner ob zaslišanju tega nista potrdila. Tudi tožnica ob zaslišanju 30. 3. 2015 ni povedala, da bi bila v bolnico odpeljana zaradi mame. Da je posameznik v stanju akutne polimorfne psihične motnje prepričan v dejanja, doživljanja, aktivnosti, ki niso resnična, je potrdil tudi izvedenec. Ker torej ni šlo za konstrukt matere in partnerja, ampak za napačno dojemanje tožnice zaradi bolezni, je neutemeljen očitek toženki, da bi morala pridobivati podatke še od drugih oseb. Poleg tega je imela tudi podatke osebne zdravnice in psihiatrinje dr. B. B., ki nista v nobeni zvezi s toženko in svojci tožnice. Škoda se ne izkazuje le s samomorilnostjo ali avtoagresivnostjo, ampak si oseba lahko škodi nehote zaradi blodenj in ker svojega telesa nima popolnoma v oblasti. Lahko na primer skoči na cesto, ker želi ubežati namišljeni grožnji. Da bi se tožnica lahko ogrožala, izhaja tudi iz zaslišanja mame in partnerja. V nadaljevanju povzema vsebino popisa bolezni in del izpovedbe B. B. Sprejemni zdravnik je ocenil, da bi težko poskrbela zase, kar pomeni bi ji lahko nastala škoda. Hospitalizacija je bila nujna in je imela pozitivne učinke. To je izvedenec potrdil. Povzema del izpovedb priče C C., D. D., E. E. in F. F. Vsi so potrdili, da so bili podani znaki ogrožanja in je bila hospitalizacija nujna.

Glede na to, da psihotična oseba ni zmožna kontrole in se svojega stanja ne zaveda, je močno vprašljiva njena volja, kar je potrdila priča B. B. Ta je povedala, da ima taka oseba tudi motnje volje. Toženka zato ne soglaša s presojo, da je bila toženka sposobna oblikovati voljo glede zdravljenja. Dejstvo, da je bila pri tožnici podana psihoza, pomeni odmik od realnosti in zato tožnica ni bila sposobna sprejeti zavestne odločitve o tem, da se ne bo zdravila. Ne soglaša niti s tem, da je bila to voljo sposobna oblikovati ob drugem pridržanju. Psihično stanje se je le rahlo izboljšalo. Psihično torej ni bila popolnoma zdrava. Odhod iz bolnice v pižami ni ravnanje zdravega in normalnega človeka.

Škode tožnica ni dokazala, odškodnina je tudi previsoka. Tožnica je imela že pred zdravljenjem psihične težave (jeza, vznemirjenost itd). Zato ni vsa škoda v vzročni zvezi z pridržanjem. Očitno je, da bi bila tožnica tudi v primeru, da ne bi bila pridržana, v enakem stresu. Do tega se sodišče ni opredelilo. Tožnica je po odpustu iz bolnice morala urediti razmerje s svojim bivšim partnerjem, njuna premoženjska razmerja in razmerja vezana na otroka. Urediti si je morala nov dom. Gre za stresen proces. Teh dogodkov sodišče pri višini škode ni upoštevalo oziroma jih je povsem minimaliziralo. Doživljanje bolečin in stisk je bilo ob prvi hospitalizaciji blažje kot pri drugi. Ker je odločitev glede druge hospitalizacije že pravnomočna (gre za obdobje štirih dni) bi sodišče to pri višini odškodnine moralo upoštevati. Odškodnina v višini 5.000,00 EUR je zato občutno previsoka. Ker tožnica ob prvem pridržanju ni imela realitetne kontrole, je škoda vprašljiva. Opozarja še, da tožnica v službi in okolju ni imela posledic zaradi hospitalizacije.

10. Obe pravdni stranki sta na pritožbi druga druge odgovorili.

11. Toženka meni, da je pritožba tožnice, ker ne vsebuje pritožbenih razlogov, nepopolna in jo je treba zavreči. Je tudi neutemeljena. Uspeh je sodišče pravilno ugotovilo, saj je upoštevalo tudi temelj, pravilno pa je odmerilo tudi stroške. Priglaša stroške odgovora.

12. Tožnica meni, da je bilo o protipravnosti ravnanja toženke že odločeno. Vztraja, da zakonskih pogojev za pridržanje ni bilo. Zgolj premajhna kritičnost do zdravstvenega stanja ob odsotnosti ugotovitev o večji prizadetosti razumevanja dogajanja, za prisilno hospitalizacijo ne zadostuje. Tudi o škodi in višini odškodnine je sodišče odločilo pravilno. Priglaša stroške odgovora.

13. Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba toženke pa ni utemeljena.

Glede pritožbe tožene stranke

14. Toženka neutemeljeno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tožnica ob sprejemu na zdravljenje (in tudi ves čas zdravljenja), sposobna oblikovati pravno relevantno voljo glede zdravljenja. Pri pritožbeni trditvi, da takšne sposobnosti tožnica ni imela, gre namreč za nedopustno pritožbeno novoto, ki je, saj je ostala neopravičena, neupoštevna (337. člen ZPP). Že ob prvem sojenju v tej zadevi je bilo ugotovljeno, da v postopku ni bilo zatrjevano, da tožnica takšne volje v posledici ugotovljene duševne motnje ni bila sposobna oblikovati. Pritožbene navedbe toženke, s katerimi opozarja na sprejemno diagnozo (akutna psihoza), katere posledica je potrditvah pritožnice tudi motnja volje (ker psihotična oseba ni zmožna kontrole) ter na vedenje tožnice ob drugem pridržanju (odhod v pižami naj bi dokazoval, da ni šlo za ravnanje zdravega človeka), so zato v tej fazi postopka neupoštevne.

15. Kot je bilo že večkrat poudarjeno,(1) prisilno pridržanje na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice pomeni poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine, zlasti v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave), pravico do varstva duševne integritete (35. člen), pa tudi pravico do prostovoljnega zdravljenja (tretji odstavek 51. člena Ustave), ki poleg pravice do prostovoljnega zdravljenja obsega tudi pravico do odklonitve zdravljenja. Neupoštevanje odklonitve zdravljenja je utemeljeno samo, če bolnik nima več sposobnosti oblikovati pravno relevantne volje glede zdravljenja. To velja tudi za zdravljenje v psihiatrični bolnici. Zdravljenje proti volji bolnika je v takšnem primeru, tudi če pride do ogrožanja zdravja in življenja ali povzročanja velike škode sebi ali drugim, nedopustno in posledično protipravno.(2) Ob ugotovitvi, da je bila tožnica sposobna oblikovati pravno relevantno voljo glede zdravljenja, je sodišče prve stopnje že zato, ne glede na ostale pogoje, ki so morali biti izpolnjeni za pridržanje, ravnanje toženke oziroma njenih delavcev (tako ob prvem kot drugem pridržanju) pravilno opredelilo kot protipravno.

16. Ravnanje delavcev toženke pa je bilo, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, tudi sicer premalo skrbno in zato protipravno.

17. Po 49. členu takrat veljavnega Zakona o zdravstveni dejavnosti (v nadaljevanju ZZDej), ki je zavezoval delavce toženke,(3) je bilo mogoče bolnika sprejeti na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico brez njegove privolitve le, če je zaradi duševne bolezni ogrožal svoje življenje ali življenje drugih ljudi ali povzročal veliko škodo sebi ali drugim. Revizijsko sodišče je v zvezi s to določbo opozorilo, pritožbeno sodišče pa se je s tem strinjalo, da zdravnik teh pogojev ni bil dolžan oceniti le z medicinskega stališča, ampak tudi z drugih vidikov, in to ne glede na to, da je bilo za odločanje o tem, ali so izpolnjeni zakonski pogoji za pridržanje, tudi v času, ko je bila pridržana tožnica, pristojno sodišče v posebej predpisanem postopku (primerjaj 70. člen ZNP). V kolikor bi se je pri takšni presoji izkazalo, da pogoji za pridržanje ne obstajajo, se zdravnik zanj ni smel odločiti.

18. V konkretnem primeru je bila tožnica prvič pripeljana v psihiatrično bolnico. Postavljena je bila začasna diagnoza (akutna psihotična motnja). Ni sporno, da so v smislu medicinske stroke 19. 12. 2002 obstajali vsi razlogi za hospitalizacijo tožnice na zaprtem oddelku. Pri tožnici podana akutna psihotična motnja je namreč narekovala zdravljenje. Ni pa zdravnik, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, ob sprejemu z zadostno skrbnostjo, ki se pričakuje od strokovnjaka, presodil obstoja ostalih pogojev, ki jih je za pridržanje predpisoval 49. člen ZZDej.

19. Da bi tožnica zaradi bolezni ogrožala svoje življenje ali življenje drugih oziroma bi tožnica sebi povzročala veliko (nepremoženjsko) škodo (na primer na zdravju), ob sprejemu zdravnik ni ugotovil. Takšnega ogrožanja ni (na podlagi zaslišanja lečečega zdravnika P. P.(4) in na podlagi mnenja izvedenca(5)) ugotovilo niti sodišče v postopku Pr 1870/2002. Ne glede na to, da je izvedenec, ki je bil postavljen v tem postopku (dr. A. A.) dopustil možnost, da bi tožnica, če se ne bi zdravila, lahko ostala psihotična, pa je njegovo mnenje (tudi ob upoštevanju tožničine diagnoze in njenih posledic oziroma značilnosti) jasno – tožnica svojega ali življenja drugih ni ogrožala, niti ni neposredno povzročala škode(6) sebi ali drugim. Pritožbenemu sodišču dvoma v pravilnost takšne ugotovitve zato ne more vzbuditi pritožbeno opozarjanje na diagnozo in posledice, ki naj bi jih imela ugotovljena psihična motnja na bolnikovo zmožnost presoje in kontrole lastnih ravnanj, zaradi česar naj bi tožnica lahko škodo povzročila sebi ali drugim. Diagnoza je bila namreč ves čas znana in pri presoji podanosti pogoja ogrožanja tudi upoštevana. To, da je tožnica ves čas trdila, da je prisilno pridržana zaradi konstrukta mame in bivšega partnerja, pa kvečjemu potrjuje obstoj duševne motnje, ne pa obstoja ogrozitvene nevarnosti.

20. Toženka oziroma njeni delavci so ob sprejemu tožnice na zdravljenje, na podlagi izjave tožničine matere in partnerja, menili (več o tem v razlogih pod točko 15 izpodbijane sodbe), da bi si tožnica lahko povzročila premoženjsko škodo. Pri tem pa so, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, ravnali premalo skrbno. Pri tožnici je šlo za diagnostično nejasen primer. Sprejemni zdravnik je šele po pridobitvi dodatnega mnenja postavil začasno diagnozo akutno psihotično motnjo. Tožnica je bila kljub jezavosti, vnemirjenosti ter aroganci do osebja (kar je mogoče pripisati situaciji, v kateri se je proti svoji volji znašla), jasne zavesti, vsestransko primerno orientirana in formalno urejenega mišljenja. Imela je sicer veličavske in nanašalne ideje, do svojega zdravstvenega stanja je bila tudi nekritična, vendar večjega pomanjkanja razumevanja dogajanja sprejemni zdravnik ni ugotovil. Na podlagi izjave tožničine matere in nekdanjega partnerja je lahko ugotovil, da gre le za možnost, da bo tožnica razpolagala s premoženjem v svojo škodo (ali tudi v njuno škodo, saj je bilo govora o skupnem premoženju in o družinskem premoženju). Seznanil se je tudi s tem, da se je tožnica s partnerjem razhajala in da je imela do matere odklonilen odnos.(7) Kot je zapisalo VS RS v svoji odločbi, bi v takšni (mejni) situaciji dovolj skrben zdravnik moral ravnati drugače in preveriti tudi tožničine trditve. To bi lahko storil tako, da bi govoril z očetom, sestro ali kom tretjim in se šele nato odločil o morebitni prisilni hospitalizaciji. Ker je to kljub opisanim okoliščinam(8) opustil, je podana nedopustnost njegovega in s tem toženkinega ravnanja. Na takšno presojo ne more vplivati sklicevanje pritožnice na podatke osebne zdravnice in psihiatrinje, s katerimi je razpolagala, saj so se ti podatki nanašali predvsem na (predhodno) zdravstveno stanje tožnice, ne pa na okoliščine potrebne za presojo vprašanja, ali tožnica zaradi bolezni povzroča veliko škodo sebi ali drugim.

21. Pritožba toženke je neutemeljena tudi v delu, ko izpodbija zaključek sodišča prve stopnje o protipravnosti njenega ravnanja ob pridržanju dne 30. 12. 2002. 22. Ni sporno, da je toženka po prejemu sklepa sodišča, ki je ugotovilo, da pogojev za (nadaljnje) pridržanje proti volji tožnice ni, le-to premestila na odprt oddelek. S tem je formalno ravnala po sklepu sodišča, vendar pa nadaljnji potek dogodkov, predvsem zdravstveno stanje tožnice dne 30. 12. 2002, dejstvo, da je bilo v tem času že izvršeno „zavarovanje“ premoženja (kar kaže na to, da niti hipotetične nevarnosti, da bi tožnica s premoženjem razpolagala v svojo ali tujo škodo, ni več bilo) ter dejstvo, da je do ponovne premestitve prišlo zato, ker je tožnica bolnišnico hotela zapustiti v pižami, omogoča zaključek, da je toženka sklep kljub temu zavestno kršila, saj se z njim ni strinjala.(9)

23. Iz neizpodbijane ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bilo na dan drugega pridržanja zdravstveno stanje tožnice delno izboljšano, je mogoče zaključiti, da vsekakor ni bilo slabše kot 19. 12. 2002, ko je bila tožnica prvič pridržana, oziroma 27. 12. 2002, ko je tožnico pregledal izvedenec. Ker je (nepravdno) sodišče ob upoštevanju (slabšega) zdravstvenega stanja ugotovilo, da pogojev za pridržanje v smislu ogrožanja ni, jih torej ni bilo niti ob (sicer delnem) izboljšanju zdravstvenega stanja ter „zavarovanju“ premoženja tožnice. Da bi na ta dan obstajale kakšne drugačne oziroma nove okoliščine v smislu pogojev po 46. členu ZZDej, pa toženka pred sodiščem prve stopnje ni trdila.

24. Toženka bi v takšni situaciji, ne glede na to, da je bilo zdravljenje (še) potrebno in je bilo potrebno celo še ob odpustu 3. 1. 2003, ob nasprotovanju tožnice, da ostane na zdravljenju na odprtem oddelku, morala le-to odpustiti. Ker je ravnala drugače, je ravnala protipravno in je za takšno ravnanje tudi odgovorna.

25. Zaradi protipravnega ravnanja toženke je bila tožnica nezakonito pridržana v času od 19. 12. 2002 do 3. 1. 2003, torej šestnajst dni. V tem času ji je bila omejena svoboda, saj je bila proti svoji volji nameščena v zaprtem oddelku. Pridržana je bila v času božično – novoletnih praznikov, ki so sicer namenjeni družini oziroma sprostitvi in bila ločena od svoje hčere in (novega) partnerja. Bila je neprostovoljno zdravljena (na silo je prejemala injekcije), doživljala je stranske učinke zdravil. Doživljala je občutke tesnobe, razočaranja, manjvrednosti, obupa, jeze, nemoči in krivice ter strah, kaj se bo z njo zgodilo. Ko je prejela sklep sodišča, je mislila, da bo lahko odšla, pa se je vse skupaj ponovilo. Intenzivnost njenih duševnih bolečin je bila v času hospitalizacije ob prvem pridržanju blažja do zmerna, ob drugem pa zmerna do težja, saj je bilo tožničino čustvovanje in doživljanje intenzivnejše. Tudi po odpustu je še zmerno duševno trpela zaradi prisilne hospitalizacije in zato, ker je bila s tem označena kot oseba, ki ni popolnoma duševno zdrava (v službi in njenem domačem okolju so za hospitalizacijo vedeli). Rabila je vsaj še dva do tri mesece, da je z nadkompenzacijo(10) zavzela ustrezen odmik od travmatskega dogodka, ni pa v tem času rabila dodatne pomoči oziroma zdravljenja pri psihologu ali psihoterapevtu. Opustila je tudi jemanje predpisanih zdravil. 1. 2. 2003 je bila že ocenjena kot sposobna za delo s polnim delovnim časom. Njene duševne bolečine so povsem izzvenele nekako do konca leta 2003, s tem, da v obdobju zadnjih šestih mesecev niso dosegale take stopnje intenzivnosti, ki bi nudila podlago za prisojo odškodnine.

26. Pritožbeno sodišče povzete ugotovitve sprejema kot pravilne, saj imajo podlago v izpovedbi tožnice in mnenju postavljenega izvedenca. Ravno z mnenjem izvedenca je prišlo do objektivizacije tožničinih (čustvenih) opisov doživljanja prisilne hospitalizacije. Čeprav drži, da tožnica ob zaslišanju o reakcijah okolja ni izpovedala oziroma je celo povedala, da posledic ni bilo, to ne pomeni, da ni duševno trpela. Ker so v službi in domačem okolju za hospitalizacijo vedeli, je bila s tem po lastnem prepričanju označena kot oseba, ki ni popolnoma duševno zdrava. To je bil tudi razlog za njen trud v smeri nadkompenzacije. Škoda, ki jo je tožnica zatrjevala, je bila zato v zgoraj opisanem obsegu nedvomno dokazana.

27. Pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov, da je tako ugotovljena škoda v vzročni zvezi s protipravnim ravnanjem toženke, torej prisilno hospitalizacijo tožnice. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, je bila tožnica pred prisilno hospitalizacijo v stresu zaradi službe, zaradi sporov v družini in razpada partnerske zveze ter urejanja nastale situacije, vendar pa je bila z istimi okoliščinami soočena tudi po odpustu in jih je brez pomoči uspela v dokaj kratkem času razrešiti. Ni mogoče tudi spregledati niti mnenja izvedenca (ta je sicer potrdil, da je bilo tudi ostalo dogajanje lahko stresno), da je bila prisilna hospitalizacija največja travma. Izvedenec je tožničine duševne bolečine v že opisanem obsegu zato pripisal ravno prisilni hospitalizaciji.

28. Tožničina osebnost oziroma dejstvo, da je že po naravi nagnjena k impulzivnemu reagiranju, da dogodke doživlja črno-belo in da je njena intenzivnost čustvovanja večja, ne more vplivati na višino prisojene odškodnine. Odgovorna oseba mora namreč oškodovanca sprejeti takšnega kot je, oškodovanec pa je upravičen do odškodnine za celoten obseg škode, ki mu je nastala zaradi posebne občutljivosti ali drugega posebnega stanja. Bistveno je, da je bila po mnenju izvedenca ravno prisilna hospitalizacija tisti sprožilni dejavnik, ki je povzročil vse stiske, ki jih je v času hospitalizacije in kasneje tožnica doživljala.

29. Odškodnina za nepremoženjsko škodo mora biti priznana v skladu s pravnim standardom pravične denarne odškodnine iz 179. člena OZ. To načelo po eni strani terja upoštevanje vseh okoliščin na strani oškodovanca, po drugi strani pa upoštevanje sodne prakse v podobnih primerih, razponov odškodnin od najnižjih do najvišjih ter razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami. Šele na ta način določena odškodnina je pravična, tako z vidika konkretnega oškodovanca kot tudi z vidika drugih. V konkretnem primeru je na mestu primerjava z odškodninami v zvezi z nezakonitim odvzemom prostosti v kazenskih postopkih, kar je pravilno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, s tem, da je seveda treba upoštevati določene posebne okoliščine (izvajanje zdravljenja proti volji, omejitev nekaterih pravic, ki sicer priporniku pripadajo). Pritožbeno sodišče, glede na obseg škode in po njeni ožji in širši individualizaciji, ugotavlja, da skupno prisojena odškodnina v višini 6.000,00 EUR,(11) predstavlja pravično denarno odškodnino. Nižja odškodnina ne bi bila primerna.(12)

30. Znižanja prisojene odškodnine pritožnica ne more doseči niti s sklicevanjem na že (v zvezi z drugim pridržanjem) pravnomočno prisojeno odškodnino v višini 1.000,00 EUR Drugo pridržanje je bilo sicer glede doživljanja bolečin nekoliko bolj intenzivno, vendar krajše (4 dni) od prvega (11 dni), poleg tega pa pritožbeno sodišče, ko je odločalo o odškodnini, nekaterih škodnih posledic z drugim pridržanjem ni moglo vzročno povezati. Do njih bi namreč prišlo v vsakem primeru že zaradi prvega pridržanja, za katerega pa je, kot je bilo uvodoma pojasnjeno, takrat presodilo, da ni bilo protipravno. Sodišče prve stopnje je zato s tem, ko je tožnici dodatno prisodilo še 5.000,00 EUR, vse navedeno ustrezno upoštevalo in ni prisodilo previsoke odškodnine.

Glede pritožbe tožnice

31. Po 335. členu mora pritožba vsebovati tudi navedbo pritožbenih razlogov, vendar pa ne gre za njeno nujno sestavino. Pritožba je nepopolna le v primeru, da ne vsebuje navedbe sodbe zoper katero se vlaga in podpisa vložnika (tretji odstavek 343. člena ZPP). Pritožba, ki jo je vložila tožnica, je zato popolna in podlage za njeno zavrženje ni.

32. Tožnica je v postopku uspela delno. Na podlagi 2. odst. 154. člena ZPP lahko sodišče v tem primeru glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov. Pri ugotavljanju uspeha tožnice pritožbeno sodišče sledi pritožbenemu opozarjanju, da je treba upoštevati tako temelj kot višino obveznosti. Oboje je bilo namreč ves čas sporno.(13) Tožnica je po temelju uspela 100 %. Čeprav ni uspela z vsemi očitki glede protipravnega ravnanja, ni šlo za več zahtevkov ali sokrivdo, ki bi utemeljevala nižji uspeh po temelju. Po višini je uspela v višini 57 %. Njen skupni uspeh znaša tako približno 78 %, uspeh toženke pa 22 %.

33. Katere od priglašenih stroškov za ponovljeni postopek je sodišče priznalo tožnici in kako je prišlo do seštevka 3880 točk, je razvidno iz stroškovnika v spisu (list. št. 445). To po ustaljeni sodni praksi, kljub izostanku natančnejše obrazložitve v sami sodbi, zadošča za pritožbeni preizkus odločitve, zadošča pa tudi za to, da stranka svoje očitke ustrezno konkretizira. Takšne konkretizacije tožnica ni zmogla v pogledu stroškov, ki so ji nastali z dopisi. Razen stroška za en dopis (obvestilo o plačilu predujma(14)), so ji vsi ostali nastali že v prvotnem postopku. Ker tožnica z odmero stroškov prvotnega postopka v pritožbi izrecno soglaša, ni jasno, kaj ima pravzaprav v mislih. Pritožbeno sodišče zato na ta del pritožbe podrobneje ne odgovarja.

34. Pri presoji, katere stroške bo priznalo stranki, je sodišče vezano ne le na dejstvo, da je posamezen strošek stranki nastal, ampak mora presoditi tudi, ali je bil potreben (155. člen ZPP). Tudi po mnenju pritožbenega sodišča tožnici sodišče prve stopnje pravilno ni priznalo stroškov z vložitvijo odgovora na pritožbo. Svojega procesnega položaja si namreč z njim ni prav v ničemer izboljšala.

35. Sodišče prve stopnje je tožnici od skupno priznanih 3.880 točk priznalo tudi materialne stroške v višini 2 %. Ker je stranka po tretjem odstavku 13. člena Odvetniške tarife(15) upravičena do povračila pavšalnega zneska materialnih izdatkov v višini 2% le od skupne vrednosti storitve do 1000 točk, v zadevah, v katerih vrednost storitve presega 1000 točk, pa še do 1% od presežka nad 1000 točk, sodišče prve stopnje tožnici ni priznalo premalo.

36. Pritožbeno sodišče je pritožbi tožnice glede na obrazloženo in ob upoštevanju pete alineje 358. člena ZPP delno ugodilo in znesek stroškov, ki jih je toženka dolžna povrniti tožnici, zvišalo za 2.170,25 EUR, to je na znesek 4.450,41 EUR. Pri tem je glede na (pravilno) odmerjene stroške tožnice in ob upoštevanju njenega 78 % uspeha v postopku izračunalo, da je upravičena do povračila 5.540,28 EUR. Toženka je, ob upoštevanju njej priznanih (in glede odmere neizpodbijanih) stroškov ter njen 22 % uspeh, upravičena do povračila 1.089,87 EUR. Po medsebojnem pobotanju je toženka tožnici tako dolžna plačati 4.450,41 EUR. V preostalem delu je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Glede pritožbenih stroškov

37. Tožnica s pritožbo ni uspela le v sorazmerno majhnem delu. Pritožbeno sodišče ji je zato na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP v zvezi z 165. členom ZPP priznalo pravico do povračila vseh stroškov, ki so ji nastali z njeno vložitvijo. Pri tem je upoštevalo, da je bila pritožba vložena le zoper stroškovni del sodbe in je tožnici nagrado odmerilo po drugi točki tar. št. 22 Odvetniške tarife(16) v višini 250 točk oziroma 114,75 EUR.(17) Priznalo ji je še materialne stroške v višini 2%, 22 % DDV ter plačano takso za pritožbo v višini 68,65 EUR, skupaj torej 211,45 EUR. Te stroške ji je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe pritožbenega sodišča, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

38. Toženka, ki je bila s pritožbo neuspešna, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičena (prvi odstavek 154. v zvezi z 165. členom ZPP).

39. Ker sta bila oba odgovora na pritožbo po oceni pritožbenega sodišča nepotrebna, saj nista v ničemer izboljšala procesnega položaja ene ali druge stranke, sta dolžni tako tožnica kot toženka te stroške nositi sami (155. v zvezi z 165. členom ZPP).

Op. št. (1): V odločbi revizijskega sodišča II Ips 83/2013 in odločbi pritožbenega sodišča II Cp 3530/2014. Op. št. (2): Glej odločitev Ustavnega sodišča U-I 60/03 z dne 4. 12. 2003, točka 22, in odločbo VS RS II Ips 291/2004. Op. št. (3): To določilo je bilo glede pogojev za pridržanje praktično enako vsebini 70. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP), po katerem so pogoje za pridržanje osebe na zdravljenju v zaprtem oddelku presojala sodišča. Op. št. (4): Zdravnik je ob zaslišanju izrecno potrdil, da tožnica svojega ali tujih življenj ne ogroža in da gre le za premoženjsko nevarnost, drugih nevarnosti trenutno ni.

Op. št. (5): Izvedenec je potrdil, da gre pri tožnici sicer za psihotično motnjo, vendar ne ogroža ne sebe ne drugih. Obstaja le možnost, da bi pod vplivom drugih ljudi, v stanju kot je, razpolagala s premoženjem. Menil je, da zdravljenje na zaprtem oddelku ni nujno potrebno.

Op. št. (6): Pri tem ne gre le za premoženjsko ampak tudi za nepremoženjsko škodo (npr. na zdravju).

Op. št. (7): Toženka ob tem v pritožbi sama opozarja, da je tožnica svoje pridržanje označevala za konstrukt matere in bivšega partnerja.

Op. št. (8): Ne gre torej le za trditve tožnice o konstruktu matere in bivšega partnerja, ampak celoten sklop konkretnih okoliščin.

Op. št. (9): Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je toženka zoper sklep (nepravdnega) sodišča vložila tudi pritožbo, ki pa je bila prepozna (točka 10).

Op. št. (10): Glede na tožničino osebno strukturiranost, zahtevno službo in njeno potrebo po tem, da bi se izkazala kot zdrava in zaupanja vredna oseba, se je čutila prisiljeno čim prej prekiniti nastalo stanje in začeti z opravljanjem službe.

Op. št. (11): Glede na povprečno mesečno neto plačo na zaposleno osebo v RS v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje, ki je znašala 995,85 EUR, znaša skupaj prisojena odškodnina približno šest plač.

Op. št. (12): Tako je bilo oškodovanki, materi treh otrok, srednjih let, za 10 dni pripora, zaradi česar je zelo trpela in izgubila službo, prisojena odškodnina v višini osem povprečnih plač (II Ips 643/2006); oškodovancu je bila za pripor v tujini, ki je trajal 45 dni, zaradi njega pa je trpel strah, emocionalno stisko, stres, negotovost, ni pa pustil trajnih posledic, prisojena odškodnina v višini 10 plač (II Ips 296/2013); oškodovancu je bila za 9 dni pripora, vendar večji obseg škode (hude duševne bolečine, ki še trajajo), prisojena odškodnina v višini 10 plač (II Ips 157/2008); oškodovancu, očetu dveh otrok je bila za 16 dni pripora v tujini, zaradi katerega je trpel, priznana odškodnina v višini 18 plač.

Op. št. (13): Sodna praksa to metodo uporablja v tistih odškodninskih sporih, kjer je dejansko stanje sporno tako v zvezi z obstojem temelja tožbenega zahtevka kot tudi glede višine in je ugotavljanje temelja povzročilo nastanek znatnih pravdnih stroškov. Prav za takšno situacijo gre tudi v obravnavanem primeru, saj je bil večji del postopka (in stroškov) namenjen ravno ugotavljanju temelja.

Op. št. (14): Stroška tega dopisa pa sodišče prve stopnje pravilno ni priznalo kot potrebnega stroška. O založitvi predujma je namreč sodišče uradoma obveščeno.

Op. št. (15): UL RS 67/2003. Op. št. (16): UL RS 67/2003. Op. št. (17): Vrednost točke je 0,459 EUR.