Jedro

Banka je svojo terjatev do tožene stranke iz naslova neplačanega kredita cedirala (prenesla) na tožečo stranko in na podlagi tako prenešene terjatve ima tožeča stranka zahtevek do toženih strank. Za terjatve iz plačila kredita pa velja splošni zastaralni rok po 371. členu ZOR.

Izrek

Pritožbi drugega toženca se ugodi in se izpodbijana sodba v delu, v katerem je odločeno o obveznosti drugega toženca glede glavne stvari in stroškov, razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba prve toženke se zavrne in se glede prve toženke potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Prva toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, odločanje o pritožbenih stroških drugega toženca pa se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Sežani obdržalo v veljavi sklep o izvršbi istega sodišča opr.št. I 1 z dne 15.9.2003, tako da sta toženca dolžna solidarno plačati 1.713.608,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 15.8.2003 dalje, poleg tega pa še 17.900,00 SIT izvršilnih stroškov in 37.350,00 SIT nadaljnjih pravdnih stroškov. Glavnica predstavlja vrnitev odškodnine, ki jo je na podlagi pogodbe o zavarovanju kredita tožeča stranka poravnala banka v zvezi s kreditno pogodbo, kjer je prva tožena stranka nastopala kot dolžnik, druga tožena pa kot porok. Terjatev ni zastarala, saj pride v poštev petletni zastaralni rok.

Zoper sodbo se pritožujeta obe toženi stranki. Prva tožena stranka v pritožbi navaja, da je sodišče uporabilo napačno materialno pravo. Po določbi 3. odstavka 380. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) je namreč terjatev zavarovalnice že zastarana.

Druga tožena stranka v pritožbi enako zatrjuje, da je terjatev že zastarana. Sodišče ni obrazložilo, zakaj ne pride v poštev 380. člen ZOR in sodba v tem delu tudi nima razlogov. V obravnavanem primeru je šlo za subsidiarno in ne solidarno poroštvo. Toženca zavezuje le poroštvena izjava, kjer je zapisano, da gre za subsidiarno poroštvo in na kateri pa je določeno, da bo podpisal še en porok. Tega ni bilo in drugi toženec nikoli ne bi podpisal poroštvene izjave, če bi vedel, da drugega poroka ne bo. Sodišče se ni izjasnilo o toženčevi trditvi, da je s plačilom banki ugasnilo subsidiarno poroštvo drugega toženca, prav tako pa tudi ni odločalo o podrejenem pobotnem ugovoru, ki ga je drugi toženec postavil za primer da bo zahtevku zoper njega ugodeno. Gre za bistveno kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Pritožba prve toženke ni utemeljena, pritožba drugega toženca pa je utemeljena.

Glede pritožbe prve toženke: Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da pride v obravnavani zadevi v poštev splošni zastaralni rok. Tretji odstavek 380. člena ZOR se uporablja za terjatve zavarovalnic iz zavarovalnih pogodb, v obravnavanem primeru pa ne gre za tako terjatev. Stranki zavarovalne pogodbe, na podlagi katere je tožeča stranka izvedla plačilo, sta bili namreč tožeča stranka in banka in ne toženka. Res je v pogodbi določeno, da je zavarovanje sklenjeno v imenu in za račun kreditojemalca, vendar to ne pomeni, da je bil kreditojemalec stranka te pogodbe in da terjatev zavarovalnice do tretjega izvira iz te pogodbe. Banka je namreč svojo terjatev do tožene stranke iz naslova neplačanega kredita cedirala (prenesla) na tožečo stranko in na podlagi tako prenešene terjatve ima tožeča stranka zahtevek do toženih strank. Za terjatve iz plačila kredita pa velja splošni zastaralni rok po 371. členu ZOR (ki se v tej zadevi uporablja na podlagi določbe 1060. člena Obligacijskega zakonika). Odločitev prvostopnega sodišča zato temelji na pravilni uporabi materialnega prava. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je na podlagi povedanega pritožbo prve toženke kot neutemeljeno zavrnilo in glede prve toženke potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Glede pritožbe drugega toženca: Glede ugovora zastaranja je pritožbeno sodišče že v zvezi s pritožbo prve toženke pojasnilo, zakaj je odločitev o zavrnitvi ugovora pravilna. Dodati je le, da je prvostopno sodišče uporabilo pravilno materialno pravo in zato ni bilo dolžno pojasnjevati, zakaj ne pride v poštev kakšna druga pravna podlaga. Pravilna je tudi ugotovitev prvostopnega sodišča, da je v razmerju med obema toženima strankama in banko šlo za razmerje solidarnega poroštva. V poroštveni izjavi je namreč zapisano, da drugi toženec pristopa kot porok oziroma soplačnik za vračilo kredita. Kadar se porok zaveže tudi kot plačnik, pa gre za solidarno poroštvo iz tretjega odstavka 1004. člena ZO, kar pomeni, da lahko tožeča stranka zahteva povrnitev obveznosti od poroka tudi, če prej ni zahtevala plačila od glavnega dolžnika. Ugovor, da drugi toženec poroštvene izjave ne bi podpisal, če bi vedel, da ne bo še enega poroka, je glede na v sodbi ugotovljeno dejansko stanje in zahtevke, ki jih je v tej zadevi sodišče obravnavalo, neutemeljen (iz navedb bi kvečjemu lahko izhajalo, da ima pogodba o poroštvu napake volje, da je torej izpodbojna, kar pa pomeni, da kljub temu velja, dokler in če ni razveljavljena). Prvostopno sodišče je pravilno pojasnilo, da je terjatev banke do drugega toženca prešla na zavarovalnico (gre sicer za pogodbeni prenos terjatve in ne za prehod pravic po 939. členu ZOR), zato ni potrebno, da bi se posebej izrekalo o toženčevih navedbah, da je terjatev banke do njega z izplačilom odškodnine po zavarovalni pogodbi ugasnila. Utemeljeno pa pritožba opozarja, da je drugi toženec v postopku postavil pobotni ugovor, o katerem sodba nima razlogov. Drugi toženec je namreč v pobot uveljavljal enak znesek kot je v tožbenemu zahtevku (l.št. 30). Ker sodba nima razlogov o pobotnem ugovoru in je zato ni mogoče preizkusiti, jo je bilo treba v delu, ki se nanaša na drugega toženca, razveljaviti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). V primeru uspešnega ugovora bi namreč prišlo do t.i. procesnega pobotanja, kar pomeni, da bi sodišče moralo višino obveznosti tožene stranke ugotoviti tako na podlagi terjatve tožeče stranke (ki je bila sicer v izpodbijani sodbi pravilno ugotovljena) kot na podlagi višine terjatve iz ugovora, zato ju je potrebno obravnavati skupaj. Ker je glede drugega toženca razveljavljena odločitev o glavni stvari, je bilo treba razveljaviti tudi odločitev o stroških, ki jih mora plačati drugi toženec. V ponovljenem postopku bo moralo prvostopno sodišče v okviru materialno procesnega vodstva z drugotoženo stranko najprej razčistiti, za kakšen ugovor gre in na katerih dejstvih in dokazih temelji, nato pa odločiti o ugovoru in tožbenem zahtevku.