Jedro

Toženki kršitve načela enakovrednosti dajatev ni uspelo dokazati. Trditev tožnice o opravljenem delu namreč ni prerekala, sklicevala pa se je na manjše število opravljenih ur dela od zatrjevanih, zato je bilo na njej trditveno in dokazno breme o manjši količini opravljenega dela.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami nosita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 157979/2010 z dne 11. 11. 2010 pustilo v veljavi tudi v 1. in 3. točki. Toženi stranki je naložilo plačilo 188,83 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se iz razlogov bistvene kršitve pravil postopka in zmotne uporabe materialnega prava (1. in 3. točka 338. člena ZPP) pritožuje toženka s predlogom, da sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Sodišču očita nezakonito postopanje, saj ji zaradi neopravljenega naroka za glavno obravnavo ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Vztraja na stališču, da je tožnica svoje delo opravila v krajšem času od zatrjevanega. Dodaja, da je smisel podjemne pogodbe plačilo opravljenih storitev, pri čemer mora sodišče upoštevati načelo enake vrednosti dajatev.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavana zadeva predstavlja spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena ZPP). Sodba v sporu majhne vrednosti se sme izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). To pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti ni mogoče izpodbijati dejanskega stanja odločitve oziroma je ugotovljeno dejansko stanje neizpodbojna podlaga tudi pritožbene odločitve.

6. Skladno z 212. členom v zvezi s 7. členom ZPP je dolžna vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je tožeča stranka v skladu z drugim odstavkom 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) v predlogu za izvršbo ter v pripravljalni vlogi z dne 18. 10. 2011 navedla določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, dejstva, na katera opira svoj zahtevek, kot tudi dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo. Tožnik je tako s predloženim zapisnikom o opravljenih servisnih storitvah in montažah z dne 16. 6. 2010 (priloga A2) in izdanim računom z dne 18. 6. 2010 (priloga A3) v zadostni meri dokazal svoje trditve o obstoju in višini vtoževane terjatve. Pri tem sodišče prve stopnje ni bilo dolžno razpisati naroka, saj je po prejemu pripravljalne vloge ugotovilo, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov (454. člen ZPP). Izvedbo naroka je namreč predlagala le tožeča stranka, tožena stranka pa se o dejstvih, ki jih je tožeča stranka navedla v pripravljalni vlogi ni izjasnila, zato jih je sodišče prve stopnje pravilno štelo za neprerekana in posledično za priznana (drugi odstavek 214. člena ZPP).

7. Sodišče prve stopnje je pogodbeno razmerje pravdnih strank pravilno presojalo po določilih podjemne pogodbe, s katero se ena od strank (podjemnik) zaveže, da bo za drugo stranko (naročnik) opravila določeno storitev, naročnik pa se je zaveže, da ji bo za to plačal (619. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Tožnica v konkretnem primeru vtožuje plačilo opravljenega dela – prestavitev fitnes naprave v prostorih toženke. Za delo je bilo potrebno 22 ur, za kar je tožnica skupaj s potnimi stroški zahtevala 942,00 EUR. Toženki kršitve načela enakovrednosti dajatev ni uspelo dokazati. Trditev tožnice o opravljenem delu namreč ni prerekala, sklicevala pa se je na manjše število opravljenih ur dela od zatrjevanih, zato je bilo na njej trditveno in dokazno breme o manjši količini opravljenega dela. Ker ni ponudila ustreznih trditev in dokazov, s katerimi bi izkazala število število opravljenih ur in njihovo višino, svoje trditve pa je utemeljevala zgolj z zaslišanjem predstavnika tožnika in postavitvijo izvedenca, kar pa ni dopustno, saj izpovedba priče oziroma izvedenca glede na določbe člena 7 in 212 ZPP ne more nadomestiti niti širiti trditvene podlage stranke.

8. Ker izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

9. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je posledica dejstva, da pritožnica s pritožbo ni uspela, toženka pa z odgovorom na pritožbo ni v ničemer prispevala k reševanju zadeve na pritožbeni stopnji. Odgovor na pritožbo tako ni bil potreben strošek in ga krije tožena stranka sama (155. člen ZPP).