Jedro

409.čl. ZPP nalaga sodišču, da mora otroku, ki je dopolnil 15 let in je sposoben razumeti pomen in pravne posledice svojih dejanj, omogočiti, da kot stranka v postopku samostojno opravlja procesna dejanja. To določilo zavezuje sodišče ne le takrat, ko prvič odloča o varstvu, vzgoji in preživljanju mladoletnih otrok, temveč tudi v primerih iz 4.odst. 421.čl. ZPP, ko senat izda na zahtevo bivšega zakonca novo odločbo o varstvu in vzgoji otroka, če to zahtevajo spremenjene razmere in koristi otroka.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se zato izpodbijana sodba r a z v e l j a v i ter zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da se mladoletni sin pravdnih strank D. S., rojen 05.04.1986, ki je bil s sodbo Okrožnega sodišča v K., dodeljen v varstvo in vzgojo materi, predodeli v varstvo in vzgojo očetu - tožniku L.S. Toženki B.S. je naložilo, da je dolžna od 01.03.2002 dalje plačevati za mladoletnega sina preživnino v višini 30.000,00 SIT mesečno na roke tožnika. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da vsaka stranka trpi svoje. Zoper sodbo se pritožuje toženka. V pritožbi navaja, da so neresnične tožnikove navedbe, da naj bi zapustila otroka in se odselila v Velenje brez kakršnegakoli obvestila. Polnih 20 let je namreč skrbela za vso družino popolnom sama in jo tudi vzdrževala s svojim dohodkom, zato je morala delati tudi po 12 ur dnevno. Bila je vedno dobra mati, zaradi tožnikovega alkoholizma pa so postale razmere neznosne, saj tudi po razvezi ni prispeval za preživljanje otrok ničesar, prav tako pa tudi ne za stroške bivanja v stanovanju, ki je tudi sicer izključna last toženke. Po razvezi je tožnik odšel na predlog svojega delodajalca na zdravljenje, v tem času plačeval preživnino le šest mesecev, za ves preostali čas pa ji preživnino še vedno dolguje. Toženka se je bila zaradi neznosnih razmer primorana dobesedno izseliti iz lastnega stanovanja, da bi tako tožnika prisilila, da je on sam plačeval položnice in stroške, ki jih je povzročal. Zaradi vsega pa je tudi zbolela na živcih, in se ni bila sposobna udeležiti v obravnavani zadevi glavne obravnave. Kljub temu da se je odselila, je skrbela za oba otroka, saj jima je vsak mesec pošiljala po 20.000,00 SIT, jima kupovala oblačila in dajala denar za šolanje. Med počitnicami sta otroka prihajala k njej, razumela sta njeno situacijo, zato ji ni mogoče očitati, da bi ju kakorkoli zanemarjala. Tudi sama je vsak mesec prihajala k otrokoma. Ob odhodu iz skupnega stanovanja je želela s seboj odpeljati tudi otroka. Mlajšega sina D. je zato vpisala na Ekonomsko šolo v Celju, ker pa je sin izrazil željo, da bi rad ostal v Kopru že zaradi prijateljev in okolice, ga je kasneje prepisala nazaj. Zato šolanje nadaljuje v Kopru, toženka je le upoštevala njegove želje in pomagala na način, kot je lahko. Glede preživnine pa navaja, da je brezposelna, saj je prijavljena na zavodu za zaposlovanje, res pa je določen čas delala preko študentske napotnice na ime svojega sina. Ostala je brez kakršnihkoli sredstev za preživljanje, zaposlitev si še vedno išče in dela priložnostno. Glede tožnikove trditve, da odplačuje obrok za stanovanjski kredit pa navaja, da gre le za minimalni znesek v višini 11.000,00 SIT mesečno, vendar glede na to, da tožnik tam živi, ta znesek ne more biti velik, saj bi v primeru odselitve iz tega stanovanja drugje plačeval neprimerno višjo najemnino. Sicer pa toženka vsaj na tak način delno kompenzira stroške s preživnino, ki ji jo tožnik dolguje. Navaja še, da se nikakor ne bi odselila, če bi se iz stanovanja odselil tožnik, tako pa je bila zaradi nezmožnosti življenja z njim pod isto streho prisiljena sama zapustiti stanovanje. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj ponovno odloči o tožbenemu zahtevku tako, kot je bilo določeno z razvezno sodbo, torej da bo za otroka skrbela ona tako kot do sedaj. Pritožba je utemeljena. Po 2.odst. 350.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) mora sodišče druge stopnje poleg opravljenega preizkusa sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, paziti po uradni dolžnosti na nekatere bistvene kršitve določb pravdnega postopka, med drugim tudi na kršitev iz 8.tč. in 14. tč. 2.odst. 339.čl. ZPP. Prav ti kršitvi pa je v obravnavani zadevi zagrešilo prvostopenjsko sodišče, saj je odločalo o predodelitvi mladoletnega otroka v varstvo in vzgojo očetu, ne da bi mu dalo možnost obravnavanja pred sodiščem, odločilni razlogi sodbe pa so v nasprotju z listino v spisu. Mladoletni D. je bil v času odločanja prvostopenjskega sodišča star 16 let, 409.čl. ZPP pa nalaga sodišču, da mora otroku, ki je dopolnil 15 let in je sposoben razumeti pomen in pravne posledice svojih dejanj, omogočiti, da kot stranka v postopku samostojno opravlja procesna dejanja. To določilo zavezuje sodišče ne le takrat, ko prvič odloča o varstvu, vzgoji in preživljanju mladoletnih otrok, temveč tudi v primerih iz 4.odst. 421.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ko senat izda na zahtevo bivšega zakonca novo odločbo o varstvu in vzgoji otroka, če to zahtevajo spremenjene razmere in koristi otroka. V obravnavanem primeru iz spisovnih podatkov ne izhaja, da bi sodišče mladoletnemu D. omogočilo sodelovanje v postopku in ga seznanilo o njegovi pravici, da izrazi svoje mnenje, pa tudi sodbe mu ni vročilo. Obrazložitev prvostopenjskega sodišča, da je ml. D. podal izjavo, da želi pri očetu v Kopru živeti še naprej, je v nasprotju s vsebino zapisnika z dne 23.01.2002, s katerim sodišče utemeljuje tak zaključek. Izjava z dne 23.01.2002 je bila namreč očitno pred centrom za socialno delo dana še pred uvedbo tega postopka, saj je bila tožba vložena šele 06.02.2002, iz poročila centra za socialno delo z dne 29.03.2002 pa izhaja, da je bila priložena izjava dana v postopku urejanja otroškega dodatka in zaradi uveljavljanja štipendije. Iz njene vsebine, povzete na zapisnik, le izhaja, da sta oba sinova pravdnih strank po odselitvi matere dalje živela z očetom ter da imata z materjo občasne stike. Ni razvidna torej nikakršna želja mladoletnega D., da želi pri očetu v Kopru živeti še naprej, kot je to izjavo v nasprotju z njeno vsebino, povzelo v razlogih sodbe prvostopenjsko sodišče. Pritožbeno sodišče je zato moralo izpodbijano sodbo razveljaviti že iz uradoma upoštevnih pritožbenih razlogov, ne da bi se spustilo v vsebinsko obravnavanje toženkine pritožbe. Pri ponovnem obravnavanju zadeve pa bo moralo prvostopenjsko sodišče biti pozorno tudi na okoliščino, da bo mladoletni D. v kratkem polnoleten (354.čl. ZPP).