Jedro

1. Resda mora sodišče po uradni dolžnosti paziti na pravilno uporabo materialnega prava, vendar se mora pri tem opirati na trditveno podlago, ki mu jo ponudita pravdni stranki (1. odst. 7. čl. ZPP).

2. Vložitev tožbe ali pobotnega ugovora je treba razumeti tudi v smeri odstopa od pogodbenega razmerja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje najprej ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke na dan 09.05.2003 v znesku 437.172,00 SIT in da na isti dan obstoji nasprotna terjatev tožene stranke do tožeče stranke v isti višini, nakar je odločilo, da se terjatvi na dan 09.05.2003 pobotata in se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kopru (pravilno v Piranu, kar pa je očitna pomota, ki se lahko kadarkoli odpravi), opr. št. Ig razveljavi tudi v tč. 1 in 3 izreka in se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo glavnice v višini 437.172,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.11.2002 do plačila, skupaj s povračilom izvršilnih stroškov v znesku 35.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 06.11.2003 naprej. Poleg tega je še odločilo, da mora tožeča stranka plačati toženi stranki 144.995,20 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.05.2006 dalje do plačila.

Zoper to sodbo je zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) vložila pritožbo tožeča stranka po svojem pooblaščencu ter predlagala sodišču druge stopnje, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Meni, da je sodišče nepravilno uporabilo materialno pravo. Po oceni sodišča prve stopnje gre tožeči stranki le plačilo za dejansko opravljeno delo (za izdelavo kataloga "G."), ne pa tudi za neopravljeno delo glede kataloga "F." in kataloga "M.", zaradi česar naj bi bila tožena stranka upravičena zahtevati vračilo preostanka plačila, in sicer do višine zneska, ki ga uveljavlja s pobotnim ugovorom. Vendar pa sodišče prve stopnje ignorira določbe Obligacijskega zakonika (OZ), saj je med pravdnima strankama glede dveh neizdelanih katalogov pogodbeno razmerje nastalo, ni pa prenehalo na zakonski način. Ni prišlo do izpolnitve pogodbe, toda nobena stranka tudi ni odstopila od pogodbe. To ne izhaja niti iz dopisov z dne 09.05.2003 in 19.09.2003. Zato bi sodišče vendarle moralo raziskati, zakaj ni prišlo do tiskanja katalogov, saj če je razlog na strani tožene stranke, tožeče stranke ne more bremeniti vračilo plačanega zneska v delu, ki presega plačilo za opravljeno delo. Glede temelja predmetna sodba molči, zato nima razlogov o odločilnih dejstvih (14. tč. 339. čl. ZPP). Prav tako ne drži, da tožeča stranka ni izkazala, kdaj dejansko je izročila natiskani katalog. V vlogi z dne 17.02.2006 je tožeča stranka navedla, da je bilo to 12.11.2002, kar med strankama ni bilo sporno.

Tožena stranka je po svojem pooblaščencu odgovorila na pritožbo tožeče stranke, pri čemer je sodišču druge stopnje predlagala, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v obravnavanem primeru za spor majhne vrednosti v okviru gospodarskega spora, in sicer glede na to, da se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 500.000,00 SIT oziroma sedaj 2.086,46 EUR (1. odst. 495. čl. ZPP v zv. s 1. odst. 3. čl. Zakona o uvedbi EUR-a). Sodba, s katero se konča spor majhne vrednosti, pa se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odst. 458. čl. ZPP). Sodbe torej ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in tudi ne zaradi relativne bistvene postopkovne kršitve. Resda mora sodišče po uradni dolžnosti paziti na pravilno uporabo materialnega prava, vendar se mora pri tem opirati na trditveno podlago, ki mu jo ponudita pravdni stranki (1. odst. 7. čl. ZPP). Iz tega razloga je treba šteti pritožbeno navedbo o tem, da med strankama pogodbeno razmerje (glede katalogov "F." in "M.") ni prenehalo zaradi izostanka izjave o odstopu do pogodbe, za nedovoljeno novoto po 1. odst. 337. čl. ZPP. Tožeča stranka namreč v pritožbi niti ne skuša pojasniti, zakaj teh zatrjevanj ni mogla navesti najkasneje do prvega naroka za glavno obravnavo, spričo česar je pritožbena navedba glede izostanka izjave o odstopu od pogodbe pravno neupoštevna novota. Ne glede na to, pa pritožbeno sodišče meni, da je tožena stranka podala odstopno izjavo že s tem, ko je v predmetni zadevi vložila pobotni ugovor. Vložitev tožbe ali pobotnega ugovora je treba razumeti tudi v smeri odstopa od pogodbenega razmerja. Iz teh razlogov sodišče prve stopnje ni napačno uporabilo materialnega prava, niti ne zagrešilo očitane postopkovne kršitve iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Kolikor pa pritožba napada odločitev prvostopnega sodišča glede obrestnega dela tožbenega zahtevka, pritožbeno sodišče predvsem opozarja, da gre v tem delu pravzaprav za uveljavljanje pritožbenega razloga, ki v sporih majhne vrednosti ni dovoljen. Sodišče prve stopnje je namreč sprejelo zaključek dejanske narave, da tožeča stranka ni dokazala, kdaj je bil katalog "G." izročen nasprotni stranki, oziroma ni dokazala zapadlosti svojega zahtevka pred 09.05.2003. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).

Pritožbeno sodišče toženi stranki ni priznalo stroškov za sestavo odgovora na pritožbo, ker tožena stranka v tej vlogi ni navedla nič takšnega, kar bi prispevalo k odločitvi v obravnavani zadevi.