Jedro

S kanonskim pravom določene omejitve zastopnika so bistvene za presojo obstoja pravnega razmerja med tožnico in tožencem, saj pomenijo temelj veljavnega zastopanja in so za zastopnika tožnice zavezujoče. Veljavnost pogodbe se zato presoja po določbah OZ, kanonsko pravo pa je treba upoštevati v okviru presoje upravičenja za zastopanje, ki pomeni nujno predpostavko za to, da bi izjave volje, ki jih v imenu zastopanega daje oziroma sprejema zastopnik, neposredno učinkovale za zastopanega.

Ravnanje, s katerim tožnica zahteva plačilo obveznosti na podlagi pogodbe, ki je bila sklenjena v bistveno enakih okoliščinah kot cesijska pogodba, ki ji je v škodo, zato njene veljavnosti ne priznava, pomeni kršitev načela vestnosti in poštenja ter zlorabo pravic, ki je prepovedana (7. člen OZ).

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba tožnice zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožencema stroške pritožbenega in revizijskega postopka v znesku 20.805,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Tožnica je 30. 9. 2014 vložila tožbo, s katero je od tožencev zahtevala plačilo petega obroka kupnine po prodajni pogodbi v višini 265.127,19 EUR s pripadajočimi obrestmi. Kasneje je tožbo spremenila tako, da je zahtevala plačilo treh (tj. petega do vključno sedmega) obrokov kupnine v skupni višini 795.371,57 EUR s pogodbenimi in zamudnimi obrestmi. Navajala je, da je 31. 3. 2004 s prvim tožencem (zakonitim zastopnikom drugega toženca) kot prodajalka sklenila pogodbo o prodaji in nakupu 49.252 rednih delnic družbe A., d. d., za kupnino v višini 2,651.271,91 EUR, ki se jo je kupec (drugi toženec) zavezal plačati v desetih letnih obrokih po 265.127,19 EUR, skupaj s pogodbenimi obrestmi v višini EURIBOR + 1 %.

2. Toženca sta se plačilu upirala in obrambo temeljila na ugovorih aktivne legitimacije in zastaranja. Trdila sta, da je bila sporna terjatev s pogodbo o odstopu terjatve z dne 2. 4. 2004 in aneksom z dne 16. 4. 2004 odstopljena prvemu tožencu, ker je drugi toženec financiral obnovo B. v lasti tožnice. Tožnica je temu ugovarjala. Navajala je, da pogodba o odstopu terjatve ni veljavna, saj je pomenila posel izredne uprave, za katerega je potrebna odobritev Svetega sedeža (v nadaljevanju SS), ki ni bila dana. Prvi toženec bi se pogoja odobritve posla izredne uprave moral zavedati, ker je bil tudi sam dva mandata član Gospodarskega sveta tožnice (v nadaljevanju GS).

3. Sodišče prve stopnje je v delu, relevantnem za odločanje v revizijskem postopku, tožbeni zahtevek za plačilo petega do sedmega obroka kupnine v višini 795.371,57 EUR s pripadajočimi obrestmi zavrnilo (II. točka izreka). Sklenilo je, da mora tožnica tožencema povrniti stroške pravdnega postopka (III. točka izreka).

4. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremenilo tako, da je zahtevku za plačilo v celoti ugodilo; v celoti je ugodilo tudi zahtevku za plačilo pogodbenih obresti in delno zahtevku za plačilo zakonskih zamudnih obresti (I. točka izreka). Sicer (tj. glede zastaranih zakonskih zamudnih obresti) je pritožbo zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je tudi o stroških pravdnega postopka (III. točka izreka).

5. Toženca zoper sodbo sodišča druge stopnje vlagata revizijo, v kateri uveljavljata zmotno uporabo materialnega prava in kršitev določb pravdnega postopka. Vrhovnemu sodišču predlagata, naj reviziji ugodi, sodbo sodišča druge stopnje pa spremeni tako, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, tožnici pa naloži v plačilo stroške pravdnega postopka tožencev. Priglašata stroške revizijskega postopka.

6. Revizija tožencev je bila vročena tožnici, ki predlaga zavrženje revizije drugega toženca, sicer pa njeno zavrnitev. Priglaša stroške revizijskega postopka.

**Glede uporabe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)**

7. Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred 14. 9. 2017, to je pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 10/2017; v nadaljevanju ZPP-E). Zato se je postopek pred Vrhovnim sodiščem na podlagi prvega odstavka 125. člena ZPP-E nadaljeval po določbah ZPP, ki se uporabljajo do začetka uporabe ZPP-E. **Ugotovljeno dejansko stanje**

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja: − 31. 3. 2004 je bila med pravdnima strankama sklenjena Pogodba o prodaji in nakupu 49.252 rednih delnic delniške družbe A., d. d., za kupnino v višini 2,651.271,91 EUR, ki se jo je kupec (drugi toženec) zavezal plačati v desetih letnih obrokih po 265.127,19 EUR, skupaj s pogodbenimi obrestmi v višini EURIBOR + 1 %; prvi obrok je v plačilo zapadel 30. 9. 2005 (v nadaljevanju prodajna pogodba); − prodajno pogodbo je na strani kupca sklenil prvi toženec v imenu in na račun druge toženke, ki je bila v sodni register vpisana 7. 10. 2004, torej po sklenitvi prodajne pogodbe; − 2. 4. 2004 je takratni zastopnik tožnice C. C. s prvim tožencem v imenu tožnice sklenil Pogodbo o odstopu terjatve, 16. 4. 2004 pa še Aneks št. 1 (v nadaljevanju tudi cesijska pogodba), na podlagi katere je tožnica terjatev iz naslova kupnine po prodajni pogodbi brezplačno prenesla na prvega toženca; − podpisa B. B., takratnega zastopnika tožnice, na cesijski pogodbi in aneksu sta pristna; − GS tožnice ni obravnaval pogodbe o nakupu spornih delnic od prodajalca D. niti obravnavane prodajne pogodbe, pa tudi cesijske pogodbe ne; vse tri pogodbe je v imenu tožnice sklenil nadškof, ki v registru ni imel vpisane nobene omejitve zastopanja; soglasja k pogodbam v zvezi s prodajo in nakupom delnic ni dal niti SS; − Kanon 638 Zakonika cerkvenega prava (v nadaljevanju ZCP) določa, da se posli, ki jih sklepajo organi cerkve, ločijo na posle rednega upravljanja in posle izrednega upravljanja; drugi odstavek kanona 1292 ZCP določa, da se za odtujitev stvari, ki presegajo najvišjo vsoto, zahteva dovoljenje SS; Slovenska škofovska konferenca (v nadaljevanju SŠK) je določila mejo za odobritev pravnih poslov na 2 milijona USD; − prvi toženec je upravičeno zaupal C. C. in cesijske pogodbe ni sklenil v slabi veri; v določenem obdobju je bil tudi sam član GS, zato je vedel, da odobritve SS nimata niti pogodba o nakupu niti pogodba o prodaji delnic; − tožnica je plačilo kupnine po prodajni pogodbi zahtevala šele po zapadlosti sedmega obroka (in to le plačilo od vključno petega obroka dalje).

**Razlogi sodišč nižjih stopenj**

9. Sodišče prve stopnje se je glede na ugovor aktivne legitimacije najprej ukvarjalo z vprašanjem, ali je cesijsko pogodbo podpisal zastopnik tožnice C. C. V postopku je imenovalo izvedenca za preiskave pisav in dokumentov E. E., ki je podal mnenje, da sta podpisa na cesijski pogodbi in aneksu pristna. Mnenje je utemeljil s pojasnili, da je podpis kardinala C. C. visoko kultiviran, skoraj da lepopisen, da so njegovi znaki individualizirani, čitljivi in dobro vidni ter da bi za ponareditev takšnega podpisa potrebovali zelo dobro, redko najdeno ponarejevalsko spretnost. Mnenju izvedenca je sodišče sledilo in se nadalje ukvarjalo z vprašanjem, ali je cesijska pogodba glede na omejitev, ki jo predvideva kanonsko pravo,1 zavezujoča. Tožnica je namreč trdila, da cesijske pogodbe ni obravnaval GS niti je ni odobril SS, zato je ne zavezuje. Menilo je, da trditve tožnice sicer res držijo, a je ugotovilo tudi, da potrditve nimata niti pogodba o nakupu niti pogodba o prodaji delnic, čeprav gre tudi pri njih za razpolaganje s premoženjem večje vrednosti. Toženec je glede na status in položaj C. C., ki vernike uči poštenosti, in glede na dejstvo, da C. C. kot zastopnik tožnice v sodnem registru ni imel vpisane omejitve zastopanja, zato upravičeno verjel, da je cesijska pogodba veljavno sklenjena.2 Ker je glede vseh spornih pogodb treba uporabiti ista pravila, je zato sklenilo, da ni mogoče sprejeti zaključka, da je cesijska pogodba neveljavna, pogodbi o nakupu3 in prodaji delnic pa veljavni. Za vse tri pogodbe je treba uporabiti ista pravila. Zaključi, da kanonsko pravo ne more biti uporabno za civilnopravna razmerja v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju RS), ampak velja le za notranja razmerja znotraj cerkve,4 ki prekoračitev pooblastil zastopnikov sankcionira z disciplinskimi ukrepi, sicer pa priznava pravno veljavnost sklenjenih pogodb, če so veljavne po pravu države. Sklep SŠK, ki je mejo za odobritev pravnih postov določila na 2 milijona USD, zato ne zavezuje tretjih oseb, saj sta država in katoliška cerkev v svoji ureditvi neodvisni in samostojni. Kršitev notranjih pravil cerkve na civilnopravna razmerja nima vpliva, zato je cesijska pogodba, katere nagib za sklenitev sicer v postopku ni bil v celoti razkrit,5 veljavno sklenjena. Glede na ugovor tožencev dodatno zaključi, da je terjatev tožnice zastarala.6

10. Sodišče druge stopnje je pritrdilo zaključku sodišča prve stopnje, da akti verskih skupnosti in njihovih organov (kanonsko pravo in sklep SŠK glede meje za odobritev pravnih poslov) nimajo javne veljave in ne morejo biti zavezujoči za tretje osebe. Vendar je s sklicevanjem na 70. in 72. člen OZ pritrdilo pritožbi tožnice, da so s kanonskim pravom določene omejitve zavezujoče za zastopnika. Veljavnost cesijske pogodbe je presojalo na podlagi določb OZ in kanonsko pravo upoštevalo toliko, da je presodilo, ali so bila pri sklenitvi cesijske pogodbe prekoračena pooblastila zastopnika tožnice. Poudarilo je, da pri presoji veljavnosti pogodbe, sklenjene s prekoračitvijo pooblastil, ni pomembno, ali je sopogodbenik za te omejitve vedel. Zavrnilo je uporabo določbe 32. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1), ker tožnica ni pravna oseba, ter sklicevanje na stališče Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 53/2015. Razloge izpodbijane sodbe, da omejitev zastopanja ni bila vpisana v register, zato cesijska pogodba tožnico zavezuje, je ocenilo za nepomembne, saj ZPPVS, ki je veljal v času sklenitve cesijske pogodbe, registracije cerkva sploh še ni urejal.7 Ker toženca nista prerekala trditev tožnice, da je bila cesijska pogodba neodplačna, da je vrednost te pogodbe znašala 3,281.885,81 USD, torej da presega znesek 2,000.000,00 USD, ki pomeni mejno vrednost, pri kateri je za veljavno odtujitev potrebno soglasje SS, ki v obravnavanem primeru ni bilo dano, je zaključilo, da cesijska pogodba nima pravnega učinka, zato tožnice ne zavezuje.8 Odločitev sodišča prve stopnje glede zastaranja vtoževane terjatve je ocenilo za zmotno. Pojasnilo je, da je določba drugega odstavka 525. člena OZ9 dispozitivne narave, zato prodajalcu daje opcijo (oblikovalno upravičenje), ne odvzema pa mu pravice, da vztraja pri izpolnitvi pogodbe. Ker je šlo za prodajo na obroke, je petletni zastaralni rok začel teči z zapadlostjo posameznih obrokov kupnine in do vložitve zahtevkov za njihovo plačilo še ni potekel. Toženca višine neplačanih obrokov, obstoja dogovora in izračuna pogodbenih obresti nista prerekala, zato je zaključilo, da je tožnica v skladu s prodajno pogodbo upravičena do plačila zapadlih neplačanih obrokov kupnine, vsakega v višini 265.127.19 EUR in povečanega za zahtevane pogodbene obresti. Ugovoru tožencev glede zastaranja zakonskih zamudnih obresti, za katere po določbi prvega odstavka 347. člena OZ in ustaljene sodne prakse velja triletni zastaralni rok, je delno ugodilo in v tem delu zahtevek zavrnilo.

**Jedro revizijskih navedb**

11. Revidenta izpodbijano sodbo grajata v štirih sklopih. _Glede veljavnosti cesijske pogodbe_ grajata zaključek sodišča druge stopnje, da nima učinka in tožnice ne zavezuje. Pojasnjujeta, da zakoniti zastopniki pridobijo upravičenje za zastopanje _ex lege_ z nastopom pravnega dejstva, na obstoj katerega zakon kot posledico veže pridobitev takega upravičenja. Vendar pa je podlaga za pridobitev statusa zakonitega zastopnika lahko le zakon, ki ga sprejme državni zbor kot zakonodajni organ, ne pa ZCP oziroma kanonsko pravo, ki je samostojno in neodvisno od prava RS ter ni del državnega prava. To izhaja iz prvega odstavka 1. člena Sporazuma med RS in SS o pravnih vprašanjih, podpisanega 14. 12. 2001 (v nadaljevanju BHSPV), ter stališča Ustavnega sodišča, ki je BHSPV presojalo z vidika vprašanja, ali sporazum pomeni izenačevanje pravnega reda RS in kanonskega prava.10 Stališče sodišča prve stopnje, da določbe kanonskega prava ne veljajo za tretje osebe, ker akti verskih skupnosti nimajo javne veljave, je zato pravilno. Omejitev pri zastopanju, ki jo določa kanonsko pravo, ni mogoče upoštevati pri uporabi določbe 72. člena OZ, ko gre za posle s tretjimi osebami. Sodišče druge stopnje sicer priznava, da akti verskih skupnosti nimajo javne veljave, hkrati pa zaključi, da imajo omejitve zakonitega zastopnika, ki jih določa kanonsko pravo, pravne učinke, ki jih predvideva 72. člen OZ (kršitev iz 14 točke drugega odstavka 339. člena ZPP). _Glede veljavnosti prodajne pogodbe_ opozarjata, da sta že v odgovoru na tožbo ugovarjala, da gre tudi pri tej pogodbi za odtujitev, ki presega vrednost 2 milijona USD in da tudi te pogodbe ni odobril SS. Vprašanje veljavnosti prodajne pogodbe pomeni v obravnavani pravdi prejudicialno vprašanje. Če se torej omejitve kanonskega prava glede zastopanja na podlagi določb 72. in 73. člena OZ o prekoračitvi pooblastila upoštevajo v razmerju do tretjih oseb, potem je treba šteti, da (tudi) prodajna pogodba ni bila veljavno sklenjena. Ugovor tožencev v odgovoru na tožbo je namreč po vsebini treba razumeti kot ugovor ničnosti, ki se sme uveljavljati časovno neomejeno (92. člen OZ) z ugovorom ali s tožbo. Sodba je glede vprašanja veljavnosti prodajne pogodbe obremenjena tudi s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj o veljavnosti prodajne pogodbe, ki naj bi bila po mnenju izpodbijane sodbe temelj obveznosti tožencev, sploh nima razlogov. _Glede zastaranja terjatve_ revidenta menita, da začetek teka zastaralnega roka ni odvisen od tega, ali je tožnica izrabila katero od opcijskih upravičenj, ki ji jih nudi 525. člen OZ, ampak je odvisen od tega, kdaj je pridobila pravico terjati izpolnitev obveznosti iz prodajne pogodbe. V primeru prodaje na obroke se zastaralni rok presoja na podlagi določbe 525. člena OZ. Za začetek teka zastaranja morajo biti izpolnjeni zakonski pogoji za odstop od pogodbe in zahteva za popolno plačilo kupnine. Ti pogoji so bili v obravnavanem primeru izpolnjeni 30. 9. 2006, ko je toženec prišel v zamudo s plačilom dveh obrokov, ki sta pomenila osmino kupnine, zato je zastaranje začelo teči 1. 10. 2007. Zmoten pa je tudi zaključek izpodbijane sodbe _glede solidarne odgovornosti tožence_v. Prodajno pogodbo je namreč prvi toženec sklenil v imenu in za račun drugega toženca, ko slednji še ni bil vpisan v sodni register in ni imel lastne pravne subjektivitete (drugi in tretji odstavek 995. člena OZ). Z vpisom drugega toženca v sodni register so pravice in obveznosti prvega toženca v skladu s tretjim in četrtim odstavkom 5. člena ZGD-1 _ex lege_ prešle na drugega toženca, zato je bil prvi toženec s tem odvezan odgovornosti na podlagi prodajne pogodbe.

**Povzetek odgovora na revizijo**

12. Respondentka meni, da je revizijo drugega toženca treba zavreči, saj je pooblastilo za njegovo zastopanje po odvetniku v revizijskem postopku podpisal prokurist družbe, ki upravičenja za pooblastitev nima. Sicer pa izpodbijana sodba kanonskemu pravu ne daje javne veljave. Sodišče druge stopnje je njegove določbe uporabilo le za ugotavljanje volje tožnice glede omejitev zastopnika pri razpolaganju z njenim premoženjem. Takratni zakoniti zastopnik tožnice je namreč cesijsko pogodbo sklenil preko meja pooblastil (notranje pooblastilno razmerje), zato bi tožnico tak posel zavezoval le, če bi ga kasneje odobrila (prvi odstavek 72. člena OZ). Toženca v zvezi s prodajno pogodbo nista podala navedb o njeni neveljavnosti – trdila sta le, da tožnica glede te pogodbe ni zaprosila za soglasje SS, te navedbe pa sta podala v okviru dokazne presoje dobrovernosti prvega toženca. Pravilno je tudi materialnopravno stališče izpodbijane sodbe o zastaranju terjatve, kar potrjuje tudi sodba Vrhovnega sodišča II Ips 873/2009 z dne 14. 6. 2012. Tudi zaključek o solidarni odgovornosti tožencev je pravilen in izhaja iz jasnih določb tretjega odstavka 3. in 5. člena ZGD-1. **Presoja utemeljenosti revizije**

13. Revizija je utemeljena.

_**Glede nedovoljenosti revizije**_

14. Revizijsko sodišče uvodoma zavrača očitek respondenta o nedovoljenosti revizije drugega toženca, saj prokura kot splošno pooblastilo za opravljanje vseh (materialnopravnih in procesnopravnih) dejanj (razen v zvezi z odsvojitvijo in obremenitvijo nepremičnin) vsebuje upravičenje tako za opravljanje procesnih dejanj v pravdnem postopku kot za zastopanje družbe pri podelitvi (procesnega) pooblastila (prvi in tretji odstavek 35. člena ZGD-1).11 Revizija drugega toženca je zato dovoljena.

_**Glede utemeljenosti revizije**_

15. Država in verske skupnosti so ločene. Bistveno za sistem ločitve je, da so cerkvene organizacije in ustanove vezane na državno pravo in so tudi glede pravne osebnosti odvisne od državnih predpisov.12 Katoliška cerkev (v nadaljevanju KC) v RS deluje svobodno po kanonskem pravu, vendar v skladu s pravnim redom RS.13 To pomeni, da mora spoštovati pravni red RS, ta pa priznava pravno osebnost pravnih oseb KC ter njenim teritorialnim in personalnim cerkvenim institucijam s sedežem v RS, ki imajo pravno osebnost po določilih kanonskega prava, če jih pristojna cerkvena oblast priglasi v registracijo pristojnemu državnemu organu.14 Pravne osebe KC so vpisane v register verskih skupnosti in cerkva v RS (v nadaljevanju register cerkva), ki ga na podlagi ZVS) vodi Urad Vlade RS za verske skupnosti (v nadaljevanju Urad),15,16 in imajo status pravne osebe zasebnega prava.17

16. Pravna oseba je umetna tvorba, ki nima bioloških lastnosti, potrebnih za oblikovanje in izjavljanje pravnoposlovne volje, zato njeno voljo izražajo fizične osebe - zastopniki, ki jih določata zakon ali avtonomna pravila. Pogodba, ki jo sklene zastopnik v imenu zastopanega in v mejah svojih pooblastil, zavezuje neposredno zastopanega in drugo pogodbeno stranko (70. člen OZ), zato je v poslovni praksi vprašanje zastopnika pravne osebe ključno za presojo veljavnosti pravnega posla. Pri neposrednem zastopanju vzporedno obstajata dve pravni razmerji: (1.) pravno razmerje med zastopnikom in zastopanim (notranje razmerje), ter (2.) pogodbeno (pravnoposlovno) razmerje med zastopnikom in tretjo osebo, s katero je zastopnik sklenil pravni posel v imenu zastopanega. Od obstoja pravnega razmerja med zastopnikom in zastopanim (oziroma od obstoja zastopnikovega upravičenja za zastopanje) je odvisen obstoj (veljaven nastanek) pravnega razmerja med zastopanim in tretjo osebo, tj. drugo pogodbeno stranko.18 Da bi zastopnikova volja, ki jo izjavi v imenu zastopanega, učinkovala neposredno za zastopanega, mora biti zastopnik (v trenutku, ko izjavi voljo v imenu zastopanega) upravičen za zastopanje.19 Če zastopnik prekorači pooblastila, je zastopani v zavezi samo, kolikor odobri prekoračitev (prvi odstavek 72. člena OZ), pri čemer se šteje, da je odobritev zavrnil, če pogodbe ne odobri v roku, ki je običajno potreben, da se pogodba take vrste prouči in oceni (drugi odstavek 72. člena OZ).

17. Upravičenje za zastopanje temelji na veljavnem pravnem temelju in je nujna predpostavka za veljavno zastopanje. Če predpostavke za veljavno zastopanje niso izpolnjene, učinek veljavnega zastopanja, urejen v prvem odstavku 70. člena OZ, ne nastopi. Načeloma je zato pravilno stališče izpodbijane sodbe, da so s kanonskim pravom določene omejitve zastopnika bistvene za presojo obstoja pravnega razmerja med tožnico in tožencem, saj pomenijo temelj veljavnega zastopanja in so za zastopnika tožnice zavezujoče (pri čemer ni pomembno, ali je prvi toženec za te omejitve vedel ali ne).20 Tako se veljavnost pogodbe presoja po določbah OZ, kanonsko pravo pa je treba upoštevati v okviru presoje upravičenja za zastopanje, ki pomeni nujno predpostavko za to, da bi izjave volje, ki jih v imenu zastopanega daje oziroma sprejema zastopnik, neposredno učinkovale za zastopanega.

18. V obravnavanem primeru sta sodišči nižjih stopenj na podlagi vsebine sklenjenih pogodb in določil kanonskega prava ugotovili, da cesijska pogodba, s katero je bila terjatev tožnice do drugega toženca brezplačno prenesena na prvega toženca, pomeni posel izredne uprave, saj presega 2,000.000,00 USD, ki pomeni mejno vrednost, po kateri je za veljavno odtujitev premoženja KC potrebno soglasje GS oziroma odobritev SS. Slednje v obravnavanem primeru ni bilo dano, kar bi po zgoraj obrazloženem načeloma res pomenilo, da je podan zakonski dejanski stan iz prvega odstavka 72. člena OZ (prekoračitev pooblastil) in da neveljavno zastopanje oziroma prekoračitev zastopanja ne učinkuje za tožnico, zato izjava volje, da se terjatev iz naslova prodajne pogodbe brezplačno prenese na prvega toženca, ki jo je v imenu tožnice (preko pooblastil) dal njen zastopnik (tedanji nadškof), tožnice ne zavezuje (_argumentum a contrario_, prvi odstavek 72. člena OZ).

19. Vendar pa ta rešitev v okoliščinah konkretnega primera ne bi bila skladna z obveznostjo vestnega in poštenega ravnanja, ki je temeljno načelo obligacijskega prava. Od udeležencev obligacijskega razmerja zahteva, da si pri sklepanju in izvrševanju pravic ter izpolnjevanju obveznosti ne prizadevajo le za uresničitev svojih interesov, ampak tudi za uresničevanje interesov nasprotne stranke. Ne glede na to, da se v sodni praksi na podlagi posebnih določb OZ (zlasti drugega odstavka 82. člena OZ) vestnost in poštenje uporablja predvsem kot standard, ki usmerja pri uporabi in razlagi pravnih pravil, pa je to načelo tudi nujen korektiv za samostojno zapolnitev in razlago standarda dovoljenega oziroma prepovedanega ravnanja.

20. Iz dejanskih ugotovitev, na katere je revizijsko sodišče vezano, ne izhaja le, da je bila brez soglasja GS oziroma naknadne odobritve SS sklenjena cesijska pogodba, ampak tudi, da potrebnega soglasja GS oziroma odobritve SS nima niti prodajna pogodba. Kljub temu tožnica veljavnosti prodajne pogodbe, sklenjene brez odobritve SS, ne nasprotuje (na primer tako, da bi vložila tožbo za ugotovitev ničnosti te pogodbe); prav nasprotno, na njeni podlagi v tem sporu uveljavlja plačilo kupnine. Pravilni so razlogi sodišča prve stopnje, da morajo za obe obravnavani pogodbi (prodajno in cesijsko pogodbo) veljati enaka pravila, zato je zaključek sodišča druge stopnje, da je cesijska pogodba neveljavna, prodajna pogodba pa veljavna, zmoten. Ravnanje, s katerim tožnica zahteva plačilo obveznosti na podlagi pogodbe, ki je bila sklenjena v bistveno enakih okoliščinah kot cesijska pogodba, ki ji je v škodo, zato njene veljavnosti ne priznava, po oceni revizijskega sodišča pomeni kršitev načela vestnosti in poštenja ter zlorabo pravic, ki je prepovedana (7. člen OZ). Gre namreč za tipičen primer prepovedanega ravnanja, ko subjekt izhaja iz abstraktno dopustnega upravičenja, a ga izvršuje tako, da hkrati ogroža oziroma posega v pravico, ki pripada drugemu (tožencema).21 Tožničino sklicevanje na neveljavnost cesijske pogodbe, ki je v nasprotju z njenim hkratnim priznavanjem veljavnosti prodajne pogodbe (_venire contra factum proprium_), sklenjene v bistveno enakih okoliščinah, torej tako, da je njen zastopnik prekoračil pooblastilo za zastopanje, je zato neutemeljeno, kar narekuje zavrnitev njene zahteve za sodno varstvo.

**Odločitev o reviziji**

21. Sodišče druge stopnje je torej zmotno uporabilo materialno pravo, zato je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo, kot izhaja iz izreka te sodbe. Ker je reviziji ugodilo že na podlagi očitka o zmotni presoji glede veljavnosti cesijske in prodajne pogodbe, se do drugih revizijskih očitkov ni opredeljevalo, saj ti za odločitev revizijskega sodišča niso relevantni.

**Odločitev o stroških**

22. Sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala tudi ustrezno spremembo odločitve o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP).

23. Glede stroškov pritožbenega postopka je Vrhovno sodišče odločilo, da mora tožnica povrniti tožencema, ki sta na pritožbo tožnice odgovorila, stroške v znesku 5.993,25 EUR, sama pa krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP). Stroške pritožbenega postopka tožencev je odmerilo v skladu s predloženim stroškovnikom in Zakonom o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZodvT), in sicer: strošek nagrade za postopek z rednim pravnim sredstvom v znesku 4.892,50 EUR (tar. št. 3210 in 1200 Tarife), pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v znesku 20,00 EUR (tar. št. 6002 Tarife) ter 22 % DDV v znesku 1.080,75 EUR (tar. št. 6007 Tarife).

24. Glede stroškov revizijskega postopka je Vrhovno sodišče odločilo, da mora tožnica povrniti tožencema, ki sta z revizijo uspela, stroške v znesku 14.812,40 EUR, sama pa krije svoje stroške odgovora na revizijo (prvi odstavek 154. člena ZPP). Stroške revizijskega postopka tožencev je Vrhovno sodišče odmerilo v skladu z vloženim stroškovnikom in ZOdvT, in sicer: sodna taksa za revizijo v višini 8.505,00 EUR, strošek nagrade za postopek z revizijo v znesku 5.150,00 EUR (tar. št. 3300 Tarife), pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v znesku 20,00 EUR (tar. št. 6002 Tarife) ter 22 % DDV v znesku 1.137,40 EUR (tar. št. 6007 Tarife).

25. Tožnica mora tožencema plačati vse odmerjene stroške, ki skupaj znašajo 20.805,65 EUR v petnajstdnevnem paricijskem roku, ki prične teči naslednji dan po vročitvi sodbe (prvi, drugi in tretji odstavek 313. člena ZPP).

1 Paragraf 3 kanona 638 in paragraf 2 kanona 1292 ZCP. 2 V prid verodostojnosti izpovedbe toženca govori tudi dejstvo, da je tožnica plačilo kupnine po prodajni pogodbi zahtevala šele po zapadlosti sedmega obroka in zahtevala plačilo kupnine samo delno, tj. od petega obroka dalje. 3 Pogodba o nakupu delnic sicer za obravnavani spor ni relevantna. Gre namreč za pogodbo, ki je sklenjena med tožnico kot kupcem ter prodajalcem D. 4 Glej drugi odstavek tedaj veljavnega 7. člen Zakona o pravnem položaju verskih skupnosti v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZPPVS). 5 Sodišče je v tem delu verjelo prvemu tožencu, da je druga toženka v dvorcu B. izvajala prenovitvena dela, med drugim je urejala tudi stanovanje na željo C. C., ki je moralo biti dokončano do njegovega 75. rojstnega dne. 6 Sklicuje se na določbo 525. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), stališče Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 532/2002 z dne 15. 1. 2003 in na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 4062/2006 z dne 22. 8. 2007, 7 Javni register je bil vzpostavljen šele z Zakonom o verski svobodi (ZVS, Uradni list RS, št. 14/07, 46/10 – odl. US, 40/12 – ZUJF in 100/13), ki velja od leta 2007. 8 Glede veljavnosti pogodbe o nakupu delnic in prodajne pogodbe v 9. točki obrazložitve zapiše le, da ju je sodišče prve stopnje presojalo le v okviru dokazne presoje dobrovernosti prvega toženca pri sklepanju cesijske pogodbe, in s tem v zvezi zavrne pritožbeni očitek, da je bila veljavnost teh pogodb presojana brez ustrezne trditvene podlage. 9 Drugače kot prej določba drugega odstavka 546. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki je v 551. členu določal ničnost določil pogodbe o prodaji na obroke, ki bi bila za kupca manj ugodna od določb ZOR. Glej tudi razloge sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 532/2002 z dne 15. 1. 2003 - v tej zadevi je upnik že v pogodbi izvršil oblikovalno upravičenje, kar pa v obravnavani zadevi ni bilo dogovorjeno. 10 Uradni list RS, št. 118/2003. 11 Glej sklep Vrhovnega sodišča III Ips 229/2008 z dne 13. 10. 2009. 12 Glej odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-25/92 z dne 4. 3. 1993. 13 Drugi odstavek 1. člena BHSPV. 14 Glej 2. člen BHSPV in tretji odstavek 6. člena ZVS. 15 19. člen ZVS. 16 Kljub temu da znotraj KC obstajajo številne institucije, ki imajo položaj pravne osebe zasebnega prava, je bila v register cerkva od vseh pravnih oseb KC na podlagi odločbe 080-01/07-892 z dne 1. 6. 2007 vpisana le KC, ne pa tudi njene teritorialne in personalne cerkvene institucije s sedežem v RS, ki sicer imajo pravno osebnost po ZCP (torej po kanonskem pravu). To je logična posledica dejstva, da je (katoliška) verska skupnost kot taka le ena. Pravne osebe KC in njihovi zastopniki zato iz javnega vpogleda v register cerkva niso razvidni, vseeno pa morajo biti priglašeni Uradu, če želijo pridobiti potrdilo o tem, da so del KC in imajo status pravne osebe zasebnega prava. 17 Glej 2. člen BHSPV. 18 Nina Plavšak v: Nina Plavšak, Miha Juhart in Renato Vrenčur: Obligacijsko pravo, splošni del. GV Založba, Ljubljana 2009, str. 296. 19 Zakon določa dve izjemi: naknadna odobritev zastopanega (prvi odstavek 72. in 73. člena OZ) in preklic oziroma zoožitev pooblastila, za katero druga stranka ni vedela (prvi odstavek 78. člena OZ). 20 Vprašanje dobrovernosti sopogodbenika na veljavnost takega posla ne vpliva, saj sopogodbeniku zakon varstvo zagotavlja na drug način (četrti in peti odstavek 72. člena OZ). 21 M. Pavčnik, v: N. Plavšak, M. Juhart et al. - Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga. GV Založba, Ljubljana 2003, str. 107.