Jedro

Kršeno je načelo pravice do obrambe, ki izhaja iz 61. in 63. člena ZTPDR, če v zahtevi za začetek disciplinskega postopka očitane kršitve niso vsebinsko in časovno opredeljene. Odločitve delodajalca o izrečenem disciplinskem ukrepu prenehanja delovnega razmerja so nezakonite, če je bil ukrep izrečen delavcu za dela, ki jih ni opravljal.

Izrek

1. Revizija se zavrne. 2. Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in razveljavilo sklepa tožene stranke o izrečenem disciplinskem ukrepu prenehanja delovnega razmerja. Odločilo je, da je tožena stranka tožnico dolžna sprejeti nazaj na delo, ji vpisati delovno dobo v delovno knjižico, plačati plačo in regres za letni dopust za leto 2001. Ugotovilo je, da disciplinski postopek ni bil začet v skladu s prvim odstavkom 61. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90, v nadaljevanju: ZTPDR), ker v zahtevi za začetek postopka z dne 2.6.2000 niso dovolj natančno opisno in časovno opredeljene kršitve delovnih obveznosti.

Disciplinski postopek formalno ni bil začet, zaradi česar je bila kršena določba drugega odstavka 63. člena ZTPDR o pravici do obrambe. Tožnica bi naj storila kršitve delovnih obveznosti na delovnem mestu, na katerega ni bila razporejena.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke, ker je soglašalo z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje. Ugotovilo je, da očitane kršitve v zahtevi za začetek postopka in sklepih tožene stranke niso opredeljene in da enako velja za škodo, ki bi naj nastala toženi stranki. Tožnici zaradi splošnih opredelitev kršitev ni bil omogočen zagovor. Sodišče druge stopnje je soglašalo tudi z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da je bila tožnica spoznana za odgovorno na delovnem mestu, na katerega ni bila razporejena.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, obe sodbi razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. Sodišči druge in prve stopnje sta glede na izvedeni dokazni postopek kršili določbo drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, 96/02, v nadaljevanju: ZPP). Zahteva za začetek disciplinskega postopka z dne 2.6.2000 je bila vročena tožnici in je imela vse bistvene elemente, to je opis kršitev z navedbo dejstev in dokazov. Na disciplinski obravnavi je bila zahteva razširjena. Temu tožnica ni ugovarjala. Izrek sklepa je v skladu z očitanimi kršitvami, ki so navedene v zahtevi za začetek disciplinskega postopka. Tožena stranka je upoštevala roke za pripravo tožnice na obrambo. Tožnica je bila pravilno vabljena, omogočen ji je bil zagovor na disciplinski obravnavi. Ni torej bila kršena določba drugega odstavka 63. člena ZTPDR.

Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP poslana toženi stranki, ki je nanjo odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

V odgovoru na revizijo je tožeča stranka navajala, da so ugotovitve sodišč druge in prve stopnje pravilne in je zato predlagala zavrnitev revizije.

Tožena stranka je vložila odgovor na odgovor na revizijo, katerega vsebine pa revizijsko sodišče zaradi določbe prvega odstavka 367. člena ZPP (rok za vložitev revizije) ni upoštevalo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne sodbe sodišč druge stopnje, zato jo je dovoljeno vložiti le pod pogoji, ki so določeni v 367. členu, in zaradi razlogov, ki so določeni v 370. členu ZPP. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava.

Iz 371. člena ZPP izhaja, da mora revident v reviziji navesti del pravnomočne sodbe, ki ga izpodbija, navesti pa mora tudi razloge, zaradi katerih je revizija vložena. V zvezi z ugovorom bistvene kršitve določb postopka po drugem odstavku 339. člena ZPP ta pogoj ni izpolnjen, ker je ta revizijski razlog splošen in neobrazložen.

Revizijsko sodišče zato v tem delu izpodbijane sodbe ni preizkusilo.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v številnih dosedanjih sodbah (med drugimi na primer v sodbah opr. št. VIII Ips 252/98 z dne 2.3.1999 in VIII Ips 295/99 z dne 16.5.2000, objavljeni v Zbirki odločb 1998 - 2000, s. 23 in 27 ter opr. št. VIII Ips 26/2001 z dne 27.11.2001, objavljena v Zbirki odločb 2001 - 2002, s. 35) sprejelo stališče, da morajo biti disciplinske kršitve, ki so očitane delavcu, v zahtevi za začetek disciplinskega postopka opisno (opis dejanja/dogodka) in časovno opredeljene, ker je le takšna zahteva v skladu z vsebino prvega odstavka 61. člena ZTPDR. Takšna popolna zahteva mora biti vročena delavcu, ker mu je le tako omogočena obramba, ki jo zahteva drugi odstavek 63. člena ZTPDR. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, sodišče druge stopnje pa je njegove dokazne zaključke sprejelo, da je zahteva za začetek disciplinskega postopka pomanjkljiva, zaradi česar sta bili kršeni navedeni določbi ZTPDR. Ker revizije ni dovoljeno vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), je na navedeno dejansko stanje revizijsko sodišče vezano. To pomeni, da je bilo v zvezi z vsebino zahteve in možnostjo tožnice za obrambo materialno pravo pravilno uporabljeno.

Razširitev zahteve za začetek disciplinskega postopka na disciplinski obravnavi z dne 20.9.2000 (6. stran listine A6) je prav tako nedoločna in v nasprotju z določbo 61. člena ZTPDR, kot zahteva za začetek disciplinskega postopka z dne 2.6.2000. Očitno je tudi neskladje med zahtevo za začetek disciplinskega postopka in njeno dopolnitvijo ter vsebino izreka sklepa o izreku ukrepa prenehanja delovnega razmerja z dne 20.9.2000. Zaradi nedoločne vsebine zahteve za začetek disciplinskega postopka, je prvostopni organ odločil o kršitvah, ki v zahtevi za začetek postopka niso bile navedene.

Pravilni sta tudi ugotovitvi sodišč druge in prve stopnje, da je delavec lahko odgovoren le za kršitve, ki jih je storil na delovnem mestu, za katerega je sklenil delovno razmerje oziroma na katerega je razporejen. Tožnica in direktor tožene stranke sta dne 27.3.2000 sklenila pogodbo o zaposlitvi (v nadaljevanju: PZ), v kateri sta se dogovorila, da bo tožnica opravljala delo na delovnem mestu "skupinovodja monterjev oziroma komercialno tehnični referent" (listina A1). Dne 15.3.2000, torej pred sklenitvijo navedene PZ, je bil sklenjen sporazum o prevzemu tožnice iz tožene stranke v podjetje S. d.n.o, (listini A10 in B2) na delovno mesto "gostinski poslovodja - operativni vodja". V listinah, ki se nanašajo na disciplinski postopek, je navedeno delovno mesto administratorja (zahteva za začetek disciplinskega postopka z dne 2.6.2000 - A2, enako sklep o odstranitvi z dela z dne 2.6.2000, listina A3) oziroma delovno mesto gostinska poslovodkinja - operativni vodja (prvostopni sklep - A/). Tožnici je torej bil izrečen disciplinski ukrep za kršitev delovnih obveznosti na delovnem mestu, na katerem ni delala. Tudi zato sta odločitvi disciplinskih organov tožene stranke nezakoniti.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti, je sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

Odgovor tožeče stranke na revizijo ni vplival na odločitev in zato stroški v zvezi z njim niso bili potrebni. O njih je revizijsko sodišče odločilo na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP.

Sodišče je določbe ZTPDR smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94).