Jedro

Sodišče prve stopnje je ustrezno upoštevalo medsebojno navezanost in tesno povezanost tožnice z očetom. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica ob smrti očeta stara 26 let. Skupaj s svojim partnerjem je živela pri starših, bila je tudi že zaposlena. Naredilo je tudi ustrezno primerjavo z zadevo VSL I Cp 2126/2021 z dne 31. 5. 2022, kjer je bila na podlagi istega škodnega dogodka tožničinemu bratu zaradi smrti očeta prisojena odškodnina v višini 21.000,00 EUR (16,7 povprečnih neto plač), pri čemer je sodišče upoštevalo posebne okoliščine o povezanosti med sinom in očetom, saj je bil oče njegov trener in ga je spremljal na njegovi športni poti, poleg tega sta bila z očetom še dodatno povezana preko skupnega interesa na področju multimedijev. Tožničin brat se finančno še ni osamosvojil. V konkretnem primeru pa sodišče pri tožnici posebnih okoliščin ni ugotovilo, zaradi česar ji je bila prisojena nekoliko nižja odškodnina.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v višini 1.636,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 1. 2020 do plačila ter zakonske zamudne obresti od zneska 16.000,00 EUR od 26. 1. 2020 do 9. 7. 2020 in od zneska 1.522,18 EUR od 28. 1. 2020 do 9. 7. 2020 (II), v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (III). Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti 1.427,54 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

2. Zoper zavrnilni in stroškovni del sodbe se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb Zakona o pravdnem postopku1 pritožuje tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da ji prizna še dodatno odškodnino, oziroma podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

Tožeča stranka se ne strinja z dosojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 19.700,00 EUR. Meni, da je dosojena v prenizkem znesku. Opozarja, da sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganih dokazov z zaslišanjem tožničine matere, ki je nedvomno oseba, ki bi znala povedati glede tožničinega odnosa z očetom in kako je tožeča stranka doživljala očetovo smrt, kot tudi glede razpada tožničine skupnosti s takratnim partnerjem, ter z angažiranjem izvedenca psihiatrije, ki bi s strokovnega stališča podal mnenje, kako je očetova smrt vplivala na tožečo stranko.

V nadaljevanju pritožbe tožeča stranka obširno povzema tožbene trditve v zvezi z njenimi duševnimi bolečinami ob izgubi očeta. Meni, da primerjava z odškodnino, ki je bila izplačana njenemu bratu v višini 16,7 povprečnih neto plač ni ustrezna. Pritožba se sklicuje na zadevo VSL II Cp 3115/2001, kjer je sodišče dosodilo odškodnino v višini 16,2 povprečne neto plače ter na zadeve II Ips 450/2007, II Ips 294/2000, II Ips 133/2000, kjer je bilo dosojenih 20 neto plač.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnica očita sodišču prve stopnje, da jo je prikrajšalo za izvedbo dokaza z zaslišanjem svoje matere ter z angažiranjem sodnega izvedenca za psihiatrijo. Sodišče ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih stranke predlagajo. Če sodišče razumno in obrazloženo oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. Iz pritožbe ne izhaja, kako bi izvedba navedenih dokazov lahko privedla do drugačnih ugotovitev o odločilnih dejstvih. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje pravilno in obrazloženo zavrnilo izvedbo navedenih dokazov (4. točka obrazložitve odločbe). Tudi po mnenju pritožbenega sodišča bi bila izvedba navedenih dokazov nepotrebna in nesmotrna, saj je sodišče že na podlagi tožničine izpovedi ugotovilo obseg duševnih bolečin, ki jih je zatrjevala.

6. Tožeča stranka je od tožene stranke zahtevala plačilo odškodnine za duševne bolečine v zvezi s smrtjo očeta. Sodišče prve stopnje ji je prisodilo odškodnino v višini 19.700,00 EUR, kar znaša 15 povprečnih neto plač.

7. Na podlagi prvega odstavka 180. člena Obligacijskega zakonika2 sta glede na določbo 179. člena OZ temeljni vodili za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo načelo individualizacije višine odškodnine in načelo njene objektivne pogojenosti. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje duševnih bolečin ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, drugo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namen te odškodnine ter dejstvo, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom, upošteva torej objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod.

8. Po presoji pritožbenega sodišča je odmerjena odškodnina, upoštevaje vse konkretne okoliščine in podobne primere, primerna. Sodišče prve stopnje je načelo individualizacije ustrezno upoštevalo, pravilno pa je tudi ravnalo, ko je z upoštevanjem objektivnega kriterija navedlo primerljiv primer iz sodne prakse, kar je potrebno zaradi spoštovanja načela enakosti pred zakonom. Natančne in obširne razloge o intenzivnosti in trajanju duševnih bolečin ter o vseh drugih okoliščinah, ki vplivajo na odmero odškodnine vsebuje sodba sodišča prve stopnje v 7. točki obrazložitve. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica ob smrti očeta stara 26 let. Skupaj s svojim partnerjem je živela pri starših, bila je tudi že zaposlena. Sodišče prve stopnje je njenim trditvam, s katerimi je utemeljevala višino tožbenega zahtevka, verjelo. Zmotno zato pritožba meni, da sodišče pri ugotavljanju višine odškodnine ni upoštevalo vseh okoliščin, zaradi česar naj bi bilo dejansko stanje napačno ugotovljeno. Smrt očeta je tožnico hudo prizadela, saj ji je vzela eno najpomembnejših oseb v njenem življenju. V očetu je imela oporo in svetovalca, nanj se je lahko obrnila v vsakem trenutku. Po smrti očeta je zaradi psihičnih težav začela obiskovati psihoterapevta. Sodišče prve stopnje je ustrezno upoštevalo medsebojno navezanost in tesno povezanost tožnice z očetom. Naredilo je tudi ustrezno primerjavo z zadevo VSL I Cp 2126/2021 z dne 31. 5. 2022, kjer je bila na podlagi istega škodnega dogodka tožničinemu bratu zaradi smrti očeta prisojena odškodnina v višini 21.000,00 EUR (16,7 povprečnih neto plač), pri čemer je sodišče upoštevalo posebne okoliščine o povezanosti med sinom in očetom, saj je bil oče njegov trener in ga je spremljal na njegovi športni poti, poleg tega sta bila z očetom še dodatno povezana preko skupnega interesa na področju multimedijev. Tožničin brat se finančno še ni osamosvojil. V konkretnem primeru pa sodišče pri tožnici posebnih okoliščin ni ugotovilo, zaradi česar ji je bila prisojena nekoliko nižja odškodnina. S konkretno zadevo je primerljiva tudi zadeva II Ips 456/2006, kjer sta bila oškodovanca polnoletna sinova (25 let) in ju je smrt očeta zelo presenetila, dosojena jima je bila odškodnina v višini 14 povprečnih neto plač, ter zadeva II Ips 11/2007, kjer je bila oškodovanka polnoletna hči, ki pa je bila kot najmlajši otrok na očeta še posebej navezana in ji je bila dosojena odškodnina v višini 13 povprečnih neto plač.

9. Ni utemeljeno sklicevanje pritožbe na zadeve, ki naj bi bile primerljive z obravnavano in v katerih so bili dosojeni višji zneski odškodnin iz tega naslova. V zadevi II Ips 450/2007, ki jo ponuja pritožba, je bila oškodovanka bistveno mlajša – 13 let, tudi zadeva II Ips 294/2000 ni primerljiva, saj iz obrazložitve izhaja, da je oškodovanka ob škodnem dogodku izgubila očeta in brata. Iz zadeve II Cp 3115/2011 starost oškodovanca ni razvidna. V zadevi II Ips 133/2000 je bila sinu, ki je služil vojaški rok, res priznana odškodnina v višini 20 neto povprečnih plač, vendar pa pri tem pritožba spregleda odločbe, kjer so bile prisojene nižje odškodnine otrokom ali mlajšim mladostnikom3 in celo staršem, ki so izgubili otroka, kjer je izguba še posebej boleča4. V konkretnem primeru je oškodovanka finančno neodvisna in samostojna oseba v odrasli dobi, ki je sicer živela v skupnem gospodinjstvu s partnerjem ter starši, vendar pa dosojena odškodnina ne sme presegati okvira odškodnin, prisojenim oškodovancem, ki so bili ob izgubi roditelja še otroci oziroma najstniki. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, se sodna praksa v podobnih primerih za dosojo odškodnin za smrt starša giblje od 9 do 25 povprečnih neto plač. Dosojena odškodnina v višini 15 povprečnih neto plač v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje se torej giblje znotraj pravnega standarda pravične denarne odškodnine.

10. Uveljavljani pritožbeni razlogi glede na navedeno niso podani, prav tako pa tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je bilo potrebno pritožbo zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, tožnica, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), toženka pa, ker je v odgovoru na tožbo le ponovila že tekom postopka na prvi stopnji izražena stališča in v ničemer ni pripomogla k odločitvi pritožbenega postopka (155. člen ZPP).

1 V nadaljevanju ZPP. 2 v nadaljevanju OZ 3 Npr. zadeva II Ips 429/2001 (11 neto plač). 4 Npr. zadeve II Ips 540/2006 (11 neto plač), II Ips 726/2005 (12 neto plač), II Ips 887/2007 (14 neto plač).