Jedro

Za presojo sodišča v konkretni zadevi ni odločilno, ali izrečene besede na način, kot jih je izrekla tožnica, izpolnjujejo znake kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu, saj je evidentno, da gre za dejanje, ki predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti.

Revizijsko sodišče ne sprejema presoje sodišča druge stopnje, da ne gre za ravnanje, ki izpolnjuje „elemente hujše kršitve“ delovnih obveznosti po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Teža ravnanja in posledice namreč niso zanemarljive in jih ni mogoče minimalizirati. Ravno obratno. Standard hujše kršitve pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja je izpolnjen, saj takšno ravnanje močno odstopa od sprejemljivega ravnanja v delovni sredini in ruši medsebojne odnose.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožba tožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice za razveljavitev sklepa toženke z dne 3. 4. 2015 in zavrnilnega dela sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 20. 5. 2015 o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, za poziv na delo, prijavo v zavarovanja in za obračun ter izplačilo plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sklenilo je tudi, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

Odločitev sodišča prve stopnje temelji na presoji, da je toženka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici izvedla postopkovno pravilno, da ima očitano dejanje – kršitev tožnice dne 6. 3. 2015 vse znake kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu po prvem odstavku 197. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in nadalj.) in da so ostale očitane kršitve (kršitve dne 9. 3. 2015, 11. 3. 2015 ter 5. 3. 2015)1 podane ter predstavljajo hujše kršitve delovnih obveznosti. Soglašalo je z odločitvijo toženca, da nadaljevanje delovnega razmerja tožnice ni bilo mogoče niti do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena Zakona o delovnih razmerjih – ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice delno ugodilo in sodbo sodišče prve stopnje delno spremenilo tako, da je razveljavilo sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici z dne 3. 4. 2015 in 20. 5. 2015, razvezalo pogodbo o zaposlitvi med strankama s 15. 1. 2019 (datumom zadnje obravnave pred sodiščem prve stopnje), naložilo toženki, da tožnico prijavi v zavarovanje in ji do 15. 1. 2019 obračuna nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 11 v mesecu za pretekli mesec, ji plača denarno povračilo v znesku 18.271,33 EUR ter ji povrne stroške postopka pred sodišči prve in druge stopnje. Višji zahtevek za vrnitev na delo in priznanje obstoja delovnega razmerja od 16. 1. 2019 je zavrnilo, v ostalem delu pa potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Sodišče druge stopnje je sicer zavrnilo pritožbene ugovore tožnice o bistvenih kršitvah določb postopka in zmotni ali nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja ter očitke o nezakonitem „postopku“ odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Presodilo pa je, da prva očitana kršitev tožnici nima znakov kaznivega dejanja po 197. členu KZ-1 in da ta ter ostale kršitve sploh niso hujše kršitve delovnih obveznosti po 2. alineji drugega odstavka 110. člena ZDR-1. Prav tako je presodilo, da ni izpolnjen niti pogoj za zakonitost izredne odpovedi po prvem odstavku 109. člena ZDR-1. 3. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 308/2019 z dne 28. 1. 2020 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo pri presoji o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

4. Toženka je vložila pravočasno revizijo, v kateri predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev zahtevka tožnice, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču v novo sojenje. V reviziji med drugim navaja, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do očitka, da tožnica prepovedi opravljanja dela ni kršila le 9. 3. 2015, temveč tudi 10. 3. 2015 (kot je ugotovilo sodišče prve stopnje), zaradi česar je morala celo zamenjati ključavnice, da tudi večkratna lažja kršitev lahko kumulativno pomeni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in da že pravnomočen disciplinski ukrep tožnici zaradi ponavljanja istovrstnih kršitev daje večjo težo očitkom v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zatrjuje, da gre za hujše kršitve delovnih obveznosti, ki upravičujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V zvezi s prvo očitanim dejanjem dne 6. 3. 2015 napada stališče sodišča druge stopnje o neobstoju elementov kaznivega dejanja šikaniranja ter neobstoj standarda hujše kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Poudarja, da N. K. zaradi dogodka 6. 3. 2015 ni mogla več opravljati dela, da je bila močno prestrašena in ponižana, da je tožnica nanjo kričala itd., vse to pa so potrdile tudi priče, ki so govorile o njeni izjemni stiski in bolečini. S tem v zvezi opozarja tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 7226/2009 z dne 15. 9. 2011 ter sklep VIII Ips 48/2015 z dne 17. 5. 2016, iz katerih izhaja, da že eno samo dejanje lahko izpolnjuje znake kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu po prvem odstavku 197. člena KZ-1 itd.. V zvezi s tem, da očitano dejanje lahko predstavlja najmanj hujšo kršitev pogodbenih obveznosti po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, opozarja na 6. člen Pravilnika o ukrepih za varovanje dostojanstva zaposlenih in o ukrepih za preprečevanje, za odpravljanje in obvladovanje nasilja, trpinčenja, nadlegovanja in drugih primerov psihosocialnega tveganja na delovnih mestih zaposlenih v mestni upravi Mestne občine A.A., na 15.a člen Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2020 in nadalj., na Kodeks ravnanja javnih uslužbencev in Kodeks etike javnih uslužbencev. Meni, da bi moralo sodišče upoštevati te akte, da je bila tožnica javna uslužbenka na višjem položaju vodje oddelka, „celoto izpovedi“ N. K., predhodno pravnomočno disciplinsko sankcijo tožnici in dejstvo, da je toženka najprej poskusila z milejšim ukrepom, tožnica pa je kršila tudi prepoved opravljanja dela. V zvezi z dogodkom 5. 3. 2015 ponavlja opis dogajanja. Nasprotuje presoji sodišča druge stopnje, da to ravnanje nima teže, ki bi narekovalo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi; sklicuje pa se tudi na 10., 93. in 94. ZJU. Nasprotuje tudi razlogom sodbe sodišča druge stopnje glede dogajanja 9. 3. in 10. 3. 2015, ko je tožnica kršila prepoved opravljanja dela. Meni, da je tudi v tem delu podana kršitev iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Posebej izpodbija tudi presojo sodišča druge stopnje po 109. členu ZDR-1 in med drugim navaja, da je bila tožnica že pravnomočno spoznana za odgovorno disciplinske kršitve zaradi neprimernega konflikta s sodelavko, komunalno inšpektorico M. T. Odločitev sodišča druge stopnje odstopa od primerljive sodne prakse vrhovnega sodišča. 5. V odgovoru na revizijo tožnica prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije. Meni, da je toženka z navedbami o predhodnem disciplinskem postopku prekludirana, da naj bi bil podatek, da je tožnica vodja in je nastopala s pozicije moči v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila sama toženka (tožnici naj bi bilo pred tem preklicano pooblastilo za vodenje oddelka) itd. Za primer, če bi revizijsko sodišče ugodilo reviziji, izpostavlja pritožbene razloge, ki naj bi jih pritožbeno sodišče prezrlo. V zvezi s tem navaja, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita že iz procesnih razlogov, vztraja na tem, da ji toženka pred odpovedjo ni omogočila zagovora, da je odpoved že iz tega razloga nezakonita itd. 6. Revizija je utemeljena.

7. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.).

8. Tožnici so bile v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitane kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja z znaki kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu po 197. členu KZ-1, te kršitve pa naj bi storila z naslednjimi ravnanji: - ko se je dne 6. 3. 2015 do sodelavke N. K. obnašala na neprimeren in nedopusten način, zaradi česar je ta doživela stanje močne prestrašenosti in ponižanja; tožnica je verbalno napadla sodelavko N. K., tako da ji je izrekla besede, da je organizacija razvoza gradiva tajniško delo, da je sodelavka le tajnica, da namenoma marsikatere stvari ne opravi, ker želi, da je na oddelku, ki ga vodi tožnica, vse narobe, ob tem pa je izjavila tudi, da ji omogoča izplačilo povečanega obsega dela, ona pa za to nič ne dela; že prej ji je govorila, da je le tajnica, da so drugi sodelavci za strokovna opravila, sodelavka pa le za tajniška dela ter da ne opravlja nobenih tajniških del za oddelek, ki ga vodi tožnica; - da je nad N. K. v daljšem časovnem obdobju izvajala trpinčenje; - da je ob predaji sklepa o začasni odstranitvi od dela z dne 9. 3. 2015 podala napoved grožnje in maščevanja svojim sodelavcem in nadrejenemu; - da je dne 11. 3. 2015 G. F. napovedala grožnjo in maščevanje sodelavki N. K. Očitek hujših kršitev po drugi alineji 110. člena ZDR pa je temeljil na tem: - da je tožnica dne 5. 3. 2015 izrecno nasprotovala naloženemu delu z neprimernim pogovorom z v. d. direktorja mestne uprave S. D. (s kričanjem, treskanjem z vrati, udarjanjem po mizi); - da ni spoštovala odrejenega ukrepa delodajalca o začasni odstranitvi z dne 9. 3. 2015. 9. V zvezi z očitanimi kršitvami je sodišče druge stopnje sprejelo ugotovitve sodišča prve stopnje glede dejanskega dogajanja ob vsaki od očitanih kršitev,2 je pa materialno pravno drugače presodilo naravo in težo teh kršitev (14. 18., 19. in 20. točka obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje).

10. V zvezi z dogodkom dne 6. 3. 2015 besede tožnice N. K., da je ta le tajnica, niso posebno poniževalne, kljub temu, da je bila N. K. delavka z višjo izobrazbo in razporejena na delovno mesto analitičarke. Iz dokaznega postopka namreč izhaja, da je K. opravljala tudi tajniška opravila in ji je takšna dela tožnica tudi odrejala. Zato gre v tej komunikaciji bolj za neprimerno in podcenjevalno izražanje ter poudarjanje tožničinega višjega položaja kot pa za poniževanje. Vendar pa je tožnica močno presegla ustreznost in primernost komunikacije z očitki K., da namenoma ne dela in da želi, da je na oddelku, ki ga vodi tožnica, vse narobe ter da ne dela nič (K. je po prihodu v.d. direktorja mestne uprave S. D. prioritetno delala zanj). Upoštevati je treba tudi, da je vse te izjave tožnica podala na povsem neprimeren način, saj je pri tem (na hodniku) na K. kričala; K. je jokala, zatrjevala, da tega ni naredila namerno, da hoče le mir, še po dogodku pa se ji je treslo celo telo, močno drhtele roke, ena od prič (ki so jo tolažile) pa je njeno stanje opisala kot stanje izjemne stiske in bolečine. V zvezi s tem tudi ni mogoče zanemariti zaključka sodišča prve stopnje, da je bila K. zaradi tega prizadeta in ponižana, kar pomeni, da je splošna in hipotetična označba sodišča druge stopnje, da naj ne bi šlo za takšno verbalno nasilje, ki „lahko povzroči ponižanje in prestrašenost“ neutemeljena in tudi v nasprotju z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje, ki jih je sodišče druge stopnje sicer sprejelo. Evidentno je tudi, da je bila tožnica hierarhično višje od K., ne glede na to, če je po nastopu funkcije v. d. direktorja mestne uprave S. D. prišlo do delne spremembe delovnega procesa v tajništvu direktorja in spremembe delovnih zadolžitev K. Da je tožnica v tem primeru nastopala s pozicije moči, izhaja že iz tega, da je pred temi dogodki N. K. opravljala tudi tajniška dela, ki jih ji je odrejala tudi tožnica,3 sicer pa je K. tožnica 6. 3. 2015 celo sama izjavljala, da je ona uradnica, da bi tajniška dela moral opravljati nekdo drug, to je N. K., da je „samo tajnica,“ tožnica in Š. pa uradnici in da je prav tožnica K. omogočila izplačilo povečanega obsega dela. To vsekakor pomeni, da je tudi sama zastopala stališče o svojem višjem položaju in večji moči ter vplivu, kot naj bi bil položaj K.4 Očitno se le ta tudi ni znala in mogla (čeprav je poskušala) upreti verbalnemu napadu tožnice.

11. ZDR-1 (ki se uporablja tudi za javne uslužbence – 5. člen ZJU) ureja dolžnost varovanja dostojanstva ter razne oblike ravnanja, ki so v nasprotju s tem ( 7., 8., 46. in 47. člen). Bistveno je, da mora delodajalec varovati in spoštovati delavčevo osebnost ter upoštevati in ščititi delavčevo zasebnost. Dolžan je zagotoviti takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen spolnemu in drugemu nadlegovanju ali trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev. Ne glede na to, da ta zakon posebej ne izpostavlja psihičnega nasilja, je jasno, da gre tudi v takem primeru za ravnanje, ki ga mora tudi delodajalec preprečevati (saj je že kazenskopravno sankcionirano). Iz 15.a člena ZJU (sicer z nekoliko neustreznim naslovom: prepoved nadlegovanja) izhaja, da je prepovedano vsako fizično, verbalno ali neverbalno ravnanje ali vedenje javnega uslužbenca, ki temelji na katerikoli osebni okoliščini in ustvarja zastrašujoče, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo delovno okolje za osebo ter žali njeno dostojanstvo.

12. Kaznivo dejanje šikaniranja na delovnem mestu se pojavlja v štirih izpolnitvenih oblikah, in sicer spolnega nadlegovanja, psihičnega nasilja, trpinčenja in neenakopravnega obravnavanja. Gre za dejanje na delovnem mestu ali v zvezi z delom, ki povzroči drugemu zaposlenemu ponižanje ali prestrašenost. Storilec in oškodovanec sta lahko v hierarhičnem razmerju, torej šikaniranje izvršuje nadrejeni nad podrejenim ali obratno, lahko pa ga izvršujejo tudi sodelavci oškodovanca. To kaznivo dejanje se torej ne pojavlja le v primerih, ko gre za šikaniranje s strani nadrejenega delavca, je pa sodna praksa že večkrat opozorila, da imajo dejanja nadrejenega večji učinek in težo, saj nadrejeni delavec nastopa s pozicije moči in med drugim obvladuje (v večji ali manjši meri) zaposlitev prizadetega5. Izpolnitveno obliko dejanja trpinčenja je treba ločiti od psihičnega nasilja, ki je posebno izvršitveno ravnanje. Gre lahko celo za enkratno ravnanje, ki v KZ-1 nima posebne konkretizacije.

13. Opredelitev psihičnega nasilja vključuje tudi verbalno nasilje, ki se lahko izraža v kričanju, vpitju, poniževanju, zmerjanju, posmehovanju, itd., s čimer se posega v osebnost in dostojanstvo posameznika. Kljub navedenemu pa je za psihično nasilno ravnanje kot potencialno enkratno ravnanje tudi v smislu opredelitve kaznivega dejanja mogoče šteti le tista dejanja, ki so v enkratni izvedbi opredeljena kot dovolj resna in zavržna (ki obenem povzročijo ponižanje ali prestrašenost).6 Drugače je lahko v primerih, če je teh dejanj več in vsako zase ni tako hudo, kumulativno pa prerastejo v psihično nasilje.

14. Za presojo sodišča v konkretni zadevi ni odločilno, ali izrečene besede na način, kot jih je izrekla tožnica, izpolnjujejo znake kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu, saj je evidentno, da gre za dejanje, ki predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti. S tega vidika je ravnanje presojalo tudi sodišče druge stopnje.

15. Revizijsko sodišče ne sprejema presoje sodišča druge stopnje (ki je posebej niti ne obrazloži), da ne gre za ravnanje, ki izpolnjuje „elemente hujše kršitve“ delovnih obveznosti po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Teža ravnanja in posledice namreč niso zanemarljive in jih ni mogoče minimalizirati. Ravno obratno. Standard hujše kršitve pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja je izpolnjen, saj takšno ravnanje močno odstopa od sprejemljivega ravnanja v delovni sredini in ruši medsebojne odnose. Takšno stališče je tudi v skladu z dosedanjo sodno prakso vrhovnega sodišča (v sodbah VIII Ips 66/2016 z dne 7. 6. 2016 in VIII Ips 267/2017 z dne 15. 5. 2018). Zato revizijsko sodišče poudarja, da je bilo komuniciranje tožnice z N. K. v obliki kričanja in navedenih očitkov povsem neprimerno in predstavlja tako temeljit poseg v njeno dostojanstvo, da ga ni mogoče opredeliti drugače kot za hujšo kršitev pogodbenih obveznosti. Očitno tega dejanja tožnica ni mogla storiti na drug način kot naklepno, zaradi česar je podana hujša kršitev iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 16. V zvezi z očitkom kršitve dne 9. 3. 2015 iz dokaznega zaključka sodišča prve stopnje (s katerim se je strinjalo sodišče druge stopnje) izhaja, da je tožnica ob vročitvi sklepa o začasni odstranitvi izjavila, da je lahko „povsem lojalna, da se bo borila za svoje pravice, da bo vojna (ali borba) grda in da bodo imeli vsi posledice,“ česar tudi po presoji revizijskega sodišča ni mogoče šteti za ravnanje, ki izpolnjuje zakonske znake kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu, obenem pa ne predstavlja niti hujše kršitve pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja. Navedena izjava predstavlja napoved borbe za svoje pravice. Ni ugotovljeno, da je bila podana v nekem drugem kontekstu ali s povišanim glasom. Dodatek, da bo ta borba grda in da bodo imeli vsi posledice, predstavlja le abstraktno grožnjo, ki pa nima posebne teže. Podobno velja glede očitane kršitve dne 11. 3. 2015, ko je tožnica G. F. zunaj delovnih prostorov in delovnega časa izjavila, da bo N. K. žal za to, ker je tožnico „namočila“, za kar pa bo tožnica sama poskrbela. Tudi to izjavo je mogoče šteti kot grožnjo N. K., ki pa spet nima posebne teže. Zato je razen kot neprimerne in neustrezne izjave ni mogoče opredeliti za hujšo kršitev pogodbenih obveznosti.

17. V zvezi z očitanim ravnanjem dne 5. 3. 2015 iz dokaznih zaključkov izhaja, da je v. d. direktorja mestne uprave S. D. tožnici in S. S. odredil popravo odloka,7 vendar je tožnica čez kratek čas „prihrumela“ nazaj v njegovo pisarno, pričela kričati in treskati po mizi, da dela ne bo opravila, da ne prevzema odgovornosti za drugega, ob izhodu iz pisarne treskala z vrati, se nato še enkrat vrnila, nadaljevala s kričanjem in treskanjem z vrati oziroma se je v pisarno vrnila še enkrat. To tožničino ravnanje je bilo povsem neprimerno tako po intenzivnosti kot trajanju. Zato izstopa iz okvirjev sprejemljivega ravnanja in odnosov v delovnem okolju. Takšnega ravnanja ni mogoče tolerirati. Tudi po dosedanji praksi vrhovnega sodišča gre za dejanje, ki predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti, storjeno z naklepom in torej za kršitev, ki omogoča izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu.8

18. Enako velja tudi za zadnji očitek hujše kršitve, ko tožnica ni spoštovala sklepa delodajalca o začasni odstranitvi z dela, saj 9. 3. 2015 tekočega dela, ključev in službene kartice ni predala sodelavki, čeprav ji je bilo to naročeno, temveč je prišla v službo še naslednji dan. Toženka je že v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi opozorila na to, da je morala zaradi preprečitve vstopa v pisarno zamenjati ključavnice. Glede na navedeno tega dejanja ni mogoče minimalizirati in izpolnjuje standard hujše kršitve pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja.

19. Revizijsko sodišče ugotavlja, da so podani razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici za tri hujše kršitve pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja, obenem pa je izpolnjen tudi pogoj za izredno odpoved po prvem odstavku 109. člena ZDR-1. Po tej določbi morajo namreč za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi obstajati razlogi, ki so določeni s tem zakonom, ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank pa ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Predvsem prva kršitev pogodbenih obveznosti, ki je očitana tožnici, ima še posebno težo. Takšnega ravnanja tudi ni mogoče opravičiti s tem, da je lahko šlo za delno reakcijo na nestrinjanje s postopki njenega nadrejenega. Ni mogoče spregledati, da so bile posledice kričanja za dejansko podrejeno delavko K. hude, da so jo prizadele tako, da tistega dne ni več opravljala dela in da so jo morale tolažiti druge sodelavke. Nesprejemljivo je tudi ravnanje tožnice ob dogodkih 5. 3. 2019 in 9. 3. oziroma tudi 10. 3. 2015, saj takšni dogodki ovirajo delovni proces in negativno vplivajo na medsebojne odnose. Obenem je treba upoštevati tudi, da očitana ravnanja niso edina podobna ravnanja tožnice. Toženka je pri izbiri ukrepa oziroma presoji po 109. členu ZDR-1 med drugim že sama upoštevala tudi, da je bil tožnici predhodno izrečen disciplinski ukrep opomin zaradi storitve lažje disciplinske kršitve, ki jo je storila v odnosu do sodelavke M. T.9

20. Glede na navedeno so po presoji revizijskega sodišča izpolnjeni vsi pogoji za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici.

21. V skladu s prvim odstavkom 380. člena ZPP je revizijsko sodišče ugodilo reviziji toženke in izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je pritožbo tožnice zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo in potrdilo to sodbo.10

22. V posledici te odločitve je revizijsko sodišče sklenilo tudi, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka. Čeprav je toženka v postopku uspela, nosi sama svoje stroške postopka, ker gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, v takšnem sporu pa delodajalec krije sam svoje stroške (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih).

23. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Sodišče ni ugotovilo očitane kršitve trpinčenja na delovnem mestu. 2 Kot navedeno sodišče prve stopnje le za drugo očitano kršitev (očitek trpinčenja) ni ugotovilo, da je podana. 3 Glej tudi ugotovitev sodišča prve stopnje na str. 18 sodbe. 4 Nasprotne trditve odgovora na revizijo so povsem neutemeljene. 5 Glej npr. sodbo VS RS I Ips 1466/2013 z dne 7. 3. 2019, VIII Ips 263/2017 z dne 19. 3. 2019, VIII Ips 48/2015 z dne 17. 5. 2016 itd. 6 Glej tudi sklep VS RS VIII Ips 48/2015 z dne 17. 5. 2016. 7 Iz izpovedi S. D. in S. S. izhaja, da je bil problematičen le en odlok in da obseg popravkov ni bil velik. 8 Iz sodbe sodišča druge stopnje v zvezi z opredelitvijo kršitve izhaja samo to, da je tožnica delo opravila, kar pa ne opravičuje njene povsem neustrezne komunikacije in ne more vplivati na opredelitev teže kršitve. 9 Tožnica v odgovoru na revizijo s tem v zvezi neutemeljeno navaja, da naj bi bila toženka s to navedbo prekludirana, saj navedba ne predstavlja nobene novosti v postopku. Toženka se je namreč na to sklicevala že v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, nato pa v odgovoru na tožbo. 10 Revizijsko sodišče dodaja, da so povsem neutemeljene navedbe v odgovoru na revizijo o bistveno kršenih določbah postopka pred sodišči druge in prve stopnje, zmotni uporabi materialnega prava, npr. v zvezi s pravico tožnice do zagovora itd.