Jedro

V času sklenitve tožničine pogodbe o zaposlitvi za določen čas je kazalo, da bodo v novi enoti tožnico potrebovali kot vodjo izmene. To pa ob dejstvu, da se je nova enota odprla za stalno, lahko pomeni le trajno potrebo po tožničinem delu na delovnem mestu vodja izmene, in nikakor ne le začasno povečanega obsega dela v tej poslovalnici. Zato v času sklepanja pogodbe za določen čas ni obstajal zakonit razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe (I. točka izreka) se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je delovno razmerje tožnici pri toženi stranki dne 3. 12. 2012 nezakonito prenehalo in se šteje, da je bila pogodba o zaposlitvi z dne 27. 8. 2012 sklenjena za nedoločen čas. Zavrnilo je tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici vzpostaviti delovno razmerje za nedoločen čas od 4. 12. 2012 dalje, jo vrniti nazaj na delo in ji obračunati bruto nadomestilo plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 4. 12. 2012 do vrnitve na delo v višini 915,50 EUR bruto, povečano za v bodoče višji dodatek za delovno dobo, in plačati na navedeni bruto znesek pripadajoče davke in prispevke ter tožnici izplačati neto znesek mesečne plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečne zapadlosti plače, to je od 10. v mesecu za pretekli mesec, do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo (razen zoper odločitev o stroških tožene stranke) se iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava, pritožuje tožnica. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni, tako da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. V pritožbi navaja, da je sodišče v izpodbijani sodbi le povzelo podatke iz spisa, medtem ko ni napravilo svojega zaključka oziroma obrazložilo svoje odločitve. Pogodba za določen čas je bila med strankama sklenjena zaradi začasno povečanega obsega dela in nemotene organizacije dela v enoti, pri čemer je bila kot organizacijska enota za tožnico določena A. Zakoniti razlog za sklenitev pogodbe za določen čas pri toženi stranki ni bil podan, saj tožena stranka ni imela začasno povečanega obsega dela v poslovalnici A., ampak je šlo v času sklepanja pogodbe za določen čas za stalno potrebo po zaposlitvi na delovnem mestu vodja izmene. Tožena stranka je novo poslovalnico odpirala za nedoločen čas. Napačna začetna ocena, ki jo je bilo potrebno popraviti, ne predstavlja utemeljenega razloga za sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas, temveč kaže na to, da je bila v času sklepanja te pogodbe stalna potreba po tožničinem delu na delovnem mestu vodja izmene. Tudi dejstvo, da je šlo pri poslovalnici A. za nov koncept trgovine, ne predstavlja zakonitega razloga za sklenitev pogodbe za določen čas. Tožena stranka bi morala z delavci skleniti pogodbo za nedoločen čas, nato pa v primeru, da jim dela ne more zagotoviti, lahko poda odpovedi pogodb o zaposlitvi. Delovno mesto vodja izmene je takšne narave, da ga tožena stranka v novo odprti poslovalnici potrebuje trajno. Pogodba o zaposlitvi za določen čas je bila s tožnico sklenjena brez zakonitega razloga, saj razlog v pogodbi ni resničen in utemeljen. B.B. se je izobraževal za prevzemnika in ne za vodjo izmene, in tudi opravlja delo prevzemnika. Nepomembna ni niti pozdravna tabla, saj ta sporoča, kdo opravlja kakšno delo v trgovini. Iz izvedenih dokazov je razvidno, da se je tožena stranka odločila, da bo namesto tožnice na delovno mesto vodje izmene zaposlila C.C..

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo izpostavlja, da se je povečan obseg dela dokončno oblikoval šele z dejanskim odprtjem prodajalne in upoštevajoč vse njene posebnosti. Tožena stranka je zato na podlagi ocene upravičeno sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi opredelilo do vseh pomembnih dejstev za to pravdo in upravičeno zavrnilo tožbeni zahtevek. Tožena stranka je s tožnico sklenila pogodbo za določen čas, da bi jo izobrazila in pripravila za delovno mesto vodja izmene, ki bi ga zasedla v nadaljevanju, če bi se njena ocena izkazala za pravilno. Vendar dodatno delovno mesto vodje izmene ob dejanskem odprtju nove poslovalnice 22. 11. 2012 ni bilo potrebno. Tožena stranka sicer res nosi riziko v poslovanju, a v predmetnem primeru ne gre za vprašanje spremenljivih razmer na trgu, saj se je projekt tožene stranke (nova poslovalnica) ob izteku tožničine pogodbe šele začel. Gre za nov projekt, katerega karakteristike so se oblikovale šele s časom. Sodišče se je pravilno opredelilo tudi do pomena pozdravnih tabel v trgovini. Pri toženi stranki ni bilo potrebe po štirih vodjih izmen, temveč le po dveh, zato tožena stranka na to delovno mesto ni zaposlila ne tožnice in ne C.C..

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Izrek sodbe je razumljiv, sodba pa je jasno in ustrezno obrazložena ter vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, pri čemer razlogi sodbe niso v nasprotju sami s seboj. Pravilnost odločitve sodišča prve stopnje pa pritožbeno sodišče presoja v okviru preizkusa uporabe materialnega prava. Pritožba le pavšalno uveljavlja absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zato je v tem delu ni bilo mogoče preizkusiti.

Tožnica v tem individualnem delovnem sporu uveljavlja transformacijo delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas iz razloga, ker naj bi bila pogodba

o zaposlitvi

za določen čas z dne 27. 8. 2012 sklenjena v nasprotju z zakonom. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila ta pogodba sklenjena zakonito, zato je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek.

Prvostopenjsko sodišče ni popolno in pravilno ugotovilo dejanskega stanja, pa tudi materialno pravo je uporabilo zmotno, zato je sprejeta odločitev napačna.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica s toženo stranko dne 27. 8. 2012 sklenila pogodbo za določen čas od 4. 9. 2012 do 3. 12. 2012 zaradi začasno povečanega obsega dela in nemotene organizacije dela v enoti A. Med strankama je nesporno, da se je enota A. šele odpirala in da tožnica v tej enoti ni nikoli delala, ker se je odprla šele 22. 11. 2012, ko je tožnica koristila letni dopust do izteka pogodbe za določen čas.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka ob upoštevanju dotedanjih izkušenj utemeljeno ocenila, da bo z odprtjem nove poslovalnice potrebovala tudi večje število novih delavcev. Ob taki ugotovitvi pa je napačen nadaljnji zaključek, da je šlo le za približno oceno, zaradi česar je tožena stranka s tožnico upravičeno sklenila pogodbo za določen čas. Nova poslovalnica A. se je namreč odpirala za stalno in ne le za določen čas, zato je obstajala trajna potreba po tožničinem delu na delovnem mestu vodja izmene, kot v pritožbi pravilno navaja tudi tožnica. Obstoj razloga za sklenitev pogodbe za določen čas se presoja v trenutku sklenitve pogodbe. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je v času sklenitve tožničine pogodbe o zaposlitvi za določen čas kazalo, da bodo v novi enoti tožnico potrebovali kot vodjo izmene. To pa ob dejstvu, da se je nova enota odprla za stalno, lahko pomeni le trajno potrebo po tožničinem delu na delovnem mestu vodja izmene, in nikakor ne le začasno povečanega obsega dela v tej poslovalnici.

Ob vsem navedenem je utemeljena pritožbena navedba, da v času sklepanja pogodbe za določen čas z dne 27. 8. 2012 ni obstajal zakonit razlog za sklenitev pogodbe za določen čas. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe; v nadaljevanju: ZDR) v 54. členu določa, da se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo. Zato je nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas s tožnico sklenjena v skladu z zakonom.

Pri tem niso relevantne navedbe tožene stranke, da je šlo pri novo odprti poslovalnici za „nov koncept trgovine“ in nov način dela. Poslovne odločitve in organizacija dela so stvar delodajalca, ki pa mora pri načrtovanju organizacije dela upoštevati zakonske norme ter hkrati nositi tudi riziko napačnih poslovnih odločitev. Kot priča zaslišani D.D. je v zvezi s tem izpovedal, da je bila njegova napaka, ker je predvideval preveč vodilnih mest, saj so s prevzemom prostorov ugotovili, da gre za manjšo kvadraturo poslovalnice ter da je dostava možna le do 9. ure zjutraj, zato je bilo potrebno število zaposlenih popraviti. Pritožbeno sodišče poudarja, da bi tožena stranka morala glede na podani razlog - odpiranje nove poslovalnice - z delavci skleniti pogodbe za nedoločen čas. Če pa je tožena stranka kasneje ugotovila, da je napačno ocenila potrebo po novih delavcih, je za to imela na voljo ustrezne institute (npr. redna odpoved pogodbe iz poslovnih razlogov).

Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi podani in je zaradi zmotne pravne presoje dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče po določbi 355. člena ZPP izpodbijani del sodbe (I. točka izreka) razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem.

Sodišče prve stopnje naj v novem sojenju dopolni dokazni postopek in ponovno pretehta in oceni vse izvedene dokaze ter odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.