Jedro

Tožnica je v okviru preostale delovne zmožnosti še vedno zmožna za opravljanje dela, pri čemer pa je za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja ključno, da se tožnica vključi v zavarovanje, saj je, kot je to določeno v 69. členu ZPIZ-2, poleg invalidnosti ključen pogoj, ki mora biti izpolnjen za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, vključenost v obvezno zavarovanje. Če zavarovanec ni vključen v obvezno zavarovanje, kot je bilo to podano v tej zadevi, pa mora dopolniti potrebno gostoto pokojninske dobe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbe bremenijo proračun RS.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. zadeve: ... z dne 28. 9. 2020 in št. zadeve: ... z dne 19. 2. 2020, ter da se tožnico razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in se ji prizna pravica do invalidske pokojnine, o odmeri in izplačevanju katere naj tožena stranka odloči s posebno odločbo. Prav tako je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se tožnica razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do fizične razbremenitve dela: fizično lažja dela z rokovanjem z bremeni do 7 kg, brez pogostih prisilnih drž, vsaj polovico delovnega časa sede, s krajšim delovnim časom od polnega, 4 ure dnevno. Nadalje je odločilo, da tožnica krije sama svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju pridobilo dodatna izvedenska mnenja. Tožnica se ne strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da naj bi bila mnenja izvedencev zadostno objektivizirana in da sta izvedenca odgovorila na vsa vprašanja strank, bistvena za ta postopek. Sodni izvedenec prof. dr. A. A. je mnenje utemeljil le na podlagi povzemanja navedb tožnice na naroku dne 21. 4. 2021 in izvedenskega mnenja sodne izvedenke dr. B. B. Pri tem sploh ne povzema medicinske in delovne dokumentacije (ta je razvidna zgolj iz delov, kjer povzema doslej izdelano izvedensko mnenje in ocene IK). Zaradi tega ni mogoče preizkusiti, ali so bile ugotovitve, ki jih mnenje vsebuje, podane na podlagi proučitve medicinske in delovne dokumentacije ter zdravstvenega kartona tožnice, za katerega prav tako ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, ali je bilo za namene priprave izvedenskega mnenja (sploh) pridobljeno. Izvedenec je svoje ugotovitve oprl zgolj na izvid z dne 21. 2. 2011 in izvid MR z dne 30. 11. 2016. V sklepnih ugotovitvah pa je celo navedel, da v celoti podpira mnenje izvedenke MDPŠ, ki naj bi bilo jasno in strokovno obrazloženo. Ugotovitve iz izvedenskega mnenja so vsebinsko prazne in nepodprte z razlogi, ki bi omogočali njihov preizkus (oziroma slednje celo napotujejo na drugačne zaključke, kot jih je v okviru odgovorov na vprašanja sodišča zazvel izvedenec), saj temeljijo predvsem v predhodno zavzetih stališčih sodne izvedenke MDPŠ in invalidske komisije, za katere pa je tožnica že izkazala, da so bile nepopolne. Posledično je tožnica predlagala, da se postavi nov izvedenski organ in sicer inštitut C., saj glede na težave, ki jih ima, je prepričana, da le-te niso bile pravilno ovrednotene in da ni zaposljiva v svojem poklicu. Nesprejemljivo je tudi mnenje sodnega izvedenca, da ji manjka ustrezne motivacije. Tožnica si želi delati, vendar ne zmore. Sodišče je navedeni dokazni predlog zavrnilo. S tem je bila kršena tožničina pravica do izjave, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).1 Sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju tudi ni odgovorilo na vsa vprašanja pritožbenega sodišča, predvsem na vprašanje, kakšne omejitve pri delu je tožnica potrebovala že pred nastopom zaposlitve. Glede navedenega je sodišče zgolj na kratko povzelo mnenje sodnega izvedenca prof. dr. A. A., da so bile predlagane razbremenitve brez dvigovanja težkih bremen in brez dolgotrajnega dela v sklonjeni drži hrbtenice. Takšni zaključki izvedenca za pravilno ugotovitev dejanskega stanja niso zadostni. Razbremenitve, ki jih izvedenec opredeljuje kot dodatne, pa po mnenju tožnice dejansko niso dodatne, ampak gre zgolj za bolj ali manj enake razbremenitve, kot izhajajo iz zdravniškega spričevala z dne 29. 4. 2014. Sodišče prve stopnje tako ni popolno ugotovilo dejanskega stanja glede vprašanja, katere omejitve je tožnica potrebovala že zaradi operacije pred nastopom dela in ali je pri tožnici prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja v času zaposlitve in če, kakšne dodatne razbremenitve potrebuje pri delu. Sodišče tudi ni odgovorilo na vprašanje, ali je delo tožnice kot asistentke hendikepirani osebi poslabšalo tožničino zdravstveno stanje, saj je delala s prevelikimi fizičnimi obremenitvami. Sodna izvedenka dr. B. B. je sicer pojasnila, da je pri tožnici v času zaposlitve od 19. 5. 2014 prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju, zaradi katerih je tožnica potrebovala dodatne omejitve pri delu in je v začetku leta 2016 prišlo do dodatne dekompenzacije zdravja. V tem primeru je nerazumljiv zaključek, da je kot datum nastanka invalidnosti šteti 6. 4. 2017. Datum nastanka invalidnosti je strokovno medicinsko vprašanje, ki se ugotovi na podlagi razpoložljive medicinske dokumentacije. Tožnica je tekom postopka večkrat opozorila, da sta oba izvedenca napačno interpretirala medicinske izvide in se posledično napačno opredelila do datuma nastanka invalidnosti. Tožnica je namreč obrazložila, zakaj je bila njena delovna nezmožnost ugotovljena že dne 30. 11. 2016. Napačno je stališče izvedencev, da je bila tega dne zgolj nakazana možnost dekompenzacije. Iz mnenja specialista radiologije z dne 30. 11. 2016 namreč izhaja, da gre (že od 30. 11. 2016) pri tožnici za displazijo kolka in poškodbo anterosuperiornega labruma. Že tedaj je bilo podano dokončno zdravstveno stanje ter ugotovljen funkcionalni status, ki je bistven za oceno invalidnosti in datum njenega nastanka. Oba izvedenca sta tudi sama ugotavljala, da je iz diagnostičnega vidika pomemben datum 30. 11. 2016, nato pa navedla, da je bila šele dne 6. 4. 2017 podana prva strokovna odločitev specialista MDPŠ in da je šele tedaj prišlo do nastanka invalidnosti. Tožnica vztraja, da bi moral biti datum nastanka invalidnosti 30. 11. 2016, ne pa 6. 4. 2017. Ker je sodišče napačno ugotovilo datum nastanka invalidnosti je posledično tudi zmotno uporabilo materialno pravo glede izpolnjevanja pogojev za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Tožnica je že v tožbi obrazložila, da v primeru, če bi pred letom 2016 ali vsaj v letu 2016 prišlo do nastanka invalidnosti, potem bi izpolnjevala potrebno gostoto pokojninske dobe za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Sodišče pri odločitvi tudi ni upoštevalo celotnih tožničinih navedb o njenem zdravstvenem stanju. Nadalje se tudi ni opredelilo do njenih številnih zdravstvenih težav. Prav tako tudi ni povzelo tožničine navedbe, da je bila v domu starostnikov D. izbrana za delovno mesto bolničar – negovalec, vendar za opravljanje dela ni pridobila zdravniškega spričevala. Enako tudi ne za delo v dnevnem centru E., kjer naj bi predavala o zdravstvu. Na naroku je tudi izpovedala, da se ji zdravstveno stanje slabša. Deli tožničine izpovedbe, ki jih je sodišče upoštevalo pri svoji odločitvi pa so povzeti iz konteksta. Gre za tožničine navedbe na osebnem pregledu pri obeh izvedencih (glede opravljanja družinskih opravil, vlačenja briketov). V postopku je tako ostalo nerazjasnjeno, kaj tožnico ločuje od I. kategorije invalidnosti. Sodišče je v celoti sledilo zgolj mnenju izvedencev, da po njunem vedenju obstaja tudi za srednje medicinske sestre delo, kjer je mogoče upoštevati omejitve pri delu, kot jih potrebuje tožnica. Navedbe tožnice pa je sodišče spregledalo. Če bi sodišče ugodilo zahtevku, bi moralo tožnici prisoditi tudi zahtevane stroške. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, niti postopkovnih določb, kot jih uveljavlja tožnica v pritožbi.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 28. 9. 2020, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 19. 2. 2020. Z navedeno odločbo je bila zavrnjena tožničina zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.

6. Pritožbeno sodišče je s sklepom Psp 38/2022 sodišču prve stopnje naložilo, da v okviru ugotavljanja dejanskega stanja razčisti vprašanje, ali je pri tožnici prišlo do spremembe (poslabšanja zdravstvenega stanja v času, ko je že bila vključena v zavarovanje). V primeru, da je prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju, zaradi katerih je podana invalidnost po prvem odstavku 63. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2),2 pa je potrebno ugotoviti tudi datum nastanka invalidnosti.

7. Sodišče prve stopnje je sledilo napotkom pritožbenega sodišča in najprej pridobilo dopolnilno izvedensko mnenje sodne izvedenke dr. B. B., specialistke MDPŠ. Sodno izvedenko je tudi zaslišalo na naroku za glavno obravnavo. V nadaljevanju postopka je postavilo drugega izvedenca in sicer prof. dr. A. A., specialista MDPŠ, ki je prav tako podal pisno izvedensko mnenje ter pisno dopolnitev izvedenskega mnenja, sodišče pa je sodnega izvedenca tudi zaslišalo na naroku za glavno obravnavo. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je pri tožnici prišlo do nastanka invalidnosti (III. kategorije) in sicer 6. 4. 2017. Ker pa navedenega dne ni bila vključena v obvezno zavarovanje, kar med strankama ni sporno, bi morala, na podlagi 2. alineje prvega odstavka 69. člena ZPIZ-2 v zvezi z 2. alinejo 42. člena ZPIZ-2, za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja izpolnjevati pogoj zavarovalne oziroma pokojninske dobe. Tega pogoja pa tožnica ne izpolnjuje. Dopolnila je namreč 1 leto, 8 mesecev in 24 dni pokojninske dobe. Za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja pa bi morala dopolniti vsaj 2 leti pokojninske dobe. Pritožbeno sodišče s tako odločitvijo soglaša. 8. Osnovni pogoj, ki mora biti izpolnjen za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja je, da je pri zavarovancu podana invalidnost. ZPIZ-2 v prvem odstavku 63. člena določa, da je invalidnost po tem zakonu podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje.

9. Iz izvedenskih mnenj izhaja, da je bila tožnica 24. 6. 2006 operirana zaradi skolioze v nivoju Th4 – L4. Tožnica še ni bila zaposlena, temveč je obiskovala šolo in že tedaj so bile po ugotovitvah obeh izvedencev podane objektivne zdravstvene težave, ki so omejevale njeno delazmožnost pod splošnimi pogoji. To izhaja tudi iz izvidov (npr. izvid ortopeda z dne 21. 2. 2011). Po mnenju ortopeda je potrebno razmisliti o nadaljnjem poklicnem izobraževanju, saj bi pri delu, ki bi bilo fizično težko, z dvigovanjem in prenašanjem bremen, imela težave. Zaradi teh težav pri tožnici ni prišlo do invalidnosti v smislu že citiranega prvega odstavka 63. člena ZPIZ-2, saj so bile zdravstvene težave, ki so omejevale tožnico pri delazmožnosti, podane že pred vstopom v zavarovanje. Tudi sodna izvedenka dr. B. B. ugotavlja, da je tožnica pred zaposlitvijo potrebovala omejitve, ki so razvidne iz spričevala po opravljenem predhodnem preventivnem zdravstvenem pregledu z dne 29. 4. 2014. 10. Se je pa tožnici zdravstveno stanje po zaposlitvi poslabšalo in sicer že v letu 2014, še posebej pa v letu 2016. Oba izvedenca izpostavljata izvid ortopeda v mesecu juniju 2016, ko je opisana protruzija diska L4-L5 z bilateralno stenozo. Nadalje je tudi artrografija levega kolka novembra 2016 pokazala poškodbo labruma ob displaziji levega kolka. Tega stanja prej ni bilo. Slikovna diagnostika je torej pokazala spremembe, pri čemer je ključno, kako te spremembe vplivajo na delovno zmožnost (funkcionalnost) zavarovanca. Pri ugotovitvi datuma nastanka invalidnosti oba izvedenca soglasno in strokovno prepričljivo ugotavljata, da zgolj na podlagi slikovne diagnostike ni mogoče oceniti delazmožnosti. Ključna je funkcionalna ocena. To oceno pa je podal šele specialist MDPŠ 6. 4. 2017. Ugotovil je, da tožnica pod splošnimi pogoji ni zmožna za delo, zmožna pa je za lažja dela brez večjih dinamičnih in statičnih obremenitev hrbtenice in z možnostjo občasno sedečega dela. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe, da je invalidnost nastala že pred omenjenim datumom.

11. Sodišče prve stopnje je postopalo po 8. členu ZPP, kjer je določeno, da katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Izvedenski mnenji namreč nista nejasni, nista niti nepopolni niti nista v nasprotju sami s seboj oziroma z raziskanimi okoliščinami. Nestrinjanje z izvedenskim mnenjem, ki ne sledi pričakovanju tožnice pa nikakor ne pomeni, da je zaradi tega mnenje pomanjkljivo oziroma neprepričljivo.

12. Tožnica v pritožbi tudi neutemeljeno izpostavlja, da je sodni izvedenec specialist MDPŠ povzemal ugotovitve pred njim postavljene sodne izvedenke. Izvedenec je le povzemal medicinsko dokumentacijo. V nadaljevanju pa je izčrpno pojasnil svoje ugotovitve kot tudi, zakaj soglaša z mnenjem sodne izvedenke dr. B. B. Sodišče je oba izvedenca tudi zaslišalo na naroku, kjer je imela tožnica možnost postavljati vprašanja. Tožnica v dokazne namene tudi ni predlagala oziroma predložila druge medicinske dokumentacije.

13. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da sodišče ni pojasnilo razlogov, zakaj pri njej ni podana I. kategorija invalidnosti, torej izguba delovne zmožnosti. Kot to ugotavljata sodna izvedenca so pri tožnici potrebne stvarne razbremenitve pri delu, ni pa potrebna časovna razbremenitev. To pa pomeni, da pri tožnici ni prišlo do izgube delovne zmožnosti. Tožnica je v okviru preostale delovne zmožnosti še vedno zmožna za opravljanje dela, pri čemer pa je za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja ključno, da se tožnica vključi v zavarovanje, saj kot je to določeno v že omenjenem 69. členu ZPIZ-2, je poleg invalidnosti ključen pogoj, ki mora biti izpolnjen za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, vključenost v obvezno zavarovanje. Če zavarovanec ni vključen v obvezno zavarovanje, kot je bilo to podano v tej zadevi, pa mora dopolniti potrebno gostoto pokojninske dobe.

14. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje dejansko stanje razčiščevati s postavitvijo izvedenskega organa in sicer inštituta C., ki naj bi podal t. im. kontrolno izvedensko mnenje. Sodišče prve stopnje je tak dokazni predlog utemeljeno zavrnilo in svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo. Postopalo je po določbi 287. člena ZPP, kjer je določeno, da predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, senat zavrne in obrazloži, zakaj jih je zavrnil. Bistveno v tej zadevi je, da je bilo z izvedbo dokaza s postavitvijo najprej enega izvedenca MDPŠ, nato še drugega izvedenca MDPŠ, dejansko stanje ustrezno razčiščeno. V tem primeru ni bilo nobene potrebe, da bi sodišče dejansko stanje razčiščevalo še s tretjim sodnim izvedencem oziroma izvedenskim organom s področja MDPŠ. Tožnici tako ni bila kršena pravica do izjave po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

15. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

16. Ker je bila tožnici z odločbo št. Bpp 80/2023 priznana brezplačna pravna pomoč za vložitev pritožbe, v tem primeru pritožbene stroške nosi proračun RS.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.