Jedro

Uspeh s posameznim segmentom postopka za odločitev o stroških ni pravno odločilen – šteje le končni uspeh.

Izrek

Pritožba se zavrne in se odločba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek. Ugotovilo je sicer, da je ugovor zastaranja, ki ga je podala tožena stranka, neutemeljen, vendar pa je zaključilo, da tožnik ni dokazal, da bi tožena stranka odgovarjala za škodo, ki mu je nastala. Posledično mu je naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške.

2. Tožnik izpodbija stroškovno odločitev. Meni, da je sodišče toženi stranki napačno priznalo tudi stroške za izvedenca medicinske stroke, zato predlaga, da se znesek stroškov ustrezno zmanjša. Navaja, da je bil ta strošek nepotreben, saj je bilo očitno, da njegov zahtevek ni zastaral, do česar je bilo mogoče priti že na podlagi ostalih dokazov, ki jih je predlagal. Izvedensko mnenje tako ni bilo potrebno, saj ni bilo treba ugotavljati zaključka zdravljenja, zato so ti stroški nastali izključno po krivdi tožene stranke, ki je predlagala izvedbo tega, povsem nepotrebnega dokaza, zato mora posledično stroške nositi sama.

3. Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Temeljno načelo, na podlagi katerega sodišče odloča v pravdnem postopku, je načelo uspeha. Tista stranka, ki v pravdi ne uspe, mora drugi povrniti njene pravdne stroške. Nesporno je, da je tožnik v tem sporu propadel, zato je on tisti, ki mora toženi stranki povrniti njene pravdne stroške. Temu tožnik sicer ne nasprotuje, meni pa, da je del s strani sodišča prve stopnje priznanih stroškov (tj. stroški za izvedenca medicinske stroke) nastalo izključno po krivdi tožene stranke, zato jih mora kriti sama.

6. Ugovor zastaranja je materialnopravni ugovor, na katerega sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, temveč ga upošteva le, če se tožena stranka nanj sklicuje (tretji odstavek 335. člena OZ). V trenutku, ko se tožena stranka sklicuje na zastaranje, se trditveno in dokazno breme o tem, da je tožbeni zahtevek vložen znotraj zastaralnega roka, prevali na tožečo stranko.

7. V obravnavani zadevi je tožena stranka podala ugovor zastaranja in za dokazovanje svojih navedb predlagala izvedbo dokaza z izvedencem medicinske stroke. Tako ravnanje je procesnopravno povsem korektno ter v skladu z določbami ZPP. Če je sodišče prve stopnje želelo ustrezno enako obravnavati obe stranki, je predlagani dokaz moralo izvesti. Zavrnitev ugovora zastaranja brez izvedbe tega dokaza ter odločitev v korist tožnika bi predstavljal vnaprejšnjo dokazno oceno v njegovo korist, pri čemer je, kot rečeno, on tisti, ki nosi dokazno breme, zato je izvedba dokazov, ki jih predlaga nasprotna stranka, še toliko bolj na mestu. Dejstvi, da je tudi izvedba tega dokaza pritrdila tožnikovi dejstveni tezi (da zahtevek ni zastaral) in ne tisti, ki jo je zagovarjala tožena stranka kot njegova predlagateljica (da je zahtevek zastaral), in da tožniku na koncu ni uspelo dokazati obstoja odškodninske odgovornosti tožene stranke zavzetega stališča ne moreta spremeniti. Uspeh s posameznim segmentom postopka (npr. glede dokazovanja posameznega dejstva ali glede nekega ugovora) ni pravno odločilen – šteje le končni uspeh. Odločitev, katere dokaze izvesti in katere ne, je v domeni sodišča in četudi bi sodišče res izvedlo dokaz, katerega izvedba bi ne bila potrebna, (stroškovne) posledice za tako ravnanje nikdar ne bi bilo mogoče naprtiti predlagateljici izvedbe dokaza. Sploh pa je potrebnost/smotrnost/nujnost izvedbe dokaza treba presojati z vidika trenutka/faze postopka, v kateri je bil predlagan in izveden. Pogled v preteklost v času, ko je odločitev o zahtevku že pravnomočna, seveda lahko odpira drugačne dimenzije, zlasti za stranko, ki je propadla – zanjo je bila izvedba vseh dokazov "nepotrebna", saj ji je povzročila zgolj finančno breme. Plačilo vseh potrebnih stroškov postopka (tj. lastnih in nasprotne stranke) je posledica uvodoma izpostavljenega temeljnega načela pri odločanju o stroških v pravdnem postopku – načela uspeha.