Jedro

Tožena stranka je krivdno odgovorna za škodo, ki jo je utrpel tožnik na poti z dela, ker na parkirišču, ki je bilo v njeni lasti in na katerem so parkirali njeni delavci, ni poskrbela, da bi bila tla ravna in ustrezno popravljena. Krivdne odgovornosti se ne more razbremeniti s sklicevanjem na dejstvo, da je na parkirišču postavljena tabla, ki opozarja na neravnost tal. Tožnik je parkirišče in pot po njem dobro poznal, kljub temu da se je zavedal, da tla niso ravna in da so prisotne luknje, ni bil dovolj pozoren pri hoji, zaradi česar je soprispeval k nastanku škode. Tožena stranka je za 20 % razbremenjena odgovornosti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča delno spremeni v 1. in 2. točki izreka tako, da se 1. in 2. točka izreka v celoti glasita: „1. Tožena stranka je dolžna tožniku plačati 1.040,00 EUR odškodnine iz naslova nematerialne škode, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 3. 2008 dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo, višji zahtevek se zavrne.

2. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 133,00 EUR, v roku 15 dni po prejemu sodbe, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, pod izvršbo.“ V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 1.300,00 EUR odškodnine iz naslova nematerialne škode z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 3. 2008 dalje do plačila, v roku 15-ih dni pod izvršbo (1. točka izreka sodbe). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške v višini 155,09 EUR, v roku 15-ih dni po prejemu te sodbe, v preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila pod izvršbo (2. točka izreka sodbe). Višji zahtevek za plačilo odškodnine za nesrečo pri delu v višini 1.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 3. 2008 dalje, je zavrnilo (3. točka izreka sodbe). Nadalje je ustavilo postopek za plačilo 168,00 EUR iz naslova premalo izplačanih nadomestil plače za bolniško odsotnost zaradi poškodbe pri delu z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2008 dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo (1. točka izreka sklepa) ter toženi stranki naložilo, da sama nosi svoje stroške postopka (2. točka izreka sklepa).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrže oziroma zavrne ali da sodbo razveljavi, zadevo pa vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je v zadevi stvarno pristojno za odločanje. Tožnik si je gleženj poškodoval na parkirišču, ki je sicer v lasti tožene stranke, vendar pa to ni zadostna navezna okoliščina, ki bi utemeljevala uporabo pravil ZDSS-1. V predmetnem sporu ne gre za spor v zvezi z delom, saj se je delavec poškodoval izven delovnega časa, ko je delovna obveznost tožnika že prenehala. Dejstvo, da se je zadrževal na parkirišču in si tam domnevno poškodoval nogo, ni povezano z delom. Delodajalec je delavcem le omogočil parkiranje na parkirišču, zaradi česar ne sme nositi negativnih posledic. Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje. Tožnik je sam izpovedal, da zgolj domneva, da je za zvin kriva luknja. Izpovedal je, da mu je noga klecnila, da pa ni gotov, ali se je vse zgodilo zaradi luknje. Če je tožnik zgolj domneval, da si je gleženj zvil v luknji, potem te domneve sodišče ne more potrditi s predpostavkami. Če pa bo sodišče druge stopnje spregledalo vse prej navedene argumente, pa ne more sodišču prve stopnje priznati ugotovitve, da je tožena stranka odgovorna povsem brez soprispevka tožnika. Tožnik je gotovo hodil malomarno po podlagi, po katerih ni še nihče imel nikakršnih problemov. Ključen je ugovor tožene stranke glede uporabe materialnega prava in sicer 43. člena ZDR. Tožnik je dolžan zatrjevati nedopustno ravnanje, kar pa v tem primeru ni upoštevno, zato bi moral navesti, kakšno naj bi bilo dolžnostno ravnanje tožene stranke. Poudarja, da so makadamska parkirišča v Sloveniji standard za parkiranje. Tožena stranka je dokazala, da tudi če bi dejansko opustila kakšno ravnanje, ni ravnala malomarno, saj je priložila račune o vzdrževanju parkirišča. Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani (ugodilni) del sodbe sodišča prve stopnje na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, je pa na tako ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo.

Na podlagi 1. odstavka 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) mora delodajalec delavcu, ki je utrpel škodo pri delu ali v zvezi z delom, le-to povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Odškodninska odgovornost je opredeljena v 1. odstavku 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ – Ur. l. RS, št. 83/2002 in naslednji), ki določa, da kdor povzroči škodo drugemu, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Za uspešno uveljavljanje odškodninskega zahtevka morajo biti kumulativno izpolnjene naslednje predpostavke: nastanek škode, da le-ta izvira iz protipravnega ravnanja, vzročna zveza med nastalo škodo in protipravnim ravnanjem ter odškodninska odgovornost povzročitelja škode. Drugi odstavek 131. člena OZ pa določa objektivno odškodninsko odgovornost in sicer, da se za škodo od stvari ali dejavnosti, s katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožena stranka krivdno odgovorna za nezgodo, ki jo je utrpel tožnik na poti z dela na parkirišču tožene stranke, tožniku samemu pa ni mogoče očitati malomarne hoje. Ni sprejelo ugovora stvarne nepristojnosti in tudi ne stališča tožene stranke, da poškodba ni nastala v zvezi z delom. Postavilo se je na stališče, da tožena stranka ne nosi odgovornosti zgolj zaradi tega, ker je lastnik parkirišča, ampak zato, ker je uredila parkirišče in napotila svoje delavce, da parkirajo na tem parkirišču. Ocenilo je, da parkirišče v času nezgode ni bilo urejeno tako, da bi zagotavljalo, posebno ob nočnem času, varno hojo. Tožniku je za prestane fizične bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo 1.200,00 EUR ter za strah 100,00 EUR, skupaj 1.300,00 EUR odškodnine.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da v konkretnem sporu sodišče prve stopnje ni stvarno pristojno za odločanje. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da je do poškodbe tožnika prišlo na parkirišču tožene stranke, tožena stranka je lastnik parkirišča, kamor je svoje delavce napotila, da tam parkirajo svoja vozila. Do poškodbe tožnika je torej prišlo na parkirišču tožene stranke po končanem delu. Tožnik je delavec tožene stranke. Na podlagi določila 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) je delovno sodišče pristojno za reševanje odškodninskih sporov zaradi škode, ki je delavcu nastala na delu ali v zvezi z delom, če delavec toži delodajalca oziroma delodajalca in zavarovalnico kot sospornika.

Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni poskrbela, da bi bilo parkirišče ustrezno, torej da bi bilo ravno in ustrezno popravljeno. Sama postavitev table, ki opozarja na neravnost podlage (ki je bila sicer postavljena v letu 2008, nezgoda pa se je pripetila 21. 11. 2007) ne more izključiti krivdne odgovornosti tožene stranke. Zatrjevanje tožene stranke, da je bilo parkirišče ustrezno vzdrževano, je v nasprotju z listinami v spisu, ki dokazujejo, da so bila obsežnejša dela na parkirišču opravljena po nezgodi, kljub temu pa so bile po enem mesecu (fotografije tožnika) na parkirišču ponovno luknje. Da se je tožnik dejansko poškodoval na parkirišču izhaja iz izvedenega postopka. Sodišča prve stopnje je sledilo izpovedi priče M.D., ki je bil v času dogodka oddaljen 10 do 15 m in samemu tožniku, ki je izpovedal, da je verjetno stopil v luknjo, da pa ni točno videl, ker je bila tema. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni poskrbela v zadostni meri, da bi bila hoja po parkirišču varna. Dejstvo, da se še nihče pred tožnikom ni poškodoval, še ne pomeni, da je bilo parkirišče zaradi tega varno.

Pritožbeno sodišče pa se strinja, da sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje materialnega prava ni v celoti pravilno uporabilo, saj glede na okoliščine, v katerih je prišlo do poškodbe tožnika, ob pravilni uporabi 3. odstavka 153. člena Obligacijskega zakonika tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni utemeljen zaključek, da je za tožnikovo škodo v celoti odgovorna tožena stranka. Tožnik je parkirišče in pot po parkirišču poznal, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, iz njegove izpovedi tudi izhaja, da je vedel, kakšno je stanje na parkirišču (luknje, slaba razsvetljava), kljub temu okoliščinam pa ni bil dovolj pozoren pri hoji, zato je po presoji pritožbenega sodišča prispeval k nastanku škode. Tožnikovo premalo pazljivo ravnanje, glede na to, da je poznal razmere na parkirišču, predstavlja v skladu z določbo 1. odstavka 171. člena Obligacijskega zakonika (OZ – Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji) njegov krivdni prispevek k temu, da je do nastanka škode prišlo, zato je toženo stranko oprostiti za 20 % odgovornosti. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke delno ugodilo in glede temelja odškodninske odgovornosti sodbo sodišča prve stopnje po 5. odstavku 358. člena ZPP spremenilo tako, da je tožniku prisojeno odškodnino znižalo za 20 %. Tožena stranka se zoper samo višino odškodnine izrecno ne pritožuje. Pritožbeno sodišče ob preizkusu po uradni dolžnosti ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeni obseg škode tožniku priznalo odškodnino v skladu s kriteriji iz 200. člena OZ in ob upoštevanju podobnih primerov iz sodne prakse.

Ker je pritožbeno sodišče spremenilo odločbo o glavni stvari, je spremenilo tudi odločitev o stroških postopka. Po spremenjeni sodbi je tožnikov uspeh nižji in sicer 33 %. Stroški tožnika znašajo 402,00 EUR, 33 % predstavlja znesek 133,00 EUR, ki mu jih je dolžna povrniti tožena stranka.

O pritožbenih stroških pritožbeno sodišče ni odločalo, ker jih le-ta ni priglasila.