Jedro

Solastnik, ki je pridobil solastninsko pravico izvenknjižno (v konkretnem primeru z dedovanjem), lahko zahteva od zemljiškoknjižnega lastnika, da mu izstavi zemljiškoknjižno listino vse dotlej, dokler svoje solastninske pravice ne izgubi.

Če toženka ni bila v dobri veri v času vpisa v ZK na podlagi darilne pogodbe, solastninske pravice na spornem delu nepremičnine ni pridobila. Tožniki so, kljub sklenjeni darilni pogodbi in vpisu toženke na njeni podlagi v zemljiško knjigo, ostali solastniki v tistem obsegu, v katerem so nepremičnino podedovali.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so tožniki solastniki nepremičnin vl. št. 180, da je darilna pogodba z dne 27.1.1971 do 4/16 nična ter da je toženka dolžna tožnikom izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere bo možen vpis navedene pravice v zemljiško knjigo. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi toženke in prvostopno sodbo spremenilo tako, da je tožbena zahtevka na ugotovitev solastninskega deleža in ničnosti pogodbe zavrnilo kot neutemeljena, v preostalem delu pa pritožbo zavrnilo in prvostopno sodbo glede izstavitve zemljiškoknjižne listine potrdilo. Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje kršili določbe ZTLR, ko sta ugotovili, da tožbeni zahtevek ni zastaran. Tožniki so tožbo vložili skoraj 20 let po podpisu poravnave, za katero je toženka izvedela šele med tem postopkom. Toženka je nepremičnino pridobila od svoje matere, ki ji ni povedala, da obstaja sodna poravnava. Toženko je zato šteti za poštenega posestnika, kar pomeni, da zanjo velja krajši desetletni rok. Med postopkom ni bilo dokazano, da bi toženka za poravnavo vedela. Odločitev je najmanj preuranjena, saj sodišče ni zaslišalo predlagane priče. Zgolj domneva zaradi sorodstva ne zadošča. Ker toženka ni v nobenem razmerju s tožniki, tudi ni legitimirana za to pravdo, zahtevek tožnikov pa je tudi enak zahtevku, o katerem je že bilo pravnomočno razsojeno. Toženka zato predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavi oz. tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne.

Revizija je bila vročena tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki (3. odstavek 390. člena ZPP). Nanjo je odgovorila tožnica V.D. Smiselno predlaga zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

Revident predvsem zmotno trdi, da toženka ni legitimirana za to pravdo. Pasivno legitimiran za zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine zaradi vpisa v zemljiško knjigo je lahko le tisti, ki je vanjo vpisan. To pa je nesporno toženka.

Tudi ni res, da bi bilo o enakem tožbenem zahtevku že pravnomočno odločeno. Odločeno je bilo o nujnem deležu tožnikov in njihovi solastninski pravici na spornih nepremičninah, ne pa o zahtevku proti toženki.

S preostalimi procesnimi ugovori pa revident vsebinsko uveljavlja nedovoljen revizijski razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 385. člena ZPP). V okviru materialnopravnega vodstva sme sodišče zavrniti izvedbo določenih dokazov, če meni, da so ti za odločitev nepotrebni. S tem ne krši nobene določbe ZPP. Revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka tako ni podan.

Sodišči prve in druge stopnje pa tudi nista zmotno uporabili materialnega prava. Sodišče druge stopnje pravilno ugotavlja, da zastarajo le terjatve iz obligacijskih razmerij, ne pa stvarnopravni zahtevki. Solastnik, ki je pridobil solastninsko pravico izvenknjižno (v konkretnem primeru z dedovanjem), lahko zahteva od zemljiškoknjižnega lastnika, da mu izstavi zemljiškoknjižno listino vse dotlej, dokler svoje solastninske pravice ne izgubi. Toženka ima sicer prav, ko trdi, da jo je mogoče izgubiti tudi na podlagi pravnega posla ali s priposestvovanjem. Vendar le pod določenimi pogoji. Eden od njih je dobra vera pridobitelja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo in obrazložilo, zakaj šteje, da je toženka vedela za sodno poravnavo (str. 4 sodbe), razloge o tem pa je kot pravilne sprejelo tudi sodišče druge stopnje (str. 3 sodbe). Gre za dejanske ugotovitve, ki jih na revizijski stopnji ni več dovoljeno izpodbijati (3. odstavek 385. člena ZPP).

Če pa je toženka vedela za sklenjeno sodno poravnavo, ni bila v dobri veri. Če pa ni bila v dobri veri, solastninske pravice na spornem delu nepremičnine ni pridobila. Tožniki so, kljub sklenjeni darilni pogodbi in vpisu toženke na njeni podlagi v zemljiško knjigo, ostali solastniki v tistem obsegu, v katerem so nepremičnino podedovali. Zato od toženke utemeljeno zahtevajo, da jim izstavi listino, na podlagi katere bodo svojo solastninsko pravico vpisali v zemljiško knjigo. Odločitev sodišč prve in druge stopnje je tako materialnopravno pravilna.

Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Ker tožena stranka z revizijo ni uspela, tožeča pa ni priglasila stroškov odgovora na revizijo, je izrek o stroških postopka odpadel.