Jedro

Po presoji Vrhovnega sodišča sklepa sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe namreč izhajajo stališča, ki so notranje kontradiktorna. Pritožnica utemeljeno opozarja, da v obravnavanem primeru iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni mogoče razbrati, zakaj sta okoliščini, da je tožnik želel k bratu v Francijo in da očitno ne gre za ekonomskega migranta, tisti okoliščini, ki pretehtata nad pritožničinimi ugotovitvami, za katere je sodišče prve stopnje navedlo, da ne kažejo na tožnikovo znatno begosumnost. Vrhovno sodišče se namreč strinja s pritožnico, da navedeni okoliščini lahko kažeta ravno nasprotno, na tožnikovo znatno begosumnost, še posebej ob upoštevanju dodatnih okoliščin (ki jim je sodišče prve stopnje izrecno pritrdilo), da za zaščito ne na Hrvaškem ne v Sloveniji ne bi zaprosil, če ga ne bi prijela policija in da je, ko ga je prijela policija, hodil po neobljudenih poteh v smeri Italije.

Izrek

Pritožbi se ugodi, I. točka izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije, I U 234/2022-13 z dne 3. 3. 2022, se razveljavi in se zadeva v tem delu vrne istemu sodišču v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in odpravilo sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-455/2022/5 (1222-16) z dne 18. 2. 2022 (I. točka izreka sodbe in sklepa), in ugodilo tožnikovi zahtevi za izdajo začasne odredbe tako, da mora tožena stranka tožnika nemudoma po prejemu te sodne odločbe izpustiti iz Centra za tujce v Postojni (II. točka izreka sodbe in sklepa). Z navedenim (odpravljenim) sklepom je tožena stranka odločila, da se tožnika pridrži zaradi predaje odgovorni državi članici v skladu z 28. členom Uredbe EU št. 604/20131 (v nadaljevanju Uredba Dublin III) na prostore Centra za tujce od 4. 12. 2021 od 11. 20 ure do prenehanja razloga, vendar najdlje 6 tednov od takrat, ko bo odgovorna država članica odobrila zahtevo za ponovni sprejem, oziroma od takrat, ko bo prenehal veljati morebitni odložilni učinek tožbe na odločitev o predaji v odgovorno državo članico.

2. Odločitev sodišča prve stopnje je utemeljena na presoji, da ugotovitve tožene stranke ne kažejo na tožnikovo znatno begosumnost v smislu 28. člena Uredbe Dublin III.

3. Tožena stranka (v nadaljevanju pritožnica) je zoper sodbo (I. točko izreka sodbe in sklepa) vložila pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se ne strinja s presojo sodišča o neizkazani znatni nevarnosti pobega. Opozarja, da je protispisna navedba sodišča, da je opravila enostransko in pomanjkljivo oceno dejstev, ker naj bi upoštevala samo okoliščine, ki govorijo v prid pridržanju. Navaja, da je pri svoji oceni upoštevala vsa ravnanja in izjave tožnika in na podlagi vseh dejstev in okoliščin ugotovila, da obstaja znatna nevarnost pobega. Izpostavilo je, da okoliščini, ki ju sodišče izpostavlja kot pomembni za sklepanje, da tožnik ni begosumen (da očitno ne gre za ekonomskega migranta in da je tožnik želel k bratu v Francijo), kažeta ravno nasprotno, in sicer da je tožnik izrazito begosumen, posebej v povezavi z drugimi okoliščinami, ki so bile ugotovljene v tem postopku. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je bil tožnik namenjen v Francijo, da ne v Sloveniji ne na Hrvaškem ne bi zaprosil za mednarodno zaščito, če ga ne bi prijela policija in da je po prestopu hrvaško – slovenske meje hodil po neobljudenih poteh v smeri Italije. Poudarja, da je sodišče prve stopnje v identičnem primeru, ko je presojalo zakonitost sklepa o omejitvi gibanja tožnikovemu bratrancu (s katerim je tožnik potoval) ugotovilo, da je podana znatna nevarnost pobega. Zaradi neenotne sodne prakse sodišča prve stopnje ne ve, kakšnemu standardu znatne nevarnosti pobega naj sledi. Navaja tudi, da se ne strinja z nadaljnjo presojo sodišča, da je izpodbijani sklep nezakonit že zato, ker zakonodajalec ni določil alternativnih ukrepov pridržanju. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbo, podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Ker iz podatkov spisa ni bilo razvidno, da je bila pritožba tožniku posredovana v odgovor (in ne zgolj v vednost), je to storilo Vrhovno sodišče. Ker tožnik tudi po vročitvi poziva na pritožbo ni odgovoril, je Vrhovno sodišče nadaljevalo postopek po izteku roka za odgovor.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Izpodbijana sodba temelji na stališču, da v obravnavanem primeru niso bili podani razlogi za ukrep omejitve tožnikovega gibanja na Center za tujce v skladu z 28. členom Uredbe Dublin II (peta alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1).

7. V prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 je določeno, da lahko v primeru, če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave iz zakonsko določenih razlogov, med drugim tudi v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III (5. alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1). V drugem odstavku istega člena je določeno, da če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III določa, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. Na podlagi člena 2(n) „nevarnost pobega“ pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnila, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom. Uredba torej zahteva, da mora obstoj nevarnosti pobega temeljiti na objektivnih merilih, ki morajo biti določena z zakonom, in jih je treba uporabiti glede na okoliščine posamičnega primera.

8. Slovenski zakonodajalec je kriterije za ugotovitev obstoja nevarnosti pobega (begosumnost) uredil v 84. a členu ZMZ-1 (člen ima naslov „nevarnost pobega“) in s tem izpolnil obveznost iz člena 2(n) Uredbe Dublin III. Med drugim je določil, da se šteje, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, če je oseba predhodno že vložila prošnjo v Republiki Sloveniji ali drugi državi članici Evropske unije in jo je pozneje zapustila (3. alineja 84. a člena ZMZ-1).2

9. Vrhovno sodišče je v nedavni sodni praksi sprejelo stališče, da izpolnjevanje enega od objektivnih kriterijev iz 84. a člena ZMZ-1 samo po sebi še ne zadošča za uporabo ukrepa pridržanja.3 Pridržanje prosilca za namen predaje drugi državi članici, odgovorni za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito (ob upoštevanju ostalih omejitev), je dopustno le, če obstoji znatna nevarnost pobega, pri čemer mora presoja take stopnje nevarnosti temeljiti na individualni oceni.4 Izpostavilo je, da je v ta namen treba ugotoviti visoko stopnjo nevarnosti pobega, ki pomeni neposredno in konkretno nevarnost njegove izvršitve. Tako nevarnost vzpostavljajo dodatno okvalificirane okoliščine, ki so druge kot te, ki ustrezajo zakonsko določenemu objektivnemu kriteriju. Gre za okoliščine, ki izvirajo iz sfere obravnavanega posameznika, nanašajo pa se npr. na njegove osebne lastnosti, na ravnanje pred pridržanjem, na način prehajanja med državami članicami ipd.5

10. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje v izhodišču ocenilo, da je tožena stranka ravnala pravilno, ko je pri presoji znatne nevarnosti za pobeg upoštevala dodatno okvalificirane okoliščine v tem primeru; da je tožnik na Hrvaškem in v Sloveniji (po njegovih navedbah) zaprosil samo za to, ker ga je prijela policija, da je po prestopu hrvaško – slovenske meje hodil po gozdnih poteh v smeri Italije in da je bila njegova ciljna država Francija, ker ima tam brata (33. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

11. Kljub navedenim ugotovitvam pa je iz obrazložitve izpodbijane sodbe mogoče razbrati očitek pritožnici, da preostalih tožnikovih navedb (in sicer; da ni vedel, da Hrvaške ne sme zapustiti, da na Hrvaškem ni imel razgovora, tolmača in pravne pomoči, da so mu posledice zapustitve Hrvaške zdaj poznane in da bo počakal do konca dublinskega postopka) ni v zadostni meri razčistila, dopolnila oziroma jih ni vključila v dokazno oceno, zato je ocenilo, da je pritožnica zelo šibko izkazala obstoj begosumnosti tožnika v času izpodbijanega akta (35. in 36. točka izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje je kot ključne za to presojo izpostavilo tudi okoliščine, ki jih je ugotovilo na glavni obravnavi, in sicer, da bi lahko bil razlog za tožnikov pobeg iz Turčije strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti društvu, ki je delovalo pod pokroviteljstvom kurdske politične stranke HDP, da je na zaslišanju povedal, da je delal v Turčiji v gradbeništvu in da je bilo njegovo ekonomsko stanje v redu, da po prihodu iz zaprtega v odprti kamp niso dobili nobenih informacij, da so bili v kampu prepuščeni sami sebi, da so slišali, da so veliko število turških državljanov deportirali v Turčijo, nekatere pa v BIH ter da je tožnik zapustil Hrvaško, ker se je bal, da ga bodo deportirali. Sodišče prve stopnje je po opravljeni glavni obravnavi presodilo, da tožnik očitno ni ekonomski migrant, ki si želi priti v Francijo, in da je bila njegova prvotna usmeritev v Francijo (ker ima tam brata) razumna in ni dejstvo, ki bi izključno kazalo na njegovo begosumnost. 12. Po presoji Vrhovnega sodišča sklepa sodišča prve stopnje glede ugotovljenega dejanskega stanja o odločilnih dejstvih zadeve iz izpodbijane sodbe ni mogoče razbrati in ga zato ni mogoče preizkusiti. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe namreč izhajajo stališča, ki so notranje kontradiktorna. Pritožnica utemeljeno opozarja, da v obravnavanem primeru iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni mogoče razbrati, zakaj sta okoliščini, da je tožnik želel k bratu v Francijo in da očitno ne gre za ekonomskega migranta, tisti okoliščini, ki pretehtata nad pritožničinimi ugotovitvami, za katere je sodišče prve stopnje navedlo, da ne kažejo na tožnikovo znatno begosumnost. Vrhovno sodišče se namreč strinja s pritožnico, da navedeni okoliščini lahko kažeta ravno nasprotno, na tožnikovo znatno begosumnost, še posebej ob upoštevanju dodatnih okoliščin (ki jim je sodišče prve stopnje izrecno pritrdilo), da za zaščito ne na Hrvaškem ne v Sloveniji ne bi zaprosil, če ga ne bi prijela policija in da je, ko ga je prijela policija, hodil po neobljudenih poteh v smeri Italije. Ob tem Vrhovno sodišče dodaja, da se presoja znatne nevarnosti za pobeg v smislu Uredbe Dublin III lahko nanaša (omejuje) le na presojo nevarnosti, da bo prosilec, v zvezi s katerim poteka postopek predaje, pobegnil, ne pa na razloge za mednarodno zaščito (kot je mogoče razumeti stališče sodišča v izpodbijani sodbi).

13. Ne glede na to, da se ob taki ugotovitvi Vrhovnemu sodišču ne bi bilo treba opredeljevati do vprašanja sorazmernosti ukrepa, gre poudariti, da ni utemeljeno niti stališče sodišča v 45. točki izpodbijane sodbe, da je sklep tožene stranke nezakonit tudi zato, ker zakonodajalec ni prenesel določb 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU v notranji pravni red. Vrhovno sodišče je namreč že večkrat pojasnilo, da slovenski zakonodajalec v nacionalni zakonodaji še ni v celoti prenesel določbe četrtega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II (po kateri države članice zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanja določena v nacionalnem pravu), kar ima za posledico, da sodišče v upravnem sporu (oziroma pritožnica v postopku pridržanja) ne more odločiti o izbiri drugega, sorazmernega ukrepa (kot so redno javljanje, finančno jamstvo ali zadrževanje na določenem območju itd.).6 Navedeno stališče pa ne pomeni, da pritožnica ne more presojati sorazmernosti v razmerju do milejšega ukrepa zadrževanja na območju azilnega doma upoštevaje tožnikova pretekla ravnanja v skladu z ZMZ-1, kot je to v obravnavanem primeru storila pritožnica.

14. Ker torej sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni jasno in konsistentno navedlo razlogov, na podlagi katerih je sprejelo odločitev v zadevi in torej ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih, izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Po presoji Vrhovnega sodišča je zato podan razveljavitveni razlog iz tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP.

15. Zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu je Vrhovno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek (77. člen ZUS-1). V njem bo moralo odpraviti opisane pomanjkljivosti in obrazložiti dokazno oceno v skladu z napotilom iz 8. člena ZPP.

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev). 2 Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1A), ki je začel veljati 9. 5. 2021 in se je pričel uporabljati z 9. 11. 2021, je spremenil 84. člen, ki ureja omejitev gibanja in dodal nov 84. a člen, ki izrecno ureja vprašanje ugotavljanja nevarnosti pobega tako, da določa, kdaj se šteje, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila (40. člen ZMZ-1A). 3 Tako Vrhovno sodišče v sklepu I Up 12/2022 z dne 26. 1. 2022. 4 Tako SEU v zadevi C-528/15, Policie ČR, Krajské ředitelství policie Ústeckého kraje, odbor cizinecké policie v Salah Al Chodor and Others, z dne 15. 3. 2017, točka 34. 5 Tako Vrhovno sodišče v zadevi I Up 12/2022 z dne 26. 1. 2022. 6 Primerjaj npr. sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 1/2022 z dne 2.2. 2022 in sodbo Vrhovnega sodišča I Up 12/2022 z dne 26. 1. 2022.