Jedro

Toženka ni dokazala, da je zaradi ukinitve produkcijske enote programa A. in s tem tudi oddaje G. prenehala potreba po delu tožnice, saj pogodba ni bila vezana izključno na delo produkcijske enote programa A. Poleg tega toženka ni dokazala niti tega, da tudi širše ni bilo potrebe po delu tožnice pod pogoji njene pogodbe o zaposlitvi. Izvedeni dokazi potrjujejo navideznost poslovnega razloga.

Izrek

I.Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 280,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je s sklepom, ki ni pod pritožbo, dopustilo spremembo tožbe, ki jo je tožnica uveljavljala dne 8. 11. 2024, dne 31. 1. 2025 in dne 26. 5. 2025 (I. točka izreka). S sodbo je ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi nezakonita (II. točka izreka) ter da je nova pogodba o zaposlitvi razvezana po samem zakonu (III. točka izreka). Toženki je naložilo naj tožnico pozove nazaj na delo ter ji za ves čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prizna vse pravice iz delovnega razmerja v skladu s prej sklenjeno pogodbo ter ji plača nadomestila plače v višini razlike med plačo, ki bi jo prejemala na delovnem mestu "urednik oddaj komentator" in plačo, ki jo je prejemala na delovnem mestu "novinar specialist", in sicer od aprila 2024 do vrnitve nazaj na delo na delovno mesto "urednik oddaj komentator", skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka), kar je zahtevala tožnica več je zavrnilo (V. točka izreka). Odločilo je še, da toženka sama krije svoje stroške postopka ter ji naložilo plačilo tožničinih v višini 2.018,27 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka).

2.Toženka se pritožuje zoper ugodilni del izpodbijane sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo tega dela sodbe tako, da tožbeni zahtevek zavrne tudi v tem delu, oziroma njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Nasprotuje dokazni oceni izpovedi A. A., saj trdi, da iz njegove izpovedi ne izhaja, da bi obstajala potreba po delu tožnice pod pogoji pogodbe o zaposlitvi. Zatrjuje, da je za presojo, ali je potreba po delu obstajala, neupoštevno, da je bil urednik oddaje B. imenovan v času njenega čakanja na delo, saj je bilo to delovno mesto v času njene odpovedi zasedeno. Meni, da je sodišče prve stopnje na podlagi splošnih ugotovitev, da je obstajala potreba po kadrih, zaključilo, da je obstajala tudi potreba po delu za delovno mesto "urednik oddaj komentator". Prav tako nasprotuje dokazni oceni izpovedi C. C., saj trdi, da iz izpovedi izhaja, da je pri toženki obstajala potreba po urednikih v širšem smislu, ne pa tudi za delovno mesto "urednik oddaj komentator". Zatrjuje, da sodišče prve stopnje zmotno ni sledilo izpovedim D. D. in E. E., saj sta bila seznanjena z obstojem potreb po delu pri toženki. Sodišču prve stopnje tudi očita zmotno dokazno oceno izpovedi F. F., saj je izpovedal, da je obstajala potreba po najbolj izkušenih kadrih, ne pa tudi o delovnih mestih "urednik oddaj komentator". Meni, da bi opravljanje novinarskega dela pomenilo opravljanje dela drugega delovnega mesta, zato ni mogoče zaključiti, da obstaja potreba po delu "urednik oddaj komentator". Meni, da ker je tožnica večino dela opravljala v okviru oddaje G., kjer potrebe po njenem delu ni bilo več, delo za prvi program pa je obsegalo le novinarska opravila, ne pa uredniškega dela, potrebe po delu "urednika oddaj komentator" ni bilo več. Trdi, da je zaključek sodišča prve stopnje glede potrebe po delu tožnice v skladu z njeno pogodbo o zaposlitvi nedokazano, saj nima podlage v izpovedih prič C. C., H. H., F. F., D. D. in E. E.. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje o navideznosti odpovednega razloga, saj meni, da je nepomembno, da naj bi bila oddaja G. med zaposlenimi slabo sprejeta. Uveljavlja kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi zmotne dokazne ocene po vsebini kršitev 8. člena ZPP ter kršitve 14., 22., 23., 25. člena URS.

3.Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo tega dela sodbe tako, da tožbenemu zahtevku ugodi tudi v tem delu, oziroma njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodba v zavrnilnem delu sama s seboj v nasprotju, ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da mora biti položaj delavca po ugotovljeni nezakoniti odpovedi tak, kot da odpovedi ne bi bilo, hkrati pa je zavrnilo del zahtevka in s tem prikrajšalo tožnico v njenih pravicah zaradi česar je sodišče prve stopnje storilo kršitev po 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP. Trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno zavrnilo dokazni predlog za predložitev podatkov o višini plače zaposlenih na delovnem mestu "urednik oddaj komentator", saj je ugotovitev višine ključna za odločitev v konkretnem primeru. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje izhajati iz povprečne plače na delovnem mestu "urednik oddaj komentator". Vztraja, da je upravičena do vseh dodatkov, ki so jih prejeli ostali zaposleni na njenem delovnem mestu ter nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da dodatke ni dovolj konkretizirala, saj je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo tozadevni dokazni predlog. Trdi, da je toženka napravila napačen izračun, saj je za posamezne mesece upoštevala nižje zneske osnovne plače kot je dejansko znašala osnovna plača za njeno delovno mesto. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje prisoditi tudi razliko do višin dodatkov, ki bi jih tožnica prejela, če bi v enakih delovnih pogojih delo opravljala na delovnem mestu "urednik oddaj komentator". Priglaša stroške postopka.

4.Stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke in predlagali, da se pritožbi zavrneta.

5.Pritožbi nista utemeljeni.

6.Tožnica sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj s sklicevanjem na to kršitev dejansko uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Tožnica navaja, da je obrazložitev sodišča sama s seboj v nasprotju, saj je sodišče najprej izhajalo iz zaključka, da mora biti položaj delavca po ugotovljeni odpovedi tak, kot da odpovedi ne bi bilo, vendar hkrati zavrne del zahtevka iz naslova razlike v plači med delovnim mestom "urednik oddaj komentator" in "novinar specialist". Sodišče prve stopnje je tožnici priznalo razliko v plači med delovnim mestom "novinar specialist" in "urednik oddaj komentator", torej med dejansko prejeto plačo in plačo, ki bi tožnici pripadala, če ne bi prišlo do nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Dejstvo, da sodišče ni v celoti priznalo zahtevane razlike v plači, kot jo je tožnica uveljavljala na podlagi povprečne plače zaposlenih na delovnem mestu "urednik oddaj komentator", pa predstavlja materialnopravno presojo in ne notranjega nasprotja v obrazložitvi sodbe v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7.Prav tako so neutemeljeni očitki toženke v zvezi z zatrjevano enostransko in selektivno obrazložitvijo. Sodišče prve stopnje je odločitev tako v zavrnilnem kot ugodilnem delu ustrezno obrazložilo, upoštevalo je vse izvedene dokaze, navedb in dokazov toženke ni prezrlo. Med drugim to izhaja tudi iz pojasnil o neutemeljenosti ugovorov tožnice, ki se nanašajo na neustrezno večino glasov članov uprave za podajo odpovedi, na dejstvo, da produkcijska enota programa A. naj ne bi bila dejansko ukinjena ter na višino priznanega nadomestila plače, ki ga je utemeljilo z izračunom toženke. V tem delu torej ni sledilo trditvam in dokazom tožnice, temveč tožene stranke. Obrazložitev je v skladu s standardi kot izhajajo iz odločbe Up-147/09, na katero se toženka sklicuje v pritožbi. Dokazna ocena je celovita in v skladu z 8. členom ZPP, očitek toženke o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, 14., 22., 23. in 25. člena Ustave RS pa neutemeljen.

8.Toženka neutemeljeno po vsebini uveljavlja kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi zmotne dokazne ocene izpovedi C. C. ter F. F.. Pri protispisnosti gre za napako pri povzemanju vsebine listin oziroma zapisnikov o izvedbi dokazov, ne pa za očitek zmotne presoje izvedenih dokazov, kar dejansko uveljavlja toženka.

9.Dejansko stanje je pravilno ugotovljeno, zato nasprotne pritožbene navedbe toženke ne držijo. Sodišče prve stopnje svoje odločitve ni utemeljilo mimo izpovedb prič C. C., H. H., F. F., D. D. in E. E., temveč je vsako izpoved posebej dokazno ocenilo, jih med seboj primerjalo in na tej podlagi oblikovalo celovit dokazni zaključek. Presoja sodišča prve stopnje temelji na celoti izvedenih dokazov, pri čemer je posebej upoštevalo skladni izpovedbi I. I. in A. A., da se je potreba po delu tožnice pri toženki še vedno izkazovala. Zato je pravilna tudi presoja sodišča prve stopnje, da zgolj ukinitev produkcijska enota programa A. in oddaje G. sama po sebi še ne pomeni, da je prenehala potreba po delu tožnice pod pogoji iz njene pogodbe o zaposlitvi.

10.Predmet obravnavanega spora je presoja zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove. Tožnica je bila zaposlena pri toženki na delovnem mestu "urednik oddaj komentator" v produkcijski enoti B. na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 5. 2022. Toženka ji je dne 10. 4. 2024 podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, hkrati pa ji je ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto "novinar specialist", ki jo je tožnica podpisala dne 24. 4. 2024. Toženka je odpovedni razlog utemeljila z ukinitvijo produkcijske enote programa A., v okviru katere naj bi tožnica opravljala delo, zaradi česar je tožničino delo postalo nepotrebno oziroma ji ne more več zagotavljati ustreznega dela glede na sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da toženka ni dokazala, da je zaradi ukinitve produkcijske enote programa A. in s tem tudi oddaje G. prenehala potreba po delu tožnice, saj pogodba ni bila vezana izključno na delo v produkcijski enoti programa A. Poleg tega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da toženka ni dokazala niti tega, da tudi širše ni bilo potrebe po delu tožnice pod pogoji njene pogodbe o zaposlitvi. Izvedeni dokazi namreč potrjujejo navideznost poslovnega razloga, saj iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženka v istem časovnem obdobju, medtem ko je ta bila na čakanju, v programu ...na delih, ki bi jih lahko v okviru svoje pogodbe o zaposlitvi opravljala tudi tožnica, zaposlovala honorarne delavce in študente ter objavljala razpise za prosta delovna mesta.

11.Ne drži, da iz izpovedi A. A. ne izhaja konkretizirano, da je obstajala potreba po delu "urednika oddaj komentator". Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno izpovedi te priče glede potrebe po tožničinem delu, kot izhaja iz 26. točke obrazložitve. Priča je na izrecno vprašanje, ali je potreba po delu "urednik komentator" obstajala, jasno in nedvoumno to potrdila. Izpovedala je še, da na to kaže dejstvo, da so v času čakanja na delo na novo imenovali J. J. za urednika oddaje C. Drži, da je A. A. izpovedal, da se je potreba po delu izražala za novinarska dela, vendar je glede na njegovo izpoved treba upoštevati, da je novinarsko delo štel kot celoto, ki je vključevalo pripravo prispevkov, novinarsko delo, raziskovalno delo, vodenje oddaj, urednikovanje oddaj, kar pomeni, da je mednje sodilo tudi delo, ki ga je tožnica opravljala skladno s pogodbo o zaposlitvi. Glede na navedeno sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da je nekritično sledilo izpovedi A. A., češ da njegova izpoved ni dovolj konkretizirana in se je v bistvu potreba po delu nanašala na novinarsko delo, ne pa na delo, ki ga je opravljala tožnica. Pravilen je tako zaključek sodišča prve stopnje, da je A. A. opisal in potrdil, da je potreba po delu tožnice pod pogoji odpovedane pogodbe o zaposlitvi dejansko obstajala še naprej.

12.Obstoj potrebe po delu tožnice dodatno potrjuje dejstvo, da je toženka od konca leta 2023 in v letu 2024 objavila več razpisov za primerljiva delovna mesta, čemur pritožba konkretizirano ne nasprotuje. Decembra 2023 je toženka sprejela Programsko-produkcijski načrt za leto 2024 (A13), v katerem je predvidela ukinitev produkcijske enote programa A., ter je tožnici dne 3. 1. 2024 odredila začasno čakanje na delo doma (A26), čeprav iz pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto "urednik oddaj komentator" (A2) izhaja, da je bilo to delovno mesto vezano na produkcijsko enoto B. in ne izključno na produkcijsko enoto programa A. Namesto da bi tožnico prerazporedila, ker je obstajala potreba po delu, ki ga je tožnica opravljala v skladu s pogodbo o zaposlitvi (v tem času je namreč na novo zaposlila urednika oddaje C., J. J.), je toženka tožnici podala odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ker je toženka že decembra 2023 predvidela ukinitev produkcijske enote programa A., s katero je utemeljevala prenehanje potreb po delu, hkrati pa je v istem obdobju zaposlovala na primerljivih delovnih mestih, na katerih se je opravljalo delo, ki bi ga glede na svojo pogodbo o zaposlitvi v celoti lahko opravljala tudi tožnica, je neutemeljena pritožbena navedba, da zaposlitev urednika oddaje C. v času tožničinega čakanja na delo ni relevantna za presojo obstoja potrebe po njenem delu.

13.Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je potreba po delu razvidna tudi iz vsebine Programa dela in vizije razvoja ... za obdobje 2023-2027 z dne 8. 1. 2024 (A9), iz katere izhaja, da je program Č. kadrovsko podhranjen in da je potrebno nujno pripeljati že izdelane kadre za najzahtevnejša področja. Iz dokumenta sicer konkretizirano res ni razvidno, na katero delovno mesto se nanaša, kar izpostavlja toženka v pritožbi, vendar navedeno ne izključuje tožničinega delovnega mesta. Ravno nasprotno. To dodatno utrjuje ugotovitev, da potreba po delu tožnice ni prenehala, še zlasti zato, ker je v skladu z vsebino dokumenta tožnico, ki je delala v programu ..., mogoče šteti za izdelan kader za najzahtevnejša področja, kar potrjujeta izpovedi I. I. in A. A., ki sta pojasnila, da je bilo tožničino delo zahtevno.

14.Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo tudi prepis izpovedi iz drugega postopka z opr. št. I Pd 325/2024, v katerem je priča C. C., direktorica ..., na vprašanje, ali bi se glede na tožničino delovno mesto zanjo lahko našlo ustrezno delo znotraj televizije, jasno navedla, da je takšna možnost obstajala, saj so se poleg urednikov oddaj ... iskala tudi druga uredniška delovna mesta. Ker se tak odgovor neposredno nanaša na konkretno delovno mesto, ki ga je zasedala tožnica, sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da je svoj zaključek sprejelo zmotno ali ga iztrgalo iz konteksta. Ob upoštevanju navedenega je pravilna tudi dokazna ocena izpovedi priče C. C. v tem postopku, v katerem je zanikala obstoj potrebe po kadru na tožničinem delovnem mestu "urednik oddaj komentator" v času odreditve čakanja na delo doma. Sodišče prve stopnje je zaradi nasprotujoče si izpovedbe v enem in drugem postopku njeno izpoved v tem postopku utemeljeno ocenilo kot neprepričljivo in neverodostojno ter ji zato ni sledilo v delu, v katerem je zatrjevala, da potrebe po tožničinem delu ni bilo.

15.Prav tako pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno izpovedi D. D. in E. E.. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da sta bila glede kadrovskih potreb toženke seznanjena posredno, oba sta namreč smiselno skladno izpovedala, da so potrebo po delu sodelavcev oddaje G. (tudi tožnice) preverjali odgovorni uredniki in direktorji, sama nista niti vedela kakšne naloge je tožnica opravljala na delovnem mestu "urednik oddaj komentator". Poleg tega iz njunih izpovedi jasno izhaja, da je vodilno vlogo, ali je obstajala potreba po tožničinem delu oziroma glede odpovedi njene pogodbe o zaposlitvi imela C. C.. Ob upoštevanju navedenega je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta se člana uprave, kljub temu da sta podpisala odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici, z dejanskim obstojem potrebe po njenem delu seznanila zgolj posredno, kar je treba upoštevati pri dokazni oceni njunih izpovedb. Zato je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da izpovedbi D. D. in E. E. ne potrjujeta navedb toženke o neobstoju kadrovskih potreb po uredniškem delu pri toženki.

16.Toženka tudi neutemeljeno izpodbija dokazno oceno izpovedi F. F. glede obstoja potreb po delu na delovnem mestu "urednik oddaj komentator". Sodišče prve stopnje je njegovo izpoved utemeljeno ocenilo kot neprepričljivo, saj so njegove navedbe o tožničini domnevni neusposobljenosti oziroma neizkušenosti v nasprotju z izpovedbama A. A. in I. I., ki jima je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo. Posledično mu sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo niti v delu izpovedi, v katerem je zatrjeval, da kljub obstoju potrebe po najbolj izkušenih kadrih, potreba po tožničinem delu ni obstajala, ker tožnica po njegovi oceni ni sodila v to skupino. Ne drži pritožbena navedba toženke, da iz njegove izpovedi ne izhaja, da se zahteva po izkušenih kadrih nanaša prav na delovno mesto "urednik oddaj komentator". Priča je namreč izpovedala, da gre za izjemno zahtevno delovno mesto, namenjeno najizkušenejšim novinarjem. Prav tako je neutemeljeno pritožbeno nasprotovanje zaključku sodišča prve stopnje, da je izpoved F. F. notranje neskladna. Iz njegove izpovedi izhaja nasprotje, saj je sprva zatrjeval, da lahko delovno mesto "urednik oddaj komentator" zasedajo zgolj najizkušenejši novinarji, kasneje pa, da urednikov komentatorjev ne primanjkuje, temveč primanjkuje zgolj res izurjenih novinarjev. Ob upoštevanju vsega navedenega je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo njegovo izpoved v delu, v katerem je zatrjeval, da potrebe po delu na delovnem mestu "urednik oddaj komentator" ni bilo.

17.Toženka v pritožbi neutemeljeno izpodbija tudi zaključek sodišča prve stopnje, da potreba po tožničinem delu ni prenehala niti iz razloga, ker bi tožnica v okviru pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto "urednik oddaj komentator" lahko opravljala tudi novinarska dela. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da navedeno delovno mesto zajema širok spekter nalog, med drugim pripravo in vodenje najzahtevnejših oddaj, tudi v živo, ter zbiranje in oblikovanje novinarskih vsebin. Takšen zaključek je sodišče prve stopnje utemeljilo na pogodbenem opisu del ter izpovedbah tožnice, A. A. in I. I.. Tudi dejstvo, da je tožnica v okviru svoje pogodbe o zaposlitvi opravljala novinarska dela tudi na produkcijski enoti programa Č., ki ni bil ukinjen, kar so potrdile zaslišane priče C. C., H. H., A. A., I. I. in K. K. dokazuje, da potreba po njenem delu ni prenehala. Ker potreba po tožničinem delu, kot je opredeljena v njeni pogodbi o zaposlitvi, ni prenehala, je pritožbeni očitek toženke, da bi opravljanje novinarskih del pomenilo opravljanje del in nalog drugega delovnega mesta in bi bila zato tožnica dolžna skleniti novo pogodbo o zaposlitvi, materialnopravno zmoten.

18.Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da tožnica neutemeljeno izhaja iz povprečja plač zaposlenih na delovnem mestu "urednik oddaj komentator". Tožnica je za čas nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi upravičena do nadomestila plače, ki bi ji pripadala, če pogodba o zaposlitvi ne bi prenehala. Ker se dokazni predlog za predložitev podatkov o višini plač zaposlenih na delovnem mestu "urednik oddaj komentator" nanaša na izračun povprečne plače, se nanaša na pravno nepomembno dejstvo, zato ga je sodišče prve stopnje kot neupoštevnega pravilno zavrnilo. Sodne prakse, na katero se sklicuje tožnica v pritožbi (Pdp 293/2024 in ostale) ni mogoče uporabiti v konkretnem primeru, saj se nanaša na drugačno dejansko stanje. Zaradi zlorabe poslovnega modela posredovanja delavcev so bili le-ti upravičeni do odškodnine v višini razlike prejemkov iz delovnega razmerja, ki so jih prejemali pri formalnem delodajalcu, in prejemkov, ki bi jim pripadali pri dejanskem delodajalcu, pri čemer je izhajalo iz povprečne plače.

19.Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno tožnici priznalo le dodatek za delovno dobo in dodatek za večopravilnost, ne pa tudi drugih dodatkov. Tožnica ni upravičena do plačila dodatkov (tip C), dodatkov za delovno uspešnost (tip D) in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (tip J) že iz razloga, ker jih ni konkretizirano navedla, niti ni navedla v kakšni višini ji pripadajo (prvi odstavek 7. člena ZPP). Prav tako neutemeljeno nasprotuje zavrnjenemu dokaznemu predlogu, da naj toženka izračuna povprečno plačo, kot bi jo prejemala, če ne bi bilo odpovedi in ki bi vključevala iste dodatke kot so jih prejemali zaposleni na delovnem mestu "urednik oddaj komentator", saj dokazni predlog ne more nadomestiti pomanjkljivih trditev.

20.Pritožbeni očitki tožnice glede višine prisojenega nadomestila plače niso utemeljeni. Ne drži, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ker naj bi zavrnilo dokazni predlog tožnice, da tožena stranka predloži izračun plače, ki bi jo tožnica prejela, če bi še naprej delala na delovnem mestu "urednik oddaj komentator". Sodišče je prav to toženki naložilo, toženka je izračune tudi pripravila, sodišče pa je nato pri odmeri nadomestila v višini razlike med plačo, ki bi jo tožnica prejemala na delovnem mestu "urednik oddaj komentator" in plačo, ki jo je dejansko prejemala na delovnem mestu "novinar specialist", za obdobje od aprila 2024 do maja 2025 pravilno in skladno z dokaznimi pravili izhajalo iz tega izračuna, kot izhaja iz listin B11 in B12. Tožnica je sicer v šesti pripravljalni vlogi z dne 8. 7. 2025 temu izračunu res nasprotovala, kot navaja v pritožbi, vendar je le pavšalno navedla višino bruto plače za delovno mesto "urednik oddaj komentator" do 31. 12. 2024 in po 1. 1. 2025 in svojih navedb ni dokazno podkrepila. Prav tako ni predložila lastnega, preverljivega in konkretiziranega izračuna mesečne razlike v plači, ki bi temeljil na zatrjevanih podatkih. Ker je dokazno breme glede obstoja in višine zatrjevane terjatve na strani tožnice, zgolj nestrinjanje z izračunom tožene stranke brez ustrezne trditvene in dokazne podlage ne more omajati njegove pravilnosti. Ob takšnem procesnem stanju je sodišče prve stopnje pravilno štelo izračun tožene stranke za pravilen in dokazan in je nanj posledično utemeljeno oprlo svojo odločitev.

21.Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbi obeh strank zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

22.Tožena stranka ni uspela s pritožbo zato mora tožnici povrniti stroške odgovora na pritožbo (165. člen ZPP v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 155. členom ZPP). Pritožbeno sodišče je tožnici v okviru priglašenih stroškov, upoštevaje Odvetniško tarifo (OT), priznalo 375 točk za sestavo odgovora na pritožbo, 7,5 točk materialnih stroškov in 22 % DDV, kar skupaj znaša 280,00 EUR. V primeru zamude je toženka dolžna plačati zakonske zamudne obresti. Višje priglašenih stroškov pritožbeno sodišče ni priznalo, ker za njih ni podlage v OT. Tožnica ni uspela s pritožbo, zato strošek zanjo nosi sama.