Up-29/97

8.4.1997

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe Š. S. iz P., sedaj Z. K. na seji senata dne 8. aprila 1997 s k l e n i l o:

Ustavna pritožba Š. S. zoper sklep Višjega sodišča v Kopru št. Kp 372/96 z dne 31.12.1996 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Kopru št. K 130/96 z dne 18.12.1996 se ne sprejme v obravnavo.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Senat Okrožnega sodišča v Kopru je pritožniku po obsodbi za nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 63/94 - v nadaljevanju: KZ) v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ, kaznivo dejanje poskusa preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po četrtem in prvem odstavku 302. člena KZ v zvezi z 22. členom KZ, kaznivo dejanje nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi po prvem odstavku 310. člena KZ in kaznivo dejanje goljufije po tretjem in prvem odstavku 217. člena KZ na enotno kazen dveh let in osem mesecev zapora, z izpodbijanim sklepom št. K 130/96 podaljšalo pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki drugega odstavka 201. člena ZKP do pravnomočnosti sodbe. Pritožbo, ki jo je zoper sklep o podaljšanju pripora vložil pritožnik, je Višje sodišče s sklepom št. Kp 372/96 zavrnilo kot neutemeljeno.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi smiselno uveljavlja kršitev ustavne pravice do osebne svobode in predlaga, da se mu pripor odpravi. S tem ko oporeka razlogom izpodbijanih sklepov, češ da kaznivih dejanj ni počel zaradi preživetja, ker je imel dovolj veliko plačo, poleg tega ga čaka redna zaposlitev, v teku pa naj bi bil tudi postopek za razdelitev nepremičnega premoženja z bivšo ženo, smiselno trdi, da nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj ne obstaja. Poudarja še, da ima poklic (mesar), da ni bil še nikoli kaznovan in da je skupna vrednost s kaznivimi dejanji pridobljene koristi (samo) 300 000,00 SIT. - V preostalem delu ustavne pritožbe pritožnik opisuje potek kazenskega postopka in ravnanje policije ter poudarja, da razen 13 kaznivih dejanj, ki jih je priznal, ostalih ni storil.

B.

Po določbi drugega odstavka 19. člena Ustave se nikomur ne sme vzeti prostosti, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon, po določbi prvega odstavka 20. člena Ustave pa se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišče, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Zakon o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/84 - v nadaljevanju: ZKP) v 3. točki drugega odstavka 201. člena določa, da se sme pripor odrediti, če posebne okoliščine opravičujejo bojazen, da bo oseba ponovila kaznivo dejanje, dokončala poskušeno kaznivo dejanje ali storila kaznivo dejanje, s katerim grozi.

Merila, po katerih je v skladu z ustavnimi in zakonskimi določbami dopustno odrediti pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, je Ustavno sodišče opredelilo v odločbi št. U-I-18/93 z dne 11.4.1996 in v dosedanjih odločbah o ustavnih pritožbah zoper sklepe o priporu zaradi ponovitvene nevarnosti.

4.Po pregledu izpodbijanih sodnih odločb in podatkov kazenskega spisa Okrožnega sodišča v Kopru št. K 130/96 Ustavno sodišče ugotavlja, da je sodišče v pritožnikovi zadevi ravnalo v skladu z navedenimi ustavnimi določbami in da zato pritožnikova pravica do osebne svobode očitno ni bila kršena.

5.Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijanih sklepov, je sodišče presodilo in obrazložilo vse ustavne in zakonske pogoje, ki predstavljajo podlago za odločitev. Tako je ugotovilo konkretne okoliščine na strani pritožnika, zaradi katerih je mogoče razumno sklepati na obstoj realne nevarnosti, da bi na prostosti kazniva dejanja ponavljal, ugotovilo in obrazložilo pa je tudi obstoj ustavnega pogoja neogibne potrebnosti odrejenega pripora za varnost ljudi. Katere okoliščine šteje sodišče v konkretnem primeru za odločilne, je stvar presoje sodišča, ki ni vezano na nobena posebne formalna dokazna pravila in ne z njimi omejeno. Med okoliščinami, ki jih navaja, je prav gotovo tehtno dejstvo, da je pritožnik obsojen kar za 27 posameznih izvršitvenih oblik vlomne tatvine v sklopu nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine, izvršenih v kratkem časovnem obdobju, zlasti v povezavi s pritožnikovo nezaposlenostjo kot pomembno osebno okoliščino, ko gre za kazniva dejanja, storjena zoper tuje premoženje. Sodišče se je pri odločanju ozrlo tudi na dejstvo, da znesek premoženjske koristi, pridobljene s kaznivimi dejanji ni pretiran in na možnost, da si pritožnik (v bodočnosti) dobi redno zaposlitev ter delež na skupnem premoženju. Po oceni Ustavnega sodišča je sodišče razumno ocenilo, da navedeni okoliščini, ki ju pritožnik ponavlja tudi v ustavni pritožbi, pa tudi pritožnikova dosedanja nekaznovanost, ne pretehtajo pomena ostalih okoliščin, ki so nedvomno podane. Takšna nedvomna okoliščina je število kaznivih dejanj, ki jo je sodišče štelo kot odločilno tudi, ko je ugotavljalo, če je pripor v konkretnem primeru neogibno potreben za varnost ljudi. Ostale okoliščine, ki utemeljujejo sorazmernost odrejenega posega v svobodo pritožnika z njegovimi posegi v tuje premoženje, so razvidne iz sklepa Višjega sodišča št. Kp 255/96 z dne 3.9.1996, s katerim je zavrnilo pritožbo zoper sklep o predhodnem podaljšanju pripora: v njem je Višje sodišče utemeljeno opozorilo na grožnjo, ki jo za varnost ljudi oziroma njihovega premoženja predstavlja, čeprav gre za premoženjske delikte, velika kriminalna količina in kontinuirana dejavnost, pa tudi okoliščina, da je pritožnik v istem kazenskem postopku tudi zaradi kaznivih dejanj nedovoljene proizvodnje in prometa orožja in razstrelilnih snovi in poskusa preprečitve uradnega dejanja uradni osebi, ki naj bi ga storil z grožnjo, da bo aktiviral ročno bombo.

6.V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki sodišču očitajo nepravilno odločitev glede obsodbe za nekatera kazniva dejanja, Ustavno sodišče pripominja, da s pritožbo zoper sklep o podaljšanju pripora ni mogoče uspešno izpodbijati meritorne odločitve sodišča o krivdi in kazni. Temu je namenjena pritožba zoper sodbo. Pa tudi v zvezi z izpodbijanim sklepom o podaljšanju pripora takšne navedbe ne morejo biti uspešne, saj se sodišču, ko odloča o priporu v tej fazi postopka - po izreku obsodilne sodbe, ni več potrebno ukvarjati z vprašanjem verjetnosti obstoja kaznivega dejanja. Za odreditev oziroma podaljšanje pripora namreč po določbi 20. člena Ustave zadostuje obstoj utemeljenega suma, da je določena oseba storila kaznivo dejanje in ne katera od višjih stopenj verjetnosti ali celo gotovosti, ki so večinoma podane že ob vložitvi obtožbe, zlasti pa ob izreku obsodilne sodbe.

C.

7.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v senatu, ki so ga sestavljali: predsednik senata dr. Boštjan M. Zupančič ter člana dr. Peter Jambrek in dr. Janez Šinkovec.

Predsednik senata dr. Boštjan M. Zupančič