Jedro

Sodišče prve stopnje je s tem, ko je zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje, določbe prvega odstavka 82. člena ZDSS-1 ni pravilno uporabilo, zato je prišlo do očitane kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost izpodbijane sodbe. Drži, da postopanje upravnega organa druge stopnje ni bilo skladno s tretjim odstavkom 46. člena ZSVarPre, vendar pa je utemeljen pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje ugotovljeno kršitev glede na naravo kršitve lahko samo odpravilo ter vsebinsko odločilo o zadevi (drugi odstavek 81. člena ZDSS-1). To velja še zlasti v okoliščinah konkretnega primera, ko tožnica v socialnem sporu zahteva priznanje višjih prejemkov iz javnih sredstev in daljši čas prejemanja. Vračanje zadeve upravnemu organu v novo odločanje pa bi le podaljšalo postopek. Gre za socialni spor, predmet katerega je priznanje pravic iz javnih sredstev, zato je potrebno upoštevati tudi načelo pospešitve postopka iz 20. člena ZDSS-1.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo toženke št. ... z dne 29. 5. 2023 v 3. do 6. točki izreka in zadevo vrnilo drugostopenjskemu organu toženke v ponovno upravno odločanje (I. točka izreka). Toženki je naložilo, da nov upravni akt izda v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe (II. točka izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 447,98 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila toženka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Navaja, da je CSD A. po uradni dolžnosti z odločbo z dne 7. 2. 2023 razveljavil odločbo z dne 29. 12. 2020 in odločil, da tožnica ni upravičena do denarne socialne pomoči, do pravice do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje in kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev, je pa upravičena do varstvenega dodatka. Organ druge stopnje je po pritožbi tožnice z odločbo z dne 29. 5. 2023 njeni pritožbi ugodil in odpravil odločbo CSD z dne 7. 2. 2023. Tožnici in njenima otrokoma je priznal pravico do denarne socialne pomoči v obdobju od 1. 4. 2021 do 30. 6. 2021 v znesku 57,18 EUR, tožnici tudi pravico do varstvenega dodatka v znesku 233,27 EUR, vsem trem pravico do plačila prispevkov za obvezno zavarovanje, pravico do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev pa samo otrokoma. Tožnica je v postopku pred sodiščem prve stopnje zahtevala odpravo odločbe toženke z dne 29. 5. 2023 v točkah 3. do 6. Z izpodbijano odločbo z dne 29. 5. 2023 je toženka v celoti odpravila prvostopenjsko odločbo CSD z dne 7. 2. 2023, torej tudi 1. točko njenega izreka, s katerim je bila razveljavljena odločba z dne 29. 12. 2020. Ker drugostopenjski organ ni tudi sam odpravil ali razveljavil odločbe z dne 29. 12. 2020, za odločanje o upravičenosti tožnice in njene družine do denarne socialne pomoči in ostalih pravic iz javnih sredstev za obdobje, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno z odločbo z dne 29. 12. 2020, ni imel pravne podlage. Toženka se strinja z odločitvijo sodišča, da je pri odločanju na drugi stopnji prišlo do napake v postopku, saj je organ druge stopnje pomotoma v celoti odpravil odločbo CSD z dne 7. 2. 2023, namesto, da bi v veljavi ohranil 1. točko izreka odločbe z dne 7. 2. 2023, ki je razveljavila odločbo z dne 29. 12. 2020 z dnem 1. 4. 2021 oziroma ob odpravi odločbe z dne 7. 2. 2023 sam odločil tudi o razveljavitvi odločbe z dne 29. 12. 2020 z dnem 7. 2. 2023. Pravilo v socialnih sporih je pooblastilo iz drugega odstavka 81. člena ZDSS-1, saj gre za spor polne jurisdikcije. S tem se prepreči nepotrebno vračanje zadev v ponovno upravno odločanje in nepotrebni morebitni dodatni stroški. Izpodbijana sodba je neobrazložena, saj ni jasno, na kateri temelj iz prvega odstavka 82. člena ZDSS-1 se sodišče sklicuje in je t. i. sodba presenečenja, ki je toženki onemogočila varovanje pravic oziroma navajanje pravno odločilnih dejstev. Tožbene navedbe niso bile podane v smeri postopkovnih kršitev. Sodišče v okviru materialno procesnega vodstva ni predstavilo ali nakazalo videnja spora in je tožnico tudi zaslišalo. Nasprotuje ugotovitvi sodišča, da je kršitev pravil postopka vplivala ali bi mogla vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve. Sodišče bi tovrstno procesno napako organa druge stopnje lahko odpravilo in odločilo po vsebini. Tožbene navedbe so bile podane samo v smeri, da tožnica želi priznanje višjih prejemkov za daljše obdobje. S tem, ko sodišče ni odpravilo 2. točke izpodbijane dokončne odločbe je toženki ob ponovnem upravnem odločanju odvzelo možnost, da glede odločbe z dne 7. 2. 2023 odloči, da se jo v 1. točki ohrani v veljavi. Če bo zadeva vrnjena v ponovno upravno odločanje in bo toženka odpravila procesno kršitev in hkrati po vsebini odločila enako, obstaja velika verjetnost, da bo sprožen nov sodni postopek iz enakih razlogov, kar predstavlja nepotrebno obremenjevanje sodišč in nepotrebno zavlačevanje postopka iz vidika varstva pravic tožnice.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da so bile z odločbo CSD z dne 29. 12. 2020 tožnici in njenima otrokoma priznane pravice iz javnih sredstev za čas od 1. 1. 2021 do 30. 6. 2021. CSD je z odločbo z dne 28. 4. 2021 (ker je ugotovil, da je pri tožnici prišlo do spremembe periodičnih dohodkov) odločbo z dne 29. 12. 2020 po uradni dolžnosti razveljavil in odločil, da tožnica ni več upravičena do javnih sredstev in mora neupravičeno prejeta sredstva vrniti. Pritožbo tožnice je drugostopenjski organ toženke z dokončno odločbo z dne 16. 12. 2021 zavrnil, tožnica pa je zoper navedeno odločbo uveljavljala sodno varstvo. S sodbo VI Ps 235/2022 je sodišče odpravilo odločbi z dne 16. 12. 2021 in 28. 4. 2021 ter zadevo vrnilo toženki v nov upravni postopek. V ponovljenem upravnem postopku (ki je predmet tega socialnega spora) je CSD z odločbo z dne 7. 2. 2023 razveljavil odločbo z dne 29. 12. 2020 z dnem 1. 4. 2021 in določil, da tožnica ni upravičena do pravic iz javnih sredstev (razen do varstvenega dodatka). Drugostopenjski organ toženke je z odločbo z dne 29. 5. 2023 odločil, da je pritožba utemeljena (1. točka izreka), da se odločba CSD z dne 7. 2. 2023 odpravi (2. točka izreka), da so tožnica in njena otroka upravičeni do denarne socialne pomoči v višini 57,18 EUR mesečno od 1. 4. 2021 do 30. 6. 2021 (3. točka izreka), da je tožnica upravičena do varstvenega dodatka v višini 233,27 EUR mesečno od 1. 4. 2021 do 30. 6. 2021 (4. točka izreka), da so tožnica in njena otroka upravičeni do pravice do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje od 1. 4. 2021 do 30. 6. 2021 (5. točka izreka), in da sta tožničina otroka upravičena do pravice do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev od 1. 4. 2021 do 30. 6. 2021 (6. točka izreka). Odločeno je bilo še, da tožnica do pravice do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev ni upravičena (7. točka izreka), da se denarni prejemki usklajujejo skladno z določili ZUTPG, da je odločba izvršljiva z dnem odpreme vlagateljici in da pritožba ne zadrži izvršitve ter, da ni bilo stroškov postopka (8., 9. in 10. točka izreka).

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženka z izpodbijano dokončno odločbo z dne 29. 5. 2023 odločbe z dne 29. 12. 2020 ni ne odpravila ne razveljavila, kot to nalaga tretji odstavek 46. člen Zakona o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre). Z dokončno odločbo z dne 29. 5. 2023 je prvostopenjsko odločbo CSD z dne 7. 2. 2023 v celoti odpravila (torej je odpravila tudi 1. točko izreka s katero je bila razveljavljena odločba CSD z dne 29. 12. 2020). Ker je bilo z odločbo z dne 29. 12. 2020 od 1. 4. 2021 do 30. 6. 2021 o pravicah iz javnih sredstev že odločeno, toženka ni imela pravne podlage za odločanje. Dokončno odločbo z dne 29. 5. 2023 je sodišče prve stopnje razveljavilo v izpodbijanem delu (3. do 6. točki izreka) ter zadevo vrnilo drugostopenjskemu organu v ponovno upravno odločanje.

7. Toženka pravilno poudarja, da gre v socialnih sporih za spor polne jurisdikcije. Kadar sodišče izpodbijani upravni odločbi kot nezakoniti odpravi, praviloma samo meritorno odloča o sporni pravici. Če sodišče tožbenemu zahtevku ugodi, s sodbo v skladu z drugim odstavkom 81. člena ZDSS-1 upravni odločbi odpravi delno ali v celoti in odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi.

8. Ne glede na navedeno določbo ZDSS-1 lahko sodišče izjemoma v skladu s prvim odstavkom 82. člena ZDSS-1: izpodbijani upravni akt odpravi in naloži toženi stranki izdajo novega upravnega akta, če dejansko stanje ni bilo pravilno ali popolno ugotovljeno, ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem pa bi bilo dolgotrajno ali povezano z nesorazmernimi težavami (1. alineja); izpodbijani upravni akt odpravi, odloči o podlagi tožbenega zahtevka in naloži toženi stranki izdajo novega upravnega akta o višini tožbenega zahtevka, če bi bilo ugotavljanje višine pred sodiščem dolgotrajno ali povezano z nesorazmernimi težavami (2. alineja); izpodbijani upravni akt odpravi in naloži toženi stranki izdajo novega upravnega akta, če v primeru, ko je pristojni organ pooblaščen, da odloča po prostem preudarku, sodišče ugotovi, da je izpodbijani upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je bilo pooblastilo dano (3. alineja).

9. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje, določbe prvega odstavka 82. člena ZDSS-1 ni pravilno uporabilo, zato je prišlo do očitane kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost izpodbijane sodbe. Drži, da postopanje upravnega organa druge stopnje ni bilo skladno s tretjim odstavkom 46. člena ZSVarPre,1 vendar pa je utemeljen pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje ugotovljeno kršitev glede na naravo kršitve lahko samo odpravilo ter vsebinsko odločilo o zadevi (drugi odstavek 81. člena ZDSS-1). To velja še zlasti v okoliščinah konkretnega primera, ko tožnica v socialnem sporu zahteva priznanje višjih prejemkov iz javnih sredstev in daljši čas prejemanja.2 Vračanje zadeve upravnemu organu v novo odločanje pa bi le podaljšalo postopek. Gre za socialni spor, predmet katerega je priznanje pravic iz javnih sredstev, zato je potrebno upoštevati tudi načelo pospešitve postopka iz 20. člena ZDSS-1. 10. Ker je podan s pritožbo uveljavljani razlog, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in v skladu z določbo 354. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Če bi pritožbeno sodišče samo saniralo ugotovljeno kršitev in vsebinsko odločilo o zadevi, bi strankam odvzelo ustavno pravico do pritožbe zoper ugotovljeno dejansko stanje. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje samo odpraviti kršitev upravnega organa druge stopnje in o zahtevku meritorno odločiti. Dopolnitev postopka pred sodiščem prve stopnje bo tudi hitrejša in bolj ekonomična za stranki (tudi v luči, da je sodišče prve stopnje tožnico že zaslišalo). Na ta način se ne bo bistveno podaljšalo trajanje sodnega postopka, saj bo sodišče prve stopnje o zadevi lahko vsebinsko hitro odločilo, ker je dokaze že izvedlo.

11. Ker je bila razveljavljena odločitev o glavni stvari, je bila razveljavljena tudi odločitev o stroških postopka, saj je ta odvisna od končnega uspeha strank v postopku (154. člen ZPP).

1 Tretji odstavek 46. člena ZSVarPre določa, da pristojni organ odpravi ali razveljavi odločbo, s katero je bila denarna socialna pomoč dodeljena in o upravičenosti do denarne socialne pomoči za to obdobje odloči z novo odločbo. 2 Tožnica kršitve 46. člena ZSVarPre niti ne uveljavlja, toženka pa v pritožbenem postopku navaja pomoto in v zvezi s tem predlaga spremembo izpodbijane dokončne odločbe.