Jedro

Če je podredni zahtevek isti, gre le za en zahtevek in nikakršna kumulacija, niti eventualna, ni mogoča.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je dolžna v roku 8 dni povrniti 194,22 EUR stroškov odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 208066/2012 z dne 28. 12. 2012 razveljavilo tudi v I. in III. odstavku izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka sodbe), tožeči stranki pa naložilo, da v 8 dneh povrne toženi stranki njene stroške postopka v znesku 116,42 EUR, skupaj z zamudnimi obrestmi (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi primarnemu ali vsaj podrednemu tožbenemu zahtevku, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo pošlje v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, toženi stranki pa naloži plačilo pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da višje sodišče pritožbo zavrne, tožeči stranki pa naloži povračilo stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. O pritožbi zoper sodbo je na podlagi petega odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) odločala sodnica posameznica, saj gre za spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

6. Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, prvi odstavek 495. člena ZPP). Sodba v takšnem sporu se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja torej ni pravno upošteven pritožbeni razlog in je pritožbeno sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

7. Tožeča stranka je bila v vtoževanem obdobju na podlagi veljavno sklenjene pogodbe upravnik poslovne stavbe na D. in s tožbo zahteva plačilo stroškov upravljanja in obratovanja, ki odpadejo na poslovni prostor št. II/25 v lasti tožene stranke. Iz dejanske podlage sodbe sodišča prve stopnje pa izhaja, da med lastniki posameznih delov poslovne stavbe dne 12. 4. 2007 sklenjena pogodba o delitvi stroškov ni veljavna, saj gre pri dogovoru glede delitve stroškov obratovanja skupnih prostorov za posel, ki presega redno upravljanje, zato mora biti sklenjena s soglasjem vseh solastnikov. Ker pa tožeča stranka trditvenega in dokaznega bremena o delitvi stroškov v sorazmerju s solastniškimi deleži, kot to določa zakon, ni zmogla, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo.

8. Tožeča stranka v pritožbi najprej uveljavlja, da ne drži zaključek prvostopenjskega sodišča, da pogodbe o delitvi stroškov ni predložila. A je ta pritožbeni razlog nerelevanten že zato, ker dejstvo, da pogodba o delitvi stroškov ni bila sprejeta s soglasjem vseh etažnih lastnikov, velja za priznano na podlagi drugega odstavka 214. člena ZPP. Tožeča stranka namreč te ugovorne trditve ni prerekala. V zvezi z ugotavljanjem tega dejstva torej dokazni postopek z vpogledom v listino ni bil potreben (prvi odstavek 214. člena ZPP).

9. Neutemeljene pa so tudi pritožbene trditve, da ni jasno, na kakšni podlagi je lahko sodišče prve stopnje, v kolikor pogodba o delitvi stroškov ni bila predložena, ugotovilo, da naj pogodba ne bi bila veljavno sklenjena. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje namreč izhaja, da tožeča stranka pri delitvi stroškov ni uporabljala veljavnega ključa delitve. Slednje je logično: pogodbo o delitvi stroškov, ki predstavlja pogodbo o medsebojnih razmerjih, je mogoče veljavno skleniti s podpisi s strani etažnih lastnikov, katerih skupni solastniški delež predstavlja več kot polovico etažne lastnine poslovne stavbe le v primeru, da ključi delitve v njej ne odstopajo od zakonske predvidene ureditve in ne spreminjajo lastninskih upravičenj, določenih z zakonom. Povedano drugače, pogodba o delitvi stroškov bi bila z zatrjevanim 50% kvorumom veljavna le, če bi bil ključ delitve stroškov v njej enak ureditvi iz 115. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ), po katerem so pravice in obveznosti etažnih lastnikov na skupnih delih sorazmerne z njihovim solastniškim deležem. Tožeča stranka pa je vtoževane stroške utemeljevala na drugačnem ključu delitve, iz česar izhaja zaključek, da bi morala biti pogodba o medsebojnih razmerjih, ker drugače opredeljuje stroške in obveznosti, ki bremenijo etažne lastnike, kot posel izrednega upravljanja sprejeta s soglasjem vseh etažnih lastnikov.(1)

10. Razlogi sodišča prve stopnje o tem, da gre za posel izrednega upravljanja, so pravilni in izčrpni, zato se v izogib ponavljanju nanje višje sodišče sklicuje tudi v zvezi s pritožbenimi trditvami tožeče stranke, ki temu stališču nasprotuje. Posledično je brez pravnega učinka določilo 21. člena sporne pogodbe, na katerega se pritožnica sklicuje v nadaljevanju pritožbe in v katerem je določeno, da pogodba o delitvi stroškov postane veljavna, ko jo podpiše toliko lastnikov, da njihov delež predstavlja več kot polovico kvadrature poslovne stavbe, brez upoštevanja skupnih prostorov. Etažni lastniki s pogodbo o medsebojnih razmerjih sicer lahko derogirajo osnovno delitev na posle rednega in izrednega upravljanja, kot tudi pravilo o odločanju z nadpolovično večino ali soglasno, vendar pa morajo takšno odločitev (v konkretnem primeru, da se bo dogovor o delitvi stroškov sprejemal z navadno večino), sprejeti soglasno, saj bi bila v nasprotnem primeru popolnoma izigrana razmejitev med posli redne in izredne uprave. Takega soglasja pa tožeča stranka ni niti zatrjevala niti dokazala.

11. Tožeča stranka nadalje v pritožbi meni, da je odločitev sodišča prve stopnje nepravilna tudi zato, ker sodišče ni odločilo o podrednem zahtevku, ki ga je postavila s spremembo tožbe dne 21. 1. 2015, saj se je sodna praksa že večkrat izrekla, da postavitev podrednega zahtevka predstavlja spremembo tožbe, podredni zahtevek pa je od primarnega manjši le po naključju.

12. Glede vprašanja dopustnosti spremembe tožbe pritožbeno sodišče pritrjuje stališču pritožnice, da je tudi v sporih majhne vrednosti sprememba tožbe dovoljena vse do konca glavne obravnave in da ima v takšnem primeru tožeča stranka pravico navajati nova dejstva in predlagati dodatne dokaze. Vendar pa navedeno prav tako velja le v primeru, če tožeča stranka spremeni istovetnost zahtevka, poveča obstoječi zahtevek ali uveljavlja drugi zahtevek poleg obstoječega (drugi odstavek 184. člen ZPP).

13. Tožeča stranka pa neutemeljeno trdi, da podredni zahtevek predstavlja spremembo tožbe. Pri vprašanju eventualne kumulacije je namreč vselej potrebno upoštevati istovetnost zahtevkov: če sta zahtevka ista, gre le za en zahtevek in nikakršna kumulacija, niti eventualna, ni mogoča.(2) Prav tak (istoveten) zahtevek pa je zahtevek, ki ga je tožeča stranka postavila kot podrednega, saj z njim tožeča stranka de facto zahteva isti denar na podlagi v bistvenem enakega dejanskega stanja.(3) Ko je tako (torej ko tožeča stranka najprej zahteva določen denarni znesek za povračilo stroškov na pogodbeni podlagi, podrejeno, za primer neveljavnosti pogodbe, pa zahtevo povračilo istega denarja na zakonski podlagi), pa je teorija enotnega mnenja, da gre (čeprav so dejstva, ki so relevantna za odločanje o utemeljenosti tožbenega zahtevka na pogodbeni oziroma zakonski podlagi, ne pokrivajo povsem), vendarle le za en historični dogodek in s tem za eno dejansko podlago, zato pomeni sklicevanje na drugo vrsto pravne podlage samo spremembo pravne kvalifikacije zahtevka, ki pa ni sprememba tožbe (prim. tretji odstavek 184. člena ZPP).(4)

14. Sodišče prve stopnje v skladu z ustavnim načelom neodvisnosti sodstva tudi ni vezano na prakso nižjih sodišč, četudi v vsebinsko podobnih zadevah, na katere v pritožbi opozarja pritožnica, zato je odločitev, da vloge z dne 21. 1. 2015 ne bo upoštevalo, pravilna (četudi iz deloma drugačnih razlogov(5)).

15. Ker torej pritožba ne uveljavlja utemeljenih pritožbenih razlogov, podani pa niso niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

16. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), toženi stranki pa je dolžna povrniti njene stroške odgovora na pritožbo. Tožena stranka je priglasila nagrado po tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi – ZOdvT, za kar ji gre (ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta 1.813,60 EUR), 139,20 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev, za kar ji po tar. št. 6002 ZOdvT gre 20,00 EUR in 22% DDV, kar skupaj znaša 194,22 EUR.

Op. št. (1): Sprejem nasprotnega stališča bi namreč lahko hitro vodil v situacijo, ko bi eventualni večinski etažni lastnik poslovne stavbe povsem legitimno izglasoval zase najugodnejšo delitev stroškov na skupnih delih (npr. po enoti), s tem pa neposredno povečal obremenitev vseh ostalih (manjšinskih) etažnih lastnikov, ki bi bili zaradi tako določenega ključa delitve primorani v plačevanje praviloma bistveno višjih stroškov obratovanja in vzdrževanja.

Op. št. (2): Prim. A. Galič, Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2006, str. 171 (v nadaljevanju Komentar).

Op. št. (3): Tožeča stranka je v vlogi „Sprememba tožbe“ z dne 21. 1. 2015 zahtevala povrnitev istih stroškov, ki so za isto stavbo nastali v istem vtoževanem obdobju, le da tokrat (v obliki podrednega tožbenega zahtevka) na podlagi 115. člena SPZ.

Op. št. (4): Prim. Komentar, str. 199. Op. št. (5): Sodišče prve stopnje je spremembo tožbe zavrnilo predvsem iz razloga, ker je tožeča stranka v okviru podrednega zahtevka uveljavljala le zmanjšani zahtevek.