Jedro

Listin, ki jih sodišče samo pribavlja od pristojnih organov (npr. CSD), se strankam ne vroča posebej, še zlasti ne v nujnih postopkih, kakršen je obravnavani. Stranke imajo namreč možnost, da same vpogledajo v spis oziroma v listino. S takšnim postopanjem sodišče ni kršilo načelo kontradiktornosti postopka.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita sklepa sodišča prve stopnje.

II. O stroških pritožbenega postopka bo odločilo sodišče prve stopnje s končno odločbo.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče je ob odločanju o tožnikovem predlogu s sklepom z dne 14.8.2012 izdalo začasno odredbo, v skladu s katero: - se mladoletna A. V., roj. ..., začasno do pravnomočno končanega predmetnega pravdnega postopka zaupa v vzgojo, varstvo in oskrbo očetu - tožniku (točka I/1 izreka), - se stiki mladoletne A. V. z materjo M. V. začasno omejijo na telefonske stike, in sicer enkrat tedensko, to je vsak petek od 19.00 do 19.15 ure, v kolikor bo hči z materjo pripravljena govoriti (točka I/2 izreka), - mladoletni B. V., rojen ..., ostane še naprej zaupan v vzgojo, varstvo in oskrbo materi M. V., medtem ko otrokovi stiki z očetom potekajo še naprej tako, kot je bilo dogovorjeno s sodno poravnavo II P 196/2007 z dne 10.6.2009 (točka I/3 izreka).

Kar je tožnik s predlogom zahteval več ali drugače, je zavrnilo (točka I/4 izreka). Nadalje je odločilo, da izdana začasna odredba traja do pravnomočnosti odločbe izdane v predmetnem pravdnem postopku oziroma do drugačne odločitve sodišča (točka I/5 izreka).

2. Zoper točki I/3 in I/4 izreka sklepa se je pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov pritožil tožnik, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da odločitev v omenjenih točkah spremeni in mladoletnega B. V. do pravnomočnega konca predmetnega pravdnega postopka zaupa v vzgojo, varstvo in oskrbo njemu, toženki pa se v tem istem časovnem obdobju prepovejo stiki z otrokom (vse s stroškovno posledico). Poudarja, da je sodišče prve stopnje z odločitvijo sprejeto v točki I/3 izreka sprejelo odločitev identično tisti v sodni poravnavi II P 196/2007 z dne 10.6.2009, ki je v nasprotju s tožnikovim predlogom (ter nezakonita in nepravilna). Sodišče prve stopnje je izdano začasno odredbo v celoti oprlo na mnenje CSD, ki pa tožniku ni bilo vročeno, zaradi česar naj bi bila zagrešena bistvena kršitev pravdnega postopka (kršena kontradiktornost postopka), saj se ni mogel opredeliti do procesnega gradiva, ki predstavlja odločilno dejstvo v izpodbijanem sklepu (glede nevročitve strankam ni podanih nobenih razlogov). Sodišče prve stopnje naj bi popolnoma spregledalo, da je do nasilja dejansko že prišlo in zato napačno zaključilo, da položaj mladoletnega B. ni tako ogrožen, da ni moč počakati na (pravnomočni) zaključek predmetnega postopka. Obstaja vsaj utemeljeni sum, da je toženka nad hčerko A. izvajala fizično nasilje, mladoletni B., ki je z njima živel, pa je bil temu priča in s tem tudi sam žrtev nasilja v družini. Obstoj kazenskih ovadb zoper toženko zaradi zanemarjanja in surovega ravnanja in ukrep prepovedi približevanja, ki ji je bil izrečen, kažejo na neurejene razmere, ki otroku niso v korist in ogrožajo njegov psihofizični razvoj. Tudi sicer je dokazni standard pri odločanju o začasni odredbi znižan na stopnjo verjetnosti, ki je glede mladoletnega B. izkazan. Sodišče prve stopnje (6. in 7. stran) ugotavlja, da otroci pravdnih strank niso ogroženi pri nobenem od njiju, hkrati pa zaradi ogroženosti (možnosti nastanka nepopravljive škode) mladoletno A. umika iz materinega okolja (s čimer prihaja samo s seboj v nasprotje). Zato ni prepričljiv zaključek sodišča prve stopnje, da zato ker A. ne bo več pri materi, B. pri slednji ne bo več živel v okolju, kjer se je nasilje izvajalo, saj mati nad njim nasilja ni izvajala. Ker je B. živel v okolju, kjer se je izvajalo fizično nasilje, je bil tudi sam žrtev nasilja. Poleg tega tožnik opozarja na odredbo št. 221-16/2012/1 z dne 12.7.2012, iz katere izhaja, da naj bi bila s strani delavcev ... v mesecu februarju 2011 zaradi kaznivega dejanja zanemarjanja otroka in surovega ravnanja napram otrokom pravdnih strank zoper toženko podana kazenska ovadba. Tudi v kolikor bi držalo, da toženka nad mladoletnim B. ne bi izvrševala fizičnega nasilja, je dejstvo, da je otrok živel v okolju, kjer se je nasilje izvajalo nad njegovo sestro, s katero sta si blizu. Tožnik opozarja na nevaren vzorec ravnanja toženke, ki predstavlja resno grožnjo izvrševanja fizičnega nasilja nad B. Še v času, ko so bili pri njej v varstvu in vzgoji vsi trije otroci, je fizično nasilje izvajala nad starejšim sinom M., kasneje nad A. (zato obstaja bojazen, da bo svojo nasilno naravo sedaj izživljala na najmlajšem B.). Nedopustno je, da sodišče, ki je seznanjeno s toženkino nasilno naravo (predložen je bil sklep Okrožnega sodišča I Kd 35288/2012 z dne 13.7.2012) in ki samo ugotavlja, da obstaja verjetnost, da je toženka zmožna fizičnega nasilja nad otrokom, dopusti, da se nemočen 10-leten otrok vrne v okolje, v katerem je brez zaščite (tudi sorojencev) prepuščen materi, za katero je vsaj s stopnjo verjetnosti izkazana zmožnost nasilnega ravnanja nad otrokom (pri tem sodišče ni pretehtalo možnosti, da se bo sedaj, ko bo samo on pri njej, nasilno ravnanje preusmerilo nanj). Sodišče toženkino nasilno ravnanje relativizira in celo opravičuje (8. stran), s čimer ji pošilja napačno sporočilo. B. tudi sicer jasno izraža željo (ki sicer ni edini razlog za predodelitev), da bi z bratom in sestro živel pri očetu (gre za nekonfliktno okolje), česar sodišče ni preverilo. V dobrem mesecu, ko je živel pri očetu, je bilo možno pri njem zaznati pozitivne premike. Kljub temu da sodišče samo ugotavlja pomembnost ohranjanja vezi med sorojenci, je v nasprotju s tem (in sodno prakso, ki se zavzema za njihovo neločevanje) zaključilo, da v konkretnem primeru to ni potrebno, češ da naj bi ločena družina funkcionirala v redu (6. točka obrazložitve). Otroci so se v zadnjem času še bolj povezali (tudi zaradi spornih dogodkov), česar sodišče ni ustrezno preučilo (ampak je najmlajšega in najbolj nemočnega otroka ločilo od ostalih). Pritožnik v zvezi z neustreznostjo življenjskega okolja pri materi opozarja tudi na njeno zlorabo alkohola (redno prekomerno uživanje alkohola, vdajanje brezdelju, vsakodnevno preživljanje številnih ur na družabnih omrežjih ob hkratnem zanemarjanju osnovnih gospodinjskih opravil). O materini skrajni neskrbnosti priča tudi dejstvo, da sta bila A. in B. do letošnjega julija brez osnovnega zdravstvenega zavarovanja. V nasprotju s stališčem sodišča prve stopnje (točka 10, str. 9) pritožnik opozarja, da ni nobene logične povezave med predodelitvijo otroka očetu (ki živi v T.) in menjavo šole. B. bi še vedno lahko obiskoval šolo v K. Ni razvidno, na podlagi katerih dokazov sodišče zaključuje, da bi do takšne spremembe prišlo (gre za očetov dom oziroma okolje, ki ga B. pozna). Pritožnik opozarja tudi na grozečo nevarnost selitve toženke iz dosedanjega okolja, saj naj bi jo starejša otroka večkrat slišala govoriti o selitvi v Avstralijo oziroma na Novo Zelandijo (kar bi za B. predstavljalo večji poseg kot selitev v T.). Pritožnik v nadaljevanju predlaga tudi nove dokaze.

3. Dne 24.9.2012 je Okrožno sodišče izdalo sklep, s katerim je zavrnilo (I. točka izreka) tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, v skladu s katerim: - naj bi se toženki prepovedalo izpisati mladoletnega sina B. V. iz Osnovne šole S. ter ga prepisati na drugo osnovno šolo, - naj bi se mladoletni B. V. začasno (do pravnomočne odločitve v predmetnem pravdnem postopku) v varstvo in vzgojo dodelil očetu, - naj bi se stiki med B. in materjo omejili na telefonske stike, in sicer enkrat tedensko, to je vsak četrtek od 19.00 do 19.15 ure, v kolikor bo sin z materjo pripravljen imeti telefonski stik, - naj bi se kršitelj začasne odredbe kaznoval z denarno kaznijo 500,00 EUR.

Hkrati je sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti odločilo (II. točka izreka), da se nadomesti tožnikovo soglasje za vpis mladoletnega B. V. v osnovno šolo B. v kraju A. in za izpis iz Osnovne šole S. za šolsko leto 2012/2013 in naprej.

4. Zoper sklep se je pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov pritožil tožnik, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovemu predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, odločitev v II. točki izreka pa razveljavi (s stroškovno posledico), podredno pa da sklep razveljavi v celoti in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Poudarja, da ni seznanjen z mnenjema CSD K. z dne 8.8.2012 in 21.9.2012, na katerih sodišče prve stopnje utemeljuje svojo odločitev glede predloga za izdajo začasne odredbe, kar naj bi predstavljalo kršitev kontradiktornosti postopka. Tudi sicer iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da CSD aktualnih podatkov o doživljanju in počutju otroka B. V. (na dan 21.9.2012) nima in zaključnega mnenja o predlogu za izdajo začasne odredbe zato ne more podati (7. točka obrazložitve sklepa). Kljub temu je sodišče svojo odločitev v celoti utemeljilo prav na takem (delnem) mnenju CSD (ocena sodišča prve stopnje, da je to nepristransko, strokovno in verodostojno, iz tega razloga ni sprejemljiva). Pritožnik opozarja, da je CSD (posledično pa tudi sodišče) v svojem mnenju zašlo v nasprotje. Sodišče v sklepu z dne 14.8.2012 (v katerem povzema mnenje CSD) navaja, da bi se v primeru zaupanja B. tožniku porušile otrokove stalnice v njegovem življenju, in sicer bivalni pogoji, socialno in vrstniško okolje, šolsko okolje (kar naj bi bil ključen razlog za zavrnitev predloga za izdajo začasno odredbo), medtem ko je pri izdaji izpodbijanega sklepa popolnoma prezrlo, da je s toženkino selitvijo otroka v več kot 130 km oddaljen kraj prišlo prav do tega. CSD in sodišče sta tako v roku dobrega meseca v tem oziru mnenje popolnoma spremenila, zaradi česar se pritožniku poraja dvom v njuno nepristranost oziroma ali dejansko zasledujeta interes otroka (ali pa morda toženke). Ker sodišče v 6. točki obrazložitve ugotavlja, da je B. v šoli zamišljen, nemiren in manj pozoren, bi se moralo vprašati za razloge takšnega otrokovega (ki pred selitvijo ni bil takšen) stanja. To samovoljno toženkino ravnanje (kot ga je opisala B. razredničarka) na otroka vpliva negativno. Prezrto je tudi dejstvo, da je toženka tako korenito spremembo v življenju mladoletnega otroka izpeljala brez posvetovanja in seznanitve tožnika (pa tudi otroka) z dejstvom selitve, kar bi bilo od nje odgovorno. Pravzaprav je vse (tudi v šoli) pustila v prepričanju, da bo otroku zagotavljala življenje v K. Vse to kaže na njeno manipulativnost, sodišče pa to podpira. Sodišče pride v nasprotje s predhodno ugotovitvijo tudi glede vprašanja verjetnosti toženkinega nasilnega ravnanja nasproti otroku (iz 8. točke obrazložitve sklepa izhaja zaključek, da ne obstajajo znaki ogroženosti mladoletnega B., v zvezi s čimer sodišče tožniku očita, da tega ni konkretiziral). Medtem ko je v sklepu z dne 14.8.2012 glede hčerke A. sodišče ugotovilo verjetnost toženkinega nasilnega ravnanja, v izpodbijanem sklepu ugotavlja, da pri materi otroci niso fizično ogroženi, kar se medsebojno izključuje. Če je bila prej toženkinega žrtev hči A. (in še prej sin M.), to ne pomeni, da naslednjič ne bo sin B.. Sodišče bi moralo imeti ničelno toleranco do starševskega nasilja, ne pa ravnati po načelu, da, ker se mati konkretnega otroka še ni lotila, subjektivna nevarnost zanj ni podana. Z vidika ogroženosti in koristi otroka sodišče nevarno podcenjuje dejstvo, da je bil otrok večkrat priča psihičnemu in fizičnemu nasilju nad bratom in sestro, oziroma dejstvo, da je toženka nasilja zmožna. Sodišče nadalje zaključuje, da bo otrok stkal nove vezi z vrstniki, ne upošteva pa, da gre že brez selitve za stresno obdobje v njegovem življenju (ni bilo pravilno ocenjeno, kaj selitev pomeni za desetletnega otroka). Nadalje ni razvidno, na podlagi katerih dokazov je sodišče prišlo do zaključka, da je B. bolj navezan na mater kot očeta (ker je B. star 10 let, ni več v najbolj zgodnjih letih, zaradi česar argument o navezanosti na mater ne vzdrži). Brez podlage je tudi ugotovitev, da je toženka (ki ni poskrbela niti za njegovo osnovno zdravstveno zavarovanje) za razvoj otroka in njegove potrebe bolj dojemljiva. Sodišče z ugotovitvijo, da sta tako oče kot mati navajala, da B. ni želel z materjo (6. točka obrazložitve), in ugotovitvijo, da otrok matere ne odklanja in je nanjo navezan (11. točka), pride samo s seboj v nasprotje. Ker je odločitev sodišča, da ne ugodi predlogu za začasno odredbo, napačna, je takšna tudi odločitev v II. točki izreka (pri čemer se tožnik strinja, da bi bila odsotnost možnosti izobraževanja otroku v škodo).

5. Pritožbi sta bili toženki poslani v odgovor, ki pa ga slednja ni podala.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

V zvezi s pritožbo zoper sklep z dne 14.8.2012:

7. Sodišče prve stopnje je na podlagi podanih trditev in vpogledanih listin pravilno zaključilo, da glede mladoletnega B. ni izkazan tako imenovani subjektivni pogoj potreben za izdajo začasne odredbe (torej okoliščina, da je začasna odredba nujna za to, da mladoletnemu B. ne bi nastala nepopravljiva oziroma težko popravljiva škoda). V zvezi s pritožbenim sklicevanjem, da je sodišče prve stopnje izdano začasno odredbo oprlo na mnenje CSD, ki pa tožniku ni bilo vročeno, s čimer naj bi bila zagrešena bistvena kršitev pravdnega postopka (kršena kontradiktornost postopka), velja poudariti, da se listin, ki jih sodišče samo pribavlja od pristojnih organov (kot npr. poročilo CSD), tudi sicer (1) ne vroča posebej strankam (v izjavo). Te imajo vedno možnost same vpogledati spis in s tem tudi v tako listino (2).

8. Tožnik nevarnost nasilja (škode), ki naj bi grozila mladoletnemu B. s strani njegove mame (toženke) izkazuje z zapisnikom o kazenski ovadbi, ki jo je zaradi dogodka z dne 11.7.2012 zoper toženko podala njuna hčerka A. oziroma s posledično izdano odredbo PP z dne 12.7.2012 in sklepom Okrožnega sodišča z dne 13.7.2012. Vse te listine se nanašajo na en dogodek, pa še to v povsem začetni fazi ugotavljanja, kaj vse naj bi se tistega dne dogodilo. Iz mnenja CSD z dne 8.8.2012 na drugi strani jasno navaja, da otroci trenutno niso ogroženi pri nobenem od staršev, medtem ko naj bi se fizično nasilje, o katerem je poročala A., z njenim odhodom očetu prekinilo, zaradi česar B. pri mami ne bi živel v okolju, kjer se je nasilje izvajalo (3). Na drugi strani tožnik glede samega B. ni podal nobenih konkretnih in hkrati izkazanih trditev. Takšno pavšalno naravo (4) ima tudi (sedaj v pritožbi novo) navajanje, da naj bi bil B., ker je z njima živel, priča fizičnemu nasilju, ki ga je toženka izvajala nad hčerko A., enako splošno pa je tudi (pritožbeno) zatrjevanje, da naj bi toženka svojedobno fizično nasilje izvajala nad starejšim sinom M. oziroma poudarjanje nevarnega vzorca toženkinega postopanja, ki naj bi sedaj svojo nasilno naravo narava izživljala nad B. (5). Ob tem da je konkretno opredelil en sam tak dogodek, v zvezi s katerim niti ni bilo zatrjevano (niti ni izkazano), da naj bi bil prisoten tudi B., se zaključek (kot ga poskuša prikazati pritožnik) ne zdi tako samoumeven. Seveda je sodišče prve stopnje v okviru 5. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa dopustilo možnost, da je bila dne 11.7.2012 A. poškodovana s strani toženke (6). Vendar pa ugotavlja tudi (in to je bolj pomembno), da do B. toženka ni bila nasilna in da iz spisa izhaja, da naj bi se dobro razumela.

9. Seveda je pomembnost ohranjanja vezi med sorojenci pomembna okoliščina. A pritožnik spregleda, da je predmet aktualnega odločanja povezan z njegovim predlogom za izdajo začasne odredbe (razlogi katerega, kar se tiče B. niso podani), medtem ko se bo o tožbenem zahtevku (na predodelitev) odločalo šele v nadaljevanju. V tistem okviru pa bo nedvomno potrebno upoštevati tudi omenjeno okoliščino (7). Razlogi, ki jih je glede predloga za izdajo začasne odredbe navajal tožnik, torej niso podani. Za zavrnitev predloga pa je bilo enako pomembno (kot je to navedel CSD), da je B. navezanost na mamo večja kot na očeta (8), z morebitno izdajo začasne odredbe pa bi se ta navezanost na mamo (toženko) pretrgala, pri čemer naj bi bilo vprašljivo, ali bi B. zmogel vse pritiske s strani (vseh) članov družine. Po mnenju CSD bi zato izdaja predlagane začasne odredbe B. naredila več škode kot koristi (9).

V zvezi s pritožbo zoper sklep z dne 24.9.2012:

10. CSD je v delnem mnenju z dne 21.9.2012 (10) res navedel, da aktualnih podatkov o doživljanju in počutju otroka B. V. (na dan 21.9.2012) nima in da zaključnega mnenja o predlogu za izdajo začasne odredbe zaradi pomanjkanja informacij ne more podati. Kljub temu pa iz omenjenega mnenja izhajajo relevantne ugotovitve in zaključki, ki so sodišču prve stopnje (11) pomagale pri odločitvah razvidnih iz izpodbijanega sklepa z dne 24.9.2012. 11. Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da naj bi tako sodišče prve stopnje kot CSD v svojih ugotovitvah zašla v nasprotje (oziroma da naj bi v roku enega meseca »popolnoma spremenila svoj pogled«). Res je sodišče v sklepu z dne 14.8.2012 (v katerem se je sklicevalo na mnenje CSD) navedlo, da bi se v primeru zaupanja B. tožniku otroku porušile stalnice v njegovem življenju, in sicer bivalni pogoji, socialno in vrstniško okolje, šolsko okolje. A to (kot poskuša to sicer prikazati pritožnik) ni bil ključen (12) razlog za zavrnitev (prvega) predloga za izdajo začasno odredbo. Kot izhaja iz sklepa prvostopenjskega sodišča z dne 14.8.2012 (oziroma iz mnenja CSD z dne 8.8.2012), je bila bistvena (že predhodno poudarjena) okoliščina B. navezanosti na mamo, ki naj bi bila večja kot na očeta, z morebitno izdajo začasne odredbe pa bi se ta navezanost nanjo (13) pretrgala (po mnenju CSD bi zato izdaja predlagane začasne odredbe B. naredila več škode kot koristi). Seveda je pomembno tudi otrokovo vsakodnevno okolje oziroma okolje, na katerega je navajen (»stalnice«), kot to omenja pritožba, a še zdaleč ne tako kot prvo navedena okoliščina. Zato tako materina odločitev za spremembo dosedanjega okolja oziroma selitev kot tudi pritožbeno navajanje, da naj bi se mati za selitev odločila brez posvetovanja in seznanitve tožnika, ne moreta biti podlaga za predodelitev otroka (kot je bilo predlagano v okviru predloga za začasno odredbo). Enako velja glede pritožbenega razpravljanja o tem, kdo od staršev je bolj dojemljiv za otrokove potrebe. So pa to vse okoliščine, ki bi lahko imele določen pomen pri končni odločitvi.

12. Neutemeljen je nadalje pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da naj bi v novem sklepu prišlo v nasprotje s svojimi ugotovitvami podanimi v sklepu z dne 14.8.2012. Sodišče prve stopnje je v 5. točki obrazložitve sklepa z dne 14.8.2012 dopustilo možnost, da je bila dne 11.7.2012 A. poškodovana s strani toženke (14). Na drugi strani pa iz mnenja CSD z dne 8.8.2012 (15) jasno izhaja, da otroci v fizičnem smislu niso ogroženi ne pri očetu in ne pri materi. Bolj pomembno je, da v zvezi z nevarnostjo toženkinega fizičnega nasilja nad B. tožnik tudi v novem predlogu ni podal nobenih konkretnih in hkrati izkazanih trditev (kot je to v 8. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje). Podobno (pavšalno in posledično neprepričljivo) naravo ima pritožbeno poudarjanje, da naj bi bil B. večkrat priča psihičnemu in fizičnemu nasilju, ki naj bi ga mati izvajala nad starejšima otrokoma (ni jasno, o katerih dogodkih govori, še manj pa izkazano, da bi bil B. priča takšnemu dogodku).

13. Ker razlogi, na katere se sklicujeta pritožbi, niso utemeljeni (16) in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče (v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP v zvezi z določbo 15. člena ZIZ) pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje. V skladu s četrtim odstavkom 163. člena ZPP odloči o zahtevi za povrnitev stroškov sodišče v sodbi ali v sklepu, s katerim se konča postopek pred njim. Navedeno pomeni, da bo stroških predmetnega pritožbenega postopka (ki so odvisni od uspeha v pravdi) odločilo sodišče prve stopnje v končni odločbi.

(1) Sploh ne v nujnih postopkih, kot je predmetni.

(2) Do trenutka vložitve predmetne pritožbe je imel tožnik za to več kot dovolj časa.

(3) Iz mnenja prav tako izhaja (tudi na to je opozorilo že sodišče prve stopnje), da je trenutno najbolj ogrožujoč dejavnik v družini manipulacija z otroki s strani obeh staršev.

(4) Podobno slabo opredeljeno je sklicevanje na kazensko ovadbo (zaradi zanemarjanja in surovega ravnanja) zoper toženko (te listine v spisu ni), ki naj bi izkazovala neurejene razmere, katere naj bi ogrožale otrokov psihofizični razvoj.

(5) V ta okvir sodi tudi pritožbeno sklicevanje na toženkino zlorabo alkohola in vdajanje brezdelju oziroma na njeno (grozečo) selitev v Avstralijo in na Novo Zelandijo (selitev starša, pri katerem je otrok, načeloma ni zadosten razlog za izdajo začasne odredbe, katere vsebine je predodelitev)

(6) Izrecne ugotovitve, da naj bi obstajala verjetnost, da je toženka zmožna fizičnega nasilja nad otrokom, kot navaja to pritožba, sodišče prve stopnje ne poda.

(7) Sodišče prve stopnje ne navaja, da naj bi bila ta okoliščina nerelevantna, ampak opozarja zgolj na dobro funkcioniranje družine v preteklosti (kljub temu da so bili otroci ločeni).

(8) In ta okoliščina je bistvena. Dejstvo, da bi se zaradi izdaje začasne odredbe porušile tudi druge (z vsakodnevnim življenjem povezane) B. stalnice, je drugotnega pomena. Zato je nerelevantno tudi pritožbeno navajanje, da bi B. kljub selitvi k očetu še vedno lahko obiskoval OŠ v kraju K. (9) Upoštevaje navedeno ima pritožbeno zatrjevanje toženkine neskrbnosti (ker za A. in B. ni uredila zdravstvenega zavarovanja) nedvomno manjši pomen.

(10) V zvezi s (ponovnim) pritožbenim poudarjanjem, da tožnik ni seznanjen z mnenjema CSD z dne 8.8.2012 in z dne 21.9.2012, velja (ponovno) poudariti, da se listin, ki jih sodišče samo pribavlja od pristojnih organov (kot npr. poročilo CSD), tudi sicer ne vroča posebej strankam (v izjavo). Te imajo vedno možnost same vpogledati spis in s tem tudi v predmetno listin.

(11) Okoliščina, da je mnenje »delno«, mu v ničemer ne jemlje lastnosti nepristranosti, strokovnosti in verodostojnosti.

(12) Zakaj ocenjuje, da naj bi bil to ključen razlog, pritožnik ne pojasni.

(13) O tej večji B. navezanosti na mater govori torej CSD v mnenju z dne 8.8.2012. Slednje ni v prav nobenem nasprotju z ugotovitvijo istega organa podano v mnenju z dne 21.9.2012 (katero omenja tudi sodišče prve stopnje in na katero se sklicuje pritožba), da B. ni želel s toženko iz kolonije. Pritožba ne navede nadaljevanja opisa istega dogajanja, iz katerega je razvidno, da tega ni hotel zato, ker bi imel karkoli proti materi, ampak zato, ker naj bi mu tožnik pred tem obljubil, da ga bo on v petek 10.8.2012 odpeljal nazaj k njej za vikend. Pritožnik pa z navedbami, da B. glede na svojo starost (10 let) ni več v najbolj zgodnjih letih, sam zapade v protislovje s predhodnimi navedbami (predvsem v pritožbi zoper sklep z dne 14.8.2012), v katerih je poskušal dati tej starosti povsem nasproten pomen.

(14) Izrecne ugotovitve, da naj bi obstajala verjetnost, da je toženka zmožna fizičnega nasilja nad otrokom, kot navaja to pritožba, sodišče prve stopnje ni podalo.

(15) V poročilu/mnenju z dne 21.9.2012 isti organ navaja, da kakšnih novih informacij glede B. v tem oziru ni.

(16) Odločitev o nadomestitvi njegovega soglasja razvidna iz II. točke izreka izpodbijanega sklepa z dne 24.9.2012 je tožnik izpodbijal zgolj v okviru nestrinjanja z odločitvijo o zavrnitvi njegovega predloga za začasno odredbo (ki pa je povsem pravilna). Tudi sam pa je v pritožbi poudaril, da bi bila odsotnost možnosti izobraževanja otroku (B.) v škodo.