Jedro

Po našem pravu stiki niso le pravica staršev, ampak tudi pravica otroka. Njena hčerka ima pravico do stikov z očetom in tožnica ji mora te stike omogočiti. Pri tem mora opustiti vse, kar očetu otežuje stike, vključno s takim vplivanjem na otroka, ki ima za posledico njegov odpor proti stikom. V okviru svoje vzgojne naloge pa mora poskušati odpraviti pri otroku morebitni psihični odpor proti stikom oziroma vzpostaviti pri otroku pozitiven odnos do stikov. Seveda pa mora tudi oče opustiti vse, kar materi otežuje vzgojo otroka.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

S pobijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se mladoletna A. G. P., rojena 26.10.2001 zaupa v varstvo in vzgojo materi tožnici, tožencu naložilo, da mora od 1.10.2004 dalje plačevati za mladoletno hčerko mesečno preživnino v višini 30.000,00 SIT, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ker je toženec tekom postopka plačeval določene zneske na račun preživnine, je v drugem odstavku izreka odločilo še, koliko je na račun preživnine dolžan plačati v obdobju od vložitve tožbe (od avgusta 2003) do 1.10.2004 in mu te zneske naložilo v plačilo, z zamudnimi obrestmi od posameznih še neplačanih zneskov. Odločilo je tudi, da sta pravdni stranki dolžni vrniti sodišču celotne stroške izvedeniških mnenj, vsaka do 1/2, ki znaša 108.452,00 SIT, drugačen tožbeni zahtevek pa je zavrnilo.

Proti tej sodbi se pravočasno, po svojem pooblaščencu, pritožuje toženec iz razlogov po 2. in 3. tč. 1. odst. 38. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP (pravilno 338. čl.), torej iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da sodbo v celoti razveljavi in mladoletno A. G. P. zaupa v varstvo in vzgojo očetu, materi pa naloži plačevanje preživnine (pravilno, da sodbo spremeni). Najprej ugovarja izvedeniškemu mnenju N. H. Izvedenki očita, da je spregledala nekatera dejstva, ki kažejo mater v takšni luči, ki že laiku vzbudi resen dvom v njeno primernost za vzgojo in varstvo otroka. Tožencu, ki tožnico dobro pozna je razumljivo, zakaj se je tožnica izogibala psihiatrični obdelavi. Glede na renome izvedenke psihiatrične obdelave zagotovo ni predlagala zaradi lepšega, pač pa zato, da bi lahko z bistveno večjo verjetnostjo, da se ne moti, podala svoje mnenje, kateri od staršev je primernejši. Toženec meni, da se tožnica boji rezultatov psihiatrične obdelave. Sodišče iz formalnih razlogov ni odločalo o stikih, češ da je to stvar upravnega postopka. Nesporno je imelo na razpolago dovolj podatkov in dokazov, da oče preprosto ne more priti do svojega otroka, da otroka odtujujejo in da tako odtujevanje očetu traja že kar nekaj časa. Noben razgovor, nobeno posredovanje niti upravna izvršba ne prepriča matere v to, da bi bila pripravljena sodelovati in da bi bila zmožna razumeti, da ima tudi oče pravico sodelovanja pri vzgoji otroka. Mati otroka vzgaja enostransko in sicer v očitno škodo odnosov z očetom, ta pa je dejansko nemočen, ker se zaveda, da otrok ni stvar, ki bi se jo podajalo tako kot bi komu v nekem trenutku padlo na pamet. S svojim ravnanjem poskuša zavarovati interese otroka, da je deležen tudi očetove vzgoje, saj je znano dejstvo, da v enoosebnih družinah otroci potrebujejo tako materinski kot očetovski del vzgoje. Zakaj se mati obnaša tako kot se obnaša, je seveda vprašanje, ki je v tej zadevi ostalo v celoti odprto. Če želi nagajati očetu ali hčerko očetu odtujiti in jo navezati izključno nase, potem dela otroku veliko škodo. Da je materin pristop pri vzgoji otroka enostranski, izhaja tudi iz očitka, da je oče predlagal splav, kar pa v nobenem primeru ne drži. V tem je zazreti materino željo po posedovanju otroka kot izključno njene stvari. Takšne trditve so podprte z dejanskim dogajanjem, ki je sledilo in sledi znani sodbi. Kljub sodbi svojega načina obnašanja do vprašanja sodelovanja očeta pri vzgoji ni spremenila. Ravno obratno, otroka odteguje očetu in ga vzgaja na očetu sovražen način (ta dejanja v pritožbi opiše). Izpoved tožnice o tem, kako bo poskrbela za otrokove koristi, je bila ena sama velika igra in poskus prikazovanja v luči, ki je daleč od resničnosti in pravih namenov tožnice. Ob tem se postavlja vprašanje, v čem je sploh smisel takšne sodbe in v katerih dejstvih je sodišče zaznalo tisto prednost matere, ki bo poskrbela za uravnoteženo vzgojo otroka in za vsaj tisti minimalni vpliv očeta na vzgojo, ki je pričakovan in nenazadnje tudi dogovorjen na centru za socialno delo, pa tudi tega tožnica ne dopušča. Ker je sodišče presodilo, da bi s spremembo okolja, v katerem otrok živi, nastala zanj lahko velika škoda, bi moralo odtehtati škodo, ki nastaja sedaj in ki je bila predstavljena sodišču skozi ugotovitve CSD in izpovedi toženca. To tehtanje ni bilo opravljeno, ker se je v tem postopku idealizirala materina vloga in ker se je preveč šablonsko ugotavljalo vlogo očeta, ki pa v konkretnem primeru resnici na ljubo dejansko odstopa od klasičnega stereotipa očeta, ki le stežka ali pa ne želi plačevati niti preživnine, kaj pa šele skrbeti za otroke. Če mati brani stike otroka z očetom iz kakšnih drugih osebnostnih lastnosti ali zdravstvenih razlogov, je potem potrebno ta dejstva ugotoviti. Izvedeniško mnenje na te dileme ni odgovorilo in se z njimi ni ukvarjalo, ker se zaradi odklonitve psihiatrične ekspertize izvedenka ni mogla spustiti na področje, za katero ni specialist. Pri odločanju je sodišče izhajalo iz idealiziranega stanja, da bo oče imel normalne odnose z otrokom. Dejansko stanje je popolnoma drugačno. S tem, ko je sodišče materi dodelilo otroka, jo je na nek način nagradilo, zlasti pa dejansko omogočilo, da tudi v nadalje naj ravna tako kot ravna doslej. Oče je izkazal, da je skrben in vesten vzgojitelj svojim otrokom, po tragični smrti njegove prve žene in je torej sposoben varovati in vzgajati tudi mladoletno hčerko A., predvsem pa bo v primeru, da se mu dodeli otroka v varstvo in vzgojo, dosledno spoštoval ter aktivno prispeval k temu, da se otrokova mati polnopravno vključi v vzgojo otroka. Niti izvedenka niti sodišče teh okoliščin niso ovrednotili niti z eno samo besedo. Dejansko stanje je zato v tem obsegu ostalo nepopolno ugotovljeno, zaradi česar je po mnenju pritožnika sodišče tudi napačno odločilo. Nesporno je potrebno opraviti psihiatrični pregled obeh staršev, zato da se izloči vsaka takšna lastnost enega ali drugega starša, ki bi lahko imela pomembne negativne posledice na zdravo rast in razvoj mladoletne hčerke. V nadaljevanju izpodbija še odločitev o preživnini. Zdi se mu napačna, saj je sodišče napačno ugotovilo potrebne stroške za preživljanje mladoletne A., ki jih je ocenilo na 77.000,00 SIT mesečno. V sodbi je povzelo oceno tožnice, da znašajo mesečne potrebe tožničinega sina, ki je vsaj 10 let starejši, okrog 50.000,00 SIT, gre za razkorak za 27.000,00 SIT pri oceni stroškov, ki so na strani A. z manjšimi potrebami za toliko večje. Ocena sodišča ostaja neprepričljiva in v nasprotju z dokazi. Iz splošno znanih dejstev in glede na konkretne potrebe mladoletne A. izhaja, da bi stroški okrog 50.000,00 SIT lahko popolnoma normalno zadostovali za njeno preživetje, upoštevaje tudi dejstvo, da oče za otroka takrat, ko je pri njem poskrbi za prehrano, varstvo, priboljške in podobno. Tudi v zvezi s tem je sodišče dejansko stanje ugotovilo napačno in je s tako napačno ugotovljenega dejanskega stanja nepravilno uporabilo materialno pravo.

Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in navaja, da je izvedenka jasno upoštevala tudi nekooperativnost tožnice glede stikov v preteklosti, in da se je opredelila tudi do pripomb toženca glede postavitve izvedenca psihiatra. V zvezi s pritožbenimi očitki, da se stiki še kar naprej ne odvijajo in da gre za odtujevanje otroka, kar ne drži, opozarja, da je zadeva glede stikov v pritožbenem postopku na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve in da vprašanje stikov še ni rešeno. V zvezi z določeno preživnino pa navaja, da ta višina realno znaša 22.000,00 SIT. Zaradi uveljavljanja polovice davčne olajšave s strani toženca prejme tožnica 8.000,00 SIT manj mesečne neto plače. Toženec v zvezi z določitvijo preživnine prihaja sam s seboj v nasprotje, po eni strani zatrjuje, da z mladoletno hčerko nima nobenih osebnih stikov, po drugi pa, da bi morala biti višina nižja, upoštevaje dejstvo, da oče za otroka, ko je pri njem, poskrbi za prehrano, varstvo, priboljške in podobno.

Pritožba ni utemeljena.

Najprej je potrebno navesti, da je tudi po mnenju pritožbenega sodišča toženec povsem primeren za varstvo in vzgojo mladoletne hčerke A. Da je temu tako, je jasno razvidno iz mnenja izvedenke, obvestil pristojnega centra za socialno delo, kot tudi iz prepričljivih izpovedi toženca. V njegovo primernost ni dvomilo sodišče prve stopnje in ne dvomi niti pritožbeno sodišče, še več, pritožbeno sodišče je prepričano, da je toženec primeren za varstvo, vzgojo in preživljanje otroka, kar je dokazal s številnimi dejanji (po ženini smrti je sam uspešno vzgajal mladoletno hčerko M.), kot tudi z ravnanjem v tem postopku. Pri uveljavljanju svojih pravic je pokazal strpnost, pripravljen je bil na kompromise (glede stikov), posluževal se je pravnih poti in kot je sam povedal, nikdar ni želel vzpostavljati stik z otrokom na silo. Za korist otroka bi bil pripravljen storiti tako rekoč vse, vendar pa je sodišče prve stopnje pri odločanju o tem, komu naj se otrok zaupa v varstvo in vzgojo, postavilo v ospredju korist otroka, ki je glavno načelo pri tem odločanju. In prav korist otroka je bila tista, ki je narekovala pobijano odločitev. Sodišče prve stopnje se je oprlo na mnenje sodne izvedenke N. H., ki mu po dopolnitvi (na naroku dne 16.9.2004), stranki nista oporekali. Ta izvedenka pa je, upoštevaje vse okoliščine primera (tudi nekooperativnost matere pri izvrševanju stikov in dejstvo, da sta oba starša primerna za starševstvo), podala mnenje, da je v tem trenutku mati bolj primerna, nanjo je hčerka primarno navezana, mati predstavlja osebo od katere je življenjsko odvisna. Svoje stališče o tem je izvedenka obrazložila tudi na naroku dne 16.9.2004. Tega mnenja pritožba ni omajala, sodišče prve stopnje ga je pravilno ocenilo in ga tudi pravilno presodilo skupaj z ostalimi izvedenimi dokazi. Že na tem mestu je potrebno zavrniti pritožbene očitke na račun popolnosti izvedeniškega mnenja. Res je izvedenka nameravala razširiti eksploracijo s psihiatričnim pregledom staršev, to pa zato, ker je mati poudarjala škodljivost okolja na strani toženca (labilnost pri očetu, psihične bolezni v družini) in do vključitve psihiatra, predvsem po krivdi matere ni prišlo. Ker pa je izvedenka, ki ima določene izkušnje tudi iz področja psihiatrije, očitke matere zavrnila in ocenila primernost očeta tudi s psihološkega vidika, pritegnitev izvedenca sploh ni bila potrebna, kar vse je mogoče razbrati iz razlogov sodbe. Pritožbene navedbe v zvezi s tem so torej zavajujoče, toženec pa izvedenca psihiatra, ki bi ocenil primernost matere v postopku pred sodiščem prve stopnje ni predlagal. Kot že rečeno, je sodišče prve stopnje materino nesodelovanje pri izvrševanju stikov upoštevalo pri sojenju. Verjetno je res, kar pravi pritožba, da je sodišče prve stopnje pri presoji izhajalo iz tega, da bo oče, ki si stikov z otrokom nedvomno želi, te stike tudi imel. Tudi pritožbeno sodišče, ki ga je pri presoji vodila predvsem otrokova korist, tega ni zanemarilo. Upoštevalo je tožničino izpoved z dne 16.9.2004, da bo spoštovala odločbo centra za socialno delo (glede stikov). Tožnica se nedvomno zaveda, da po našem pravu stiki niso le pravica staršev (v konkretnem primeru pravica očeta), ampak tudi pravica otroka. Njena hčerka ima pravico do stikov z očetom in tožnica ji mora te stike omogočiti. Pri tem mora opustiti vse, kar očetu otežuje stike, vključno s takim vplivanjem na otroka, ki ima za posledico njegov odpor proti stikom. V okviru svoje vzgojne naloge pa mora poskušati odpraviti pri otroku morebitni psihični odpor proti stikom oziroma vzpostaviti pri otroku pozitiven odnos do stikov. Seveda pa mora tudi oče opustiti vse, kar materi otežuje vzgojo otroka. Kot je razvidno iz podatkov spisa, je o stikih odločal center za socialno delo še pred začetkom veljavnosti Zakona o spremembah novele Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR-C - Uradni list RS 16/2004, ki velja od 1.5.2004). Proti tej odločbi se je pritožila tožnica, v času izdaje pobijane sodbe o njeni pritožbi še ni bilo odločeno. 39. čl. ZZZDR-C, določa, da se postopki v zadevah iz 106. čl. (glede stikov), ki so začeti do uveljavitve tega zakona, dokončajo pri centru za socialno delo po določbah ZZZDR, o pritožbah zoper te odločbe pa odloča ministrstvo pristojno za družino. Zato sodišče prve stopnje o stikih ni odločalo. Tožnica mora spoštovati odločbe, ki jih izdajo pristojni organi glede stikov, njena navedba iz odgovora na pritožbo, da vprašanje stikov še ni rešeno, ker je zadeva glede stikov v pritožbenem postopku na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve, je zato popolnoma odveč. Pritožba zoper odločbo centra za socialno delo ne zadrži izvršitve, kar je bilo tožnici pojasnjeno v pravnem pouku omenjene odločbe. Skladno s prej navedeno novelo zakona se lahko ukrepa proti tistemu od staršev, pri katerem otrok živi, če onemogoča stike otroka z drugim od staršev in stikov ni mogoče izvrševati niti ob strokovni pomoči socialnega varstva. Sodišče mu lahko na zahtevo drugega od staršev odvzame varstvo in vzgojo otroka in otroka zaupa drugemu od staršev, če meni, da bo ta stike omogočal in če je le tako mogoče varovati otrokovo korist (6. odst. 106. čl. ZZZDR). Pritožbeno sodišče zato pričakuje od tožnice, ki ji je bil otrok zaupan v varstvo in vzgojo, da spoštuje pravico njene hčerke do stikov z očetom in s svojim aktivnim in pasivnim ravnanjem, opisanim zgoraj, pripomore k uresničitvi te pravice.

Po mnenju pritožbenega sodišča pa je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje o višini prisojene preživnine. Ocene sodišča prve stopnje glede potreb mladoletne A. zgolj z izpostavljanjem potreb tožničinega mladoletnega sina T., toženec ni uspel izpodbiti, glede na ostala v sodbi ugotovljena in neizpodbijana dejstva, pomembna za določitev preživnine, pa prisojena preživnina ni previsoka. Odločitev je tako v celoti materialnopravno pravilna.

Ker niso podani v pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi, pritožbeno sodišče pa kakšnih uradoma upoštevnih kršitev ni zasledilo, je neutemeljeno pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo pobijano sodbo sodišča prve stopnje (353 ZPP).

Pritožniku, ki s pritožbo ni uspel, pritožbeni stroški ne gredo, tožnica pa stroškov pritožbenega postopka ni priglasila.