Jedro

36. člen ZBPP, ki določa nujno brezplačno pravno pomoč, ne ureja situacije, ko prosilec zadnji dan prekluzivnega roka vloži prošnjo za BPP. Ker je v takšni situaciji v določenih primerih nemogoče prosilcu pravočasno zagotoviti odvetnika, ki bi bil pripravljen prevzeti nudenje pravne pomoči, sodišče ocenjuje, da je v 36. členu ZBPP zakonska praznina. Ob tako nastali zakonski praznini je treba zakon smiselno razlagati tako, da se, če je iz navedenega razloga prosilcu nemogoče pravočasno zagotoviti odvetnika, ki bi bil pripravljen prevzeti nudenje pravne pomoči, to lahko šteje kot neizpolnjevanje pogoja za dodelitev BPP iz 24. člena ZBPP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči za vložitev revizije zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp ... z dne 5. 12. 2013, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba zoper sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. V Ps ... z dne 15. 5. 2013. Tožena stranka ugotavlja, da niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Ta člen določa, da se prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči ne ugodi, če je zadeva očitno nerazumna oziroma nima verjetnega izgleda za uspeh. Tožnikov pooblaščenec je sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča prejel 16. 12. 2013. Glede na navedeno bi lahko tožnik revizijo vložil v roku 30 dni od prejema sodbe, kar pomeni, da bi jo moral vložiti najkasneje 15. januarja 2014. Rok za vložitev revizije se je torej iztekel istega dne, kot je tožena stranka prejela tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, pri čemer ta prošnja niti ni bila vložena v skladu z določili 63. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, saj je bila vložena po elektronski pošti in ni bila podpisana z varnim elektronskim podpisom s kvalificiranim potrdilom. Da bi lahko tožena stranka tožnikovo prošnjo obravnavala razumno in v skladu z določili ZBPP, bi jo moral tožnik vložiti tako, da bi jo strokovna služba prejela in o njej odločila pred iztekom roka za dejanje, za katerega je bila brezplačna pravna pomoč zaprošena. Če bi tožena stranka o prošnji odločala istega dne, ko je prošnjo prejela, prošnje ne bi mogla preučiti in o njej odločiti pred iztekom roka za vložitev revizije, ki se je iztekel istega dne, ko je tožena stranka prejela tožnikovo prošnjo. Tožena stranka tako šteje, da je bila prošnja vložena že po izteku roka za vložitev revizije. Tožnik v navedeni zadevi v obliki in obsegu, kot je zaprosil za brezplačno pravno pomoč, ne potrebuje več brezplačne pravne pomoči in bi bila takšna dodelitev brezplačne pravne pomoči po roku za vložitev revizije nerazumna.

Tožnik v tožbi izraža nestrinjanje z izpodbijano odločbo in prosi za brezplačno pravno pomoč za popravo tožbe v tem upravnem sporu. Trdi, da tožena stranka krši ustavo in Evropsko konvencijo o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), ker mu od samega začetka ne nudi brezplačne pravne pomoči. Odvetnik A.A. mu ni posredoval sodbe pravočasno, moral bi ga o sodbi obvestiti, pa tega ni storil. Prosi za podaljšanje roka za revizijo in navaja, da odločba ni obrazložena z tehtnimi argumenti. Tožnik predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo najprej izraža dvom, če je tožba sploh vložena pravočasno. Nadalje navaja, da bi moral tožnik revizijo vložiti najkasneje 15. januarja 2014, tožena stranka pa je njegovo prošnjo po elektronski pošti prejela 15. januarja 2014, torej istega dne, ko se je iztekel rok za vložitev revizije. Zato, da bi tožena stranka lahko tožnikovo prošnjo obravnavala razumno in v skladu z določili ZBPP, bi jo moral tožnik vložiti tako, da bi jo tožena stranka prejela in o njej odločila pred iztekom roka za dejanje, za katerega je bila brezplačna pravna pomoč zaprošena. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrže kot prepozno oziroma jo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče najprej pojasnjuje, da je tožba vložena pravočasno. Odločba je bila tožniku vročena 27. 1. 2014, kar pomeni, da je bil zadnji dan za vložitev tožbe 26. 2. 2014, prav na ta dan pa je tožnik priporočeno po pošti tudi poslal tožbo.

ZBPP v 24. člena med drugim določa, da se pri presoji o dodelitvi brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Sodišče je ocenilo, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da niso izpolnjeni pogoji za odobritev brezplačne pravne pomoči iz 24. člena ZBPP. Sodišče glede navedenega sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v izpodbijani odločbi tožene stranke. Sodišče želi še dodatno pojasniti, da je povsem nemogoče na zadnji dan, ko poteče rok za vložitev revizije, odločiti o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči, najti odvetnika, ki bo isti dan preučil celotno zadevo in isti dan revizijo napisal in vložil. Ker je to nemogoče, je treba smiselno izhajati iz tega, da je tako revizijo nemogoče vložiti in zato niso izpolnjeni pogoji iz 24. člena ZBPP. 36. člen ZBPP, ki določa nujno brezplačno pravno pomoč, sicer ne ureja situacije, ko prosilec zadnji dan prekluzivnega roka vloži prošnjo za brezplačno pravno pomoč. Ker je v tem primeru v določenih primerih nemogoče prosilcu pravočasno zagotoviti odvetnika, ki bi bil pripravljen prevzeti nudenje pravne pomoči, kajti odvetniku je tudi nemogoče v zahtevnejših zadevah vložiti pravno sredstvo, če je zadevo prejel šele zadnji dan, ko je to sredstvo možno vložiti, sodišče ocenjuje, da je v 36. členu ZBPP zakonska praznina, ker take situacije ne ureja. Ob tako nastali zakonski praznini je potrebno smiselno razlagati določilo citiranega člena tako, da če je iz navedenega razloga nemogoče prosilcu pravočasno zagotoviti odvetnika, ki bi bil pripravljen prevzeti nudenje pravne pomoči, se tudi to lahko šteje kot neizpolnjevanje pogoja po 24. členu ZBPP. Dejstvo, da nastale situacije 36. člen ZBPP ne ureja in gre torej za pravno praznino, izhaja tudi iz tega, da je Ministrstvo za pravosodje pripravilo predlog sprememb in dopolnitev ZBPP, ki je sedaj v medresorskem usklajevanju in s katerim se ta do sedaj neurejena pravna situacija ureja. Tako je v predlagani noveli, objavljeni na spletni strani Ministrstva za pravosodje, navedeno, da se 36. člena ZBPP spremeni, in sicer ja v drugem odstavku spremenjenega 36. člena določeno, da vloži prošnjo za odločanje v primerih, ko gre za nujno brezplačno pravno pomoč, prosilec najpozneje tri dni pred iztekom roka za opravilo nujnega pravnega dejanja. Če prosilec vloži prošnjo za nujno brezplačno pravno pomoč po izteku tega roka, lahko pristojni organ za BPP prošnjo zavrže kot prepozno, če oceni, da v tako kratkem roku prosilcu ne bo mogel zagotoviti osebe, pooblaščene za izvajanje pravne pomoči. V obrazložitvi tega člena je navedeno, da se pogosto dogaja, da se prosilci zaradi nujne brezplačne pravne pomoči pri sodišču zglasijo šele predzadnji ali celo zadnji dan prekluzivnega roka in je v takih primerih velikokrat nemogoče prosilcu pravočasno zagotoviti odvetnika, ki bi bil pripravljen prevzeti nudenje pravne pomoči. Sodišče se ne opredeljuje do tožnikovih navedb o tem, da odločitve tožene stranke niso v skladu z ustavo in EKČP, ker so te navedbe nekonkretizirane. Sodišče se tudi ne strinja s tem, da odločba ne bi bila obrazložena s tehtnimi argumenti, saj je tožena stranka v izpodbijani odločbi natančno pojasnila, zakaj tožnik nima izgledov za uspeh.

V zvezi s tožnikovimi navedbami, da nima sredstev za odvetnika in da nima nobenega premoženja, pa sodišče pojasnjuje, da za dodelitev brezplačne pravne pomoči ne zadostuje zgolj izpolnjevanje finančnega pogoja, to je, da prosilec nima dovolj sredstev za odvetnika, ampak mora biti hkrati izpolnjen tudi vsebinski pogoj, to je, da ima zadeva izgled za uspeh, kot je bilo že zgoraj pojasnjeno.

Glede tožbene navedbe, da tožniku njegov odvetnik ni posredoval drugostopenjske sodbe pravočasno, pa sodišče pojasnjuje, da je iz upravnega spisa razvidno, da je tožnik navedel, da je prejel sodbo 8. 1. 2014, odvetnik pa 16. 12. 2013. Če jo je tožnik prejel 8. 1. 2014, bi še vedno lahko pravočasno vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, če bi še isti dan na Delovno in socialno sodišče vložil prošnjo, tako pa jo je Delovno in socialno sodišče prejelo šele 15. 1. 2014. Sama prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči v tem upravnem sporu pa je stvar posebnega postopka in je bilo o tej prošnji tudi že odločeno z odločbo št. Bpp 50/2014-4 z dne 29. 5. 2014. S to odločbo je bila prošnja zavrnjena.

Glede na vse navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo. Sodišče še pojasnjuje, da se po 10. členu Zakona o sodnih taksah v postopkih o dodelitvi brezplačne pravne pomoči taksa ne plača, zato sodišče v tovrstnih postopkih posebej ne odloča o predlogih za oprostitev plačila sodnih taks.