Jedro

Tožničin otrok je težko gibalno oviran otrok, saj ne hodi samostojno, njegove noge so ohromele in povsem brez občutkov in refleksov, zato je tožnica upravičena do dodatka za nego v višjem znesku (3. odstavek 80. člena ZSVDP).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (I., II. in IV. točka izreka).

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 299,63 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbo toženca št. ... z dne 20. 6. 2014, odločbo toženca št. ... z dne 13. 3. 2014 pa delno spremenilo v 1. stavku 2. odstavka tako, da dodatek za nego otroka znaša 202,17 EUR mesečno z uskladitvami (I. točka izreka). Tožencu je naložilo, da tožnici izplača že zapadle višje zneske dodatka za nego otroka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 7. 2014 do plačila, v 15 dneh (II. točka izreka). Tožbeni zahtevek za priznanje zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti vsakega posameznega zneska dodatka za nego otroka do 22. 7. 2014 je zavrnilo (III. točka izreka). Toženca je zavezalo, da tožnici povrne stroške postopka v višini 664,66 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Vztraja pri mnenju zdravniške komisije II. stopnje, da je pri tožničinem sinu podana težja gibalna motnja in gre za dolgotrajno hudo bolnega otroka zaradi kronične encefalopatije in inkontinence. Zato niso podane več kot tri motnje oziroma bolezni, ki vsaka po sebi daje pravico do dodatka za nego otroka v nižjem znesku, da bi bila tožnica upravičena do dodatka v višjem znesku. Za razjasnitev relevantnih vprašanj v zvezi z bistvenimi okoliščinami glede znižanja višine dodatka za nego otroka je predlagal, da sodišče pridobi od predsednika zdravniške komisije II. stopnje dodatno pojasnilo, oziroma ga zasliši. Sodišče je ta dokazni predlog zavrnilo brez obrazložitve, na kar ga je izrecno opozoril, vendar njegove zavrnitve ni obrazložilo niti v sodbi. S tem mu je bila odvzeta možnost dokazovanja trditev o relevantnih dejstvih, kar predstavlja kršitev pravice do izjave oziroma načela kontradiktornosti na podlagi 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, kar je obenem tudi kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Skladno s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (II Ips 368/2004), mora sodišče, če substanciranemu dokaznemu predlogu ne ugodi, to obrazložiti v dokaznem sklepu ali v končni odločbi. Ker izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov za zavrnitev dokaznega predloga, se je v tem delu ne da niti preizkusiti. Ker so upravni organ vezani na mnenje zdravniške komisije, toženec dejanskega stanja z vidika načela kontradiktornosti ne bi mogel potrditi z nobenim drugim dokaznim predlogom. Sodišču prve stopnje tudi očita, da ugotovitev sodnega izvedenca ni subsumiralo pod konkretno pravno normo oziroma določbo Pravilnika o kriterijih za uveljavljanje pravice do dodatka za otroka, ki potrebuje posebno nego, zato je kršilo tudi materialno pravo. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka.

3. V odgovoru na pritožbo tožnica poudarja, da je v tem postopku treba spoštovati otrokove najboljše koristi. Sodišče je pridobilo izvedensko mnenje, da je tožničin otrok težko gibalno oviran, dolgotrajno hudo bolan in ima več izjemno hudih motenj. Toženec ne izpodbija ugotovljenega dejanskega stanja, zato ni jasno, zakaj vztraja, pri zaslišanju predsednika zdravstvene komisije. Sodni izvedenec je izvedensko mnenje podal na podlagi medicinske dokumentacije in videoposnetka. Zavrnitev dokaznega predloga je sodišče obrazložilo že na glavni obravnavi in dodatno še v sodbi. Neupoštevanje mnenja sodnega izvedenca, na katerega stranki nista imeli pripomb, bi pomenilo odstop od sodne prakse. Mnenje zdravniške komisije v sodnem postopku nima enake teže kot v predsodnem. Predlaga zavrnitev pritožbe in prednostno obravnavo zadeve ter uveljavlja povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker se iz pritožbe ne vidi, v katerem delu se sodba sodišča prve stopnje izpodbija, jo je pritožbeno sodišče v skladu s 1. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004), preizkusilo v delu, v katerem toženec ni uspel, to je v I., II. in IV. točki izreka.

6. Izpodbijani del sodbe je preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena v zvezi z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni zagrešilo niti tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba.

7. Toženec v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitvi po 8. točki in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Kršitvi naj bi bili podani, ker ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo njegov dokazni predlog, da se za razjasnitev relevantnih vprašanj v zvezi z bistvenimi okoliščinami glede znižanja višine dodatka za nego otroka pridobi pisna pojasnila predsednika zdravniške komisije, oziroma se ga zasliši. 8. Pritožba sicer pravilno opozarja, da iz pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS načelno izhaja pravica do izvedbe predlaganih dokazov. Vendar strankina pravica do izvedbe predlaganega dokaza ni absolutna. Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča RS sodišče lahko zavrne izvedbo dokaza v primeru, če bi se z njim dokazovalo dejstvo, ki ni pravno relevantno ali je že dokazano. Diskrecijsko pravico za zavrnitev dokaznega predloga ima torej sodišče prve stopnje le tedaj, ko so za njeno uporabo podani sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi. Kot pravilno poudarja pritožba, mora biti bodisi iz obrazložitve sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga bodisi iz obrazložitve končne odločbe razvidno, ali takšni razlogi obstajajo. Sodišče mora pojasniti razloge nepotrebnosti, nerelevantnosti oziroma očitne neprimernosti predlaganega dokaza.

9. V konkretnem primeru gre za predlagano izvedbo dokaza z zaslišanjem predsednika zdravniške komisije II. stopnje, ki je mnenje o potrebi tožničinega sina po dodatni negi podal že v predsodnem upravnem postopku. Zdravniške komisije I. in II. stopnje imenuje minister, pristojen za varstvo družine, in dajejo mnenja centrom in ministrstvu v postopku za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego(1).

10. Toženec je ta dokazni predlog podal na prvem naroku za glavno obravnavo dne 6. 1. 2015, in sicer za razjasnitev relevantnih vprašanj v zvezi z bistvenimi okoliščinami glede znižanja višine dodatka za nego otroka, še preden je sodišče prve stopnje za razjasnitev zdravstvenega stanja tožničinega otroka v zvezi z upravičenostjo do dodatka za nego v višjem znesku postavilo sodnega izvedenca. Na podano izvedensko mnenje nobena od strank ni podala pripomb, toženec pa na naroku za glavno obravnavo dne 18. 6. 2015 pri zaslišanju predsednika zdravstvene komisije ni izrecno vztrajal. Pri tem niti ni navedel, katera dejstva in okoliščine, glede na to, da na mnenje sodnega izvedenca ni imel pripomb in je bilo dejansko stanje očitno razjasnjeno, bi se z izvedbo predlaganega dokaza še razčiščevala. Pomeni, da dokazni predlog sploh ni bil substanciran. Očitek kršitve določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem ni dana možnost obravnavanja pred sodiščem, zato ni utemeljen. Je pa sodišče prve stopnje, ker ni obrazložilo zavrnitve dokaznega predloga v dokaznem sklepu in niti v obrazložitvi sodbe, kršilo določbo 287. člena ZPP, po kateri sodišče, če predlagane dokaze, za katere meni, da niso pomembni za odločbo, zavrne in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnilo. Ta kršitev pa na pravilnost in zakonitost sodbe ni vplivala, da bi šlo še za kršitev določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč ta dokazni predlog utemeljeno zavrnilo, ker je bilo dejansko stanje razčiščeno z izvedenskim mnenjem, na katerega toženec ni podal pripomb.

11. Predmet tega socialnega spora, ko gre za spor o višini dodatka za otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo, je v skladu z 81. členom ZDSS-1 v zvezi s 63. členom ZDSS-1 presoja pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe toženca z dne 20. 6. 2014 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 13. 3. 2014. 12. Toženec je tožnici na podlagi mnenja zdravniške komisije I. stopnje, da je tožničin sin težje gibalno oviran otrok in gre zaradi kronične encefalopatije in težke inkontinence za hudo bolnega otroka, priznal pravico do dodatka za nego otroka od 1. 3. 2014 do 29. 2. 2016 v višini 101,05 EUR. Ta odločba je bila potrjena z dokončno odločbo, izdano na podlagi povsem enakega mnenja zdravniške komisije II. stopnje. Tožnica uveljavlja dodatek za nego otroka v višjem znesku. Po odločbi toženca z dne 25. 5. 2012 je bil tožnici za obdobje od 1. 3. 2012 do 31. 1. 2014 dodatek priznan v višjem znesku.

13. Dodatek za nego otroka je po 1. odstavku 80. člena Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSVDP; Ur. l. RS, št. 110/06 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami), ki se v tem postopku uporablja na podlagi 113. člena Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSVDP-1; Ur. l. RS, št. 26/2014) denarni dodatek za otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo in je namenjen kritju povečanih življenjskih stroškov, ki jih ima družina pri preživljanju in negi takega otroka. Mesečna višina dodatka za nego otroka zaradi povišanih življenjskih stroškov je 101,05 EUR mesečno (2. odstavek 80. člena ZSVDP).

14. Za otroke s težko motnjo v duševnem razvoju (otrok se lahko usposobi le za sodelovanje pri aktivnostih; potrebuje stalno nego, varstvo, pomoč in vodenje; je omejen v gibanju, prisotne so težke dodatne motnje, bolezni in obolenja; razumevanje in upoštevanje navodil je hudo omejeno; orientacijski rezultat na testu inteligentnosti je pod 20 IQ, mentalna starost do 2 let) ali težko gibalno ovirane otroke (otrok ima malo uporabnih gibov, samostojno gibanje ni možno; v celoti je odvisen od tuje pomoči; otrok je lahko težko moten v komunikaciji, sporazumeva se s pomočjo neverbalne komunikacije oziroma nadomestne komunikacije), ki potrebujejo posebno nego in varstvo, znaša dodatek 202,17 EUR. Po 7. členu Pravilnika o kriterijih za uveljavljanje pravice do dodatka za otroka, ki potrebuje posebno nego, sprejetega na podlagi 91. člena ZSVDP (Ur. l. RS, št. 105/2002 s spremembami – v nadaljevanju: Pravilnik) so do dodatka v višjem znesku upravičeni tudi otroci, ki imajo hkrati več kot tri motnje ali diagnosticirane bolezni, ki vsaka po sebi daje pravico do dodatka za nego otroka v nižjem znesku.

15. To pomeni, da je do dodatka za posebno nego v višjem znesku upravičen otrok s težko motnjo v duševnem razvoju, ali težko gibalno oviran otrok ali otrok, ki ima hkrati več kot tri motnje ali diagnosticirane bolezni, ki vsaka po sebi daje pravico do dodatka za nego otroka v nižjem znesku. V obravnavanem primeru je sporno predvsem, ali je tožničin otrok težko ali težje gibalno oviran otrok. Od tega je namreč odvisno, ali je tožnica upravičena do dodatka za nego v nižjem ali višjem znesku.

16. Definicija težko gibalno oviranega otroka je podana že v 3. odstavku 80. člena ZSVDP, povsem enako pa je definiran tudi v točki c. 2. odstavka 3. člena Pravilnika. Težje gibalno ovirane otroke pa opredeljuje b. točka 2. odstavka 3. člena Pravilnika, kot otroke, ki ne hodijo samostojno na krajše razdalje, oziroma hoja ni funkcionalna. Za gibanje uporabljajo hoduljo ali aktivni invalidski voziček oziroma ortopedski tricikel, pri čemer je motena tudi fina motorika.

17. Sodišče prve stopnje je pridobilo izvedensko mnenje sodnega izvedenca specialista pediatra, ki je na podlagi obsežne medicinske dokumentacije in videoposnetka o otrokovem vsakodnevnem življenju ocenil, da je tožničin otrok težko gibalno oviran, dolgotrajno hudo bolan in ima več izjemno hudih motenj, zato je njegova mati upravičena do dodatka v višjem znesku. Iz izvedenskega mnenja med drugim izhaja, da otrok ne hodi samostojno, v preprečevanju kontraktur je potrebno razgibavanje, ob tem, da so noge ohromele, brez občutkov in refleksov.

18. Takšno izvedensko mnenje, na katerega toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje ni imel pripomb, nima pa jih niti v pritožbi, je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo in predstavlja tudi po stališču pritožbenega sodišča zadostno in objektivizirano podlago za zaključek, da je tožničin sin težko gibalno oviran otrok. Bistveno je namreč, da ne hodi samostojno, da so noge ohromele in povsem brez občutkov in refleksov, s čimer je podan dejanski stan iz 3. odstavka 80. člena ZSVDP. Tožnica je zato upravičena do dodatka za nego v višjem znesku.

19. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo toženca na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

20. Obenem mu je, ker s pritožbo ni uspel, naložilo plačilo stroškov odgovora na pritožbo v skupni višini 299,63 EUR. Pri tem je štelo, da gre za neocenljivo vrednost spora po 2. odstavku 25. člena Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 s spremembo, v nadaljevanju: ZOdvT) in tožnici priznalo stroške odgovora na pritožbo v znesku 225,60 EUR po tarifni št. 3210 in 20,00 EUR za poštne in telekomunikacijske storitve po tarifni št. 6002 ter od tega skupnega zneska še 22 % DDV v višini 54,03 EUR. Ni pa priznalo nagrade za izdelavo in izročitev dokumentov po tarifni št. 6000, ker ti stroški niso niti specificirani niti dokazani.

(1) 8. člen Pravilnika o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego