Jedro

Spisovni podatki sicer res kažejo na to, da obdolženec živi v urejenih družinskih razmerah ter ima partnerko in redno zaposlitev. Gre pa za okoliščine, ki so pri obdolžencu obstajale že v času storitve kaznivega dejanja, ki ga je obdolženec utemeljeno osumljen. Zato na takšni podlagi zagovornica ne more utemeljiti, da priporni razlog ponovitvene nevarnosti pri obdolžencu ni podan, saj bi to pomenilo, da bi bila ponovitvena nevarnost pri storilcih, ki bi živeli v urejenih razmerah izključena.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 25. 2. 2022, opr. št. II Ks 5595/2022, na podlagi določbe drugega odstavka 205. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zoper obdolženega A. H. podaljšal pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP za dva meseca, do vključno 28. 4. 2022 do 20.32 ure. Obdolženec se nahaja v priporu od 28. 1. 2022 od 20.32 ure dalje. Zoper njega je nepravnomočno uvedena preiskava zaradi utemeljenega suma storitve poskusa kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena v zvezi s 34. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) zoper oškodovanca D. K. 2. Zoper sklep o podaljšanju pripora se je pravočasno pritožila obdolženčeva zagovornica. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da obdolžencu pripor odpravi oziroma podrejeno, da sklep razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zunajobravnavni senat je pravilno zaključil, da so še vedno izkazane vse okoliščine, ki utemeljujejo podaljšanje pripora zoper priprtega obdolženca in sicer, da je podan utemeljen sum, da je storil očitano mu kaznivo dejanje, da je še vedno ponovitveno nevaren, da je pripor zoper njega neogibno potreben za varnost ljudi, ki je ni mogoče zagotoviti z milejšimi ukrepi in da je pripor kot najhujši poseg v osebno svobodo obdolženca tudi sorazmeren ukrep.

5. Po prepričanju zagovornice naj bi senat prvostopenjskega sodišča zmotno presodil obdolženčev zagovor, saj naj ne bi upošteval prispevka, ki naj bi ga oškodovanec imel pri storitvi obravnavanega kaznivega dejanja. Zagovornica meni, da ni nobenega dokaza, ki bi potrjeval obdolženčev namen da ubije oškodovanca, saj naj bi se ga zelo bal, ker mu je slednji že tri leta grozil. Glede na navedeno pritožnica meni, da je prvo sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

6. Utemeljen sum je dokazni standard, ki je temeljni pogoj za pripor. Utemeljenost suma zadeva stopnjo verjetnosti, da je bilo kaznivo dejanje po posameznem obdolžencu storjeno, ne pa njegove dokazanosti. Gre za nižji dokazni standard od tistega, ki se zahteva za obsodilno sodbo. Takšen standard pa je bil v obravnavani zadevi tudi po presoji pritožbenega sodišča dosežen. Sodišče prve stopnje ga je z izčrpno in vsebinsko tehtno argumentacijo utemeljilo pod točko 8 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Pri ugotavljanju utemeljenega suma v predmetni fazi postopka je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je obdolženec ravnal naklepno, še zlasti glede na okoliščine dejanja, ko naj bi obdolženec oškodovanca najprej dvakrat zabodel s kuhinjskim nožem, ko pa mu je ta skušal zbežati, pa tekel za njim in še dalje proti oškodovancu zamahoval z nožem. Takšno obdolženčevo ravnanje sta potrdila v svojih izjavah očividca D. Š. in Ž. J. Torej gre zgoraj povzete navedbe pritožnice šteti le za način obdolženčevega zagovora, ki pa ga bo treba temeljito preizkusiti tekom nadaljnjega postopka.

7. Neutemeljeni so očitki obrambe, ki se nanašajo na presojo pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da ugotovljene dejanske okoliščine objektivne narave (teža, način in okoliščine izvršitve kaznivega dejanja) in subjektivne narave (velika mera vztrajnosti, zavržnost, zahrbtnost ter obdolženčeva odločenost izvršiti kaznivo dejanje) izkazujejo povsem realno in konkretno nevarnost, da bi obdolženec na prostosti s takšnimi oziroma podobnimi kaznivimi dejanji nadaljeval. 8. Spisovni podatki sicer res kažejo na to, da obdolženec živi v urejenih družinskih razmerah ter ima partnerko in redno zaposlitev. Gre pa za okoliščine, ki so pri obdolžencu obstajale že v času storitve kaznivega dejanja, ki ga je obdolženec utemeljeno osumljen. Zato na takšni podlagi zagovornica ne more utemeljiti, da priporni razlog ponovitvene nevarnosti pri obdolžencu ni podan, saj bi to pomenilo, da bi bila ponovitvena nevarnost pri storilcih, ki bi živeli v urejenih razmerah izključena. Pri tem ne gre spregledati, da je obdolženec utemeljeno osumljen storitve kaznivega dejanja iz poglavja kaznivih dejanj zoper življenje in telo. Nevarnost ponovitve tovrstnih kaznivih dejanj ni v korelaciji z urejenimi družinskimi razmerami in zaposlitvijo storilcev. Pri kaznivih dejanjih, s katerimi je varnost drugih oseb močno ogrožena kot to nedvomno velja za poskus kaznivega dejanja uboja, za uporabo strožjega osebnega omejevalnega ukrepa zadošča že manjša stopnja verjetnosti ponovitve kaznivega dejanja.

9. Ne drži pritožbena trditev, da se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni opredelilo do dosedanje obdolženčeve neobsojenosti. Po točko 9 obrazložitve je zapisalo, da obdolženec doslej sicer še ni bil obsojen za storitev kaznivega dejanja, ob tem pa pravilno poudarilo, da ni zgolj predkaznovanost temelj ponovitvene nevarnosti, temveč lahko le-ta sloni tudi na izjemni teži in načinu storitve očitanega kaznivega dejanja, iz katerega je sklepati na obdolženčeve negativne osebne lastnosti, ki utemeljujejo priporni razlog. Okoliščina, da obdolženec še ni bil kaznovan pred sodiščem, je bila sodišču znana že od odreditve pripora dalje in zato ne predstavlja nove okoliščine. Z njo zagovornica ne more utemeljiti pritožbene trditve, da je zaključek sodišča prve stopnje o ponovitveni nevarnosti obtoženca zmoten. Ker pa se je sodišče prve stopnje do tega vprašanja v zadostni meri opredelilo, je neutemeljen pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

10. Z navajanjem načrtovanih preiskovalnih dejanj, ki jih je potrebno opraviti še do zaključka preiskave, sodišče prve stopnje pod točko 5 obrazložitve utemeljuje le potrebo po tem, da se pripor zoper obdolženca podaljša za dobo dveh mesecev in ne, kot zmotno meni pritožnica, da s tem navaja nove okoliščine, ki bi utemeljevale podaljšanje pripora.

11. Zatrjevanje zagovornice, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo neogibnosti pripora in s tem storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ni utemeljeno. Pod točko 10 sklep vsebuje obrazložitev o tem, da katerikoli milejši ukrep zoper obdolženca ne pride v poštev in da je bilo podaljšanje pripora nujno, da se zavaruje varnost ljudi, ker je pri morebitnem milejšem ukrepu potrebno sodelovanje obdolženca in njegova trdna volja, da ukrepa ne bo kršil, v kar pa senat, glede na obdolženčevo vztrajnost, odločnost in intenzivnost pri izvrševanju očitanega kaznivega dejanja, upravičeno dvomi. Tudi sorazmernost pripora je prepričljivo obrazložena v izpodbijanem sklepu, pri čemer je sodišče prve stopnje upoštevalo težo očitane storitve, kot tudi iz okoliščin dejanja izhajajočo obdolženčevo brezkompromisnost pri njegovem izvrševanju ter s tem povezano stopnjo ogroženosti ljudi.

12. Ker sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožbe ni zasledilo kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo obdolženčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno.

13. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za pritožbo zoper sklep o priporu po tarifni številki 74013 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.