Jedro

Tožena stranka je pri izračunu minimalne programske kvote upoštevala samo informativne programske vsebine, ne da bi ugotovila, ali so bile v analiziranem programu TV zastopane tudi druge (tri) različne vrste programskih vsebin (umetniške, izobraževalne in kulturno - zabavne), skladno s prvim odstavkom 81. člena ZMed, ki izpolnjevanje obvezne minimalne kvote lastne produkcije (najmanj 30%) določa za vse štiri navedene programske vsebine skupaj in ne samo za informativne programske vsebine lastne produkcije.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Ministrstva za kulturo št. 61514-1/2013/16 z dne 17. 4. 2014 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila vlogo tožnika za dodelitev statusa neprofitnega televizijskega programa (TV) posebnega pomena za televizijski program C. TV. V obrazložitvi se sklicuje na določbe 81. člena in 78. člena Zakona o medijih (ZMed). Po ugotovitvi, da je vloga tožnika popolna oziroma da je vsebovala vse v 20. členu Pravilnika o programih posebnega pomena (Pravilnik) določene priloge in po prejemu dopisa Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Območne enote Ljubljana, da ima tožnik obvezno zdravstveno zavarovanih 6 oseb za nedoločen čas s polnim delovnim časom, je tožena stranka vlogo tožnika odstopila Agenciji za pošto in elektronske komunikacije RS, ki se je v času trajanja postopka preimenovala v Agencijo za komunikacijska omrežja in storitve RS (Agencija), ki je opravila analizo izpolnjevanja programskih zahtev izdajatelja-sedaj tožnika in jo skupaj z vlogo odstopila Svetu za radiodifuzijo RS (SRDF). Iz poročila Agencije o analizi televizijskega programa C. TV glede izpolnjevanja pogojev za zaprošeni status izhaja, da je Agencija od tožnika pridobila podatke in posnetke o predvajanem TV programu za obdobje od 30. 9. 2013 do 6. 10. 2013, od 00.00 ure do 24.00 ure, za katere je ugotovila, da ne odražajo resnične slike obravnavanega TV programa. V zvezi s temi ugotovitvami je tožnik Agencijo obvestil, da je zaradi tehnične okvare izgubil posnetke TV programa do vključno 17. 11. 2013 in Agencijo pozval, da naj si pridobi dodatne posnetke, na podlagi katerih naj ponovno izvede analizo njegovega TV programa. Agencija je v nadaljevanju postopka, skladno z metodologijo nadzorstva programov, sama posnela televizijski program C. TV predvajan dne 10. 12. 2013 in od tožnika pridobila posnetke in podatke o predvajanem TV programu v obdobju od 5. 12. 2013 do 11. 12. 2013, od 00.00 do 24.00 ure, na podlagi katerih je opravila dodatno analizo. Ugotovila je, da tožnikovi posnetki odražajo resnično sliko obravnavanega TV programa. Nato je preverila še preveritev predvajanja najmanj 30 % lastne produkcije (navedenih) štirih vsebin programa za tri naključno izbrane dni in tako ugotovila, da je bilo v dnevnem oddajnem času dne 7. 12. 2013 predvajanih 23,22 % informativnih vsebin lastne produkcije, dne 9. 12. 2013 predvajanih 26,73 % informativnih vsebin lastne produkcije in dne 10. 12. 2013 predvajanih 43 % informativnih vsebin lastne produkcije. Na podlagi navedene analize je tožena stranka ugotovila, da televizijski program C. TV v navedenem obdobju ni izpolnjeval obveznih minimalnih programskih kvot, kot jih določa prvi odstavek 81. člena ZMed. Ker torej tožnik ne izpolnjuje vseh pogojev za pridobitev nepridobitnega statusa TV programa posebnega pomena, je bilo treba njegovo vlogo zavrniti.

Zoper takšno odločitev je tožnik vložil tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe. Tožbo vlaga iz vseh tožbenih razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Meni, da v postopku za pridobitev statusa nepridobitnega TV programa posebnega pomena ni bil pravilno uporabljen Pravilnik, kajti Agencija je analizo programa posredovala tudi ministrstvu, ne le SRDF; ministrstvo pa je nato o vlogi tožnika odločilo glede na poročilo Agencije, medtem ko je mnenje SRDF obravnavalo kot neobvezno. Agencija tudi ni odgovorila tožniku na njegove pisne pripombe k opredelitvam delov programa, ki ga je analizirala. Poleg tega odločba temelji na nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju, saj je Agencija poročilo izdelala le na podlagi treh naključno izbranih dni TV programa, kar ne izkazuje verodostojnega dejanskega stanja, saj je tožnik v preostalih dneh izkazoval preko 40 % lastne produkcije. Agencija pa je analizo izdelala tudi po zastareli metodologiji, ki ne upošteva novosti, ki jih je prinesel razvoj tehnologije in novinarstva oziroma televizije, kar je vodilo do izračuna različnih odstotkov programa lastne produkcije. Poročilo in analiza Agencije nista upoštevala programskih vsebin novic v tekočih pasicah, zato je s tem tožnik oškodovan, ker je vsaka novica v kakršnikoli obliki programska vsebina. Poleg tega je prišlo do razhajanja pri oceni informativne pogovorne oddaje „A.“, ki je čista informativna oddaja in oddaje „B.“, kjer gre za izobraževalno vsebino in ne za klasične kvize. Zato je SRDF kot pristojni organ za podajo mnenja, po predloženem poročilu Agencije, upošteval tudi pojasnila tožnika in izdal pozitivno mnenje. Ker toženec ni odločil na osnovi mnenja SRDF, temveč na osnovi poročila/analize Agencije in ker tožniku tudi ni omogočil zaslišanja, je s tem kršil določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in s sodbo odloči o zadevi, saj bi mu odprava izpodbijane odločbe in novi postopek pri pristojnem organu prizadejala težko popravljivo škodo. Tožnik je predlagal tudi izdajo začasne odredbe za preprečitev nastanka težko popravljive škode.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse navedbe tožnika, v kolikor se z njimi izrecno ne strinja. Poudarja, da je bil v predmetnem postopku Pravilnik pravilno uporabljen, kar tudi utemeljuje. Agencija je opravila analizo TV programa C. TV glede izpolnjevanja pogojev za status nepridobitnega programa posebnega pomena in iz poročila o opravljeni analizi izhaja, da televizijski program C. TV v treh naključno izbranih dneh ni izpolnjeval obveznih minimalnih programskih kvot, kot jih za nepridobitne programe določa prvi odstavek 81. člena ZMed. Tožnik je bil obveščen, da se posnetki televizijskega programa C. TV, ki ga je posredoval Agenciji, razlikujejo od posnetkov televizijskega programa C. TV, ki ga je posnela Agencija in je v zvezi s tem tudi podal pisne pripombe k ugotovitvam Agencije, kar pomeni, da je v postopku sodeloval. Tožbena navedba, da mu Agencija ni odgovorila na njegove pisne pripombe k opredelitvam dela programa, ne vzdrži resne presoje, saj 12. člen Pravilnika Agenciji ne nalaga takšne dolžnosti, ampak mora, skladno s tem členom, le še preveriti morebitne sporne opredelitve delov programa. Agencija je vlogo s poročilom o izpolnjevanju pogojev posredovala SRDF, ki je dal pozitivno mnenje k dodelitvi statusa, kljub temu da iz njenih ugotovitev izhaja, da TV program C. TV v analiziranem času ni izpolnjeval pogoja iz prvega odstavka 81. člena ZMed-1, ker ni bilo predvajano najmanj 30 % lastne produkcije informativnih, umetniških, izobraževalnih in kulturno-zabavnih vsebin. Zato so neutemeljeni tožbeni razlogi, da je bilo nepravilno ugotovljeno dejansko stanje. Tudi navedba tožnika, da je poročilo Agencije temeljilo le na treh naključno analiziranih dneh televizijskega programa, je neupoštevna, saj Pravilnik Agenciji ne nalaga koliko je najmanjše število dni programa, ki ga mora analizirati in bi za verodostojno ugotovitev dejanskega stanja zadostovala že analiza samo enega dne programa. Agencija je analizo TV programa opravila v skladu z veljavno metodologijo nadzorstva avdio-vizualnih medijskih storitev in radijskih programov, zato navedba tožnika, da je ta metodologija zastarela, ne vzdrži pravne presoje. Tudi ne drži, da je Agencija v skladu z metodologijo napačno usmerjala delež lastne produkcije TV programa, ker ni upoštevala novic v tekočih pasicah. Skladno s sedmim odstavkom 81. člena ZMed Ministrstvo za kulturo odločbo o dodelitvi statusa nepridobitnega radijskega ali televizijskega programa izda po predhodnem mnenju SRDF, vendar nanj ni vsebinsko vezano. Če bi bilo drugače, bi ZMed in Pravilnik to izrecno določila. Sodišču predlaga, da tožbeni zahtevek tožnika zavrne in tožniku naloži vse stroške postopka.

O zahtevi tožnika za izdajo začasne odredbe je sodišče odločalo posebej in sicer je s sklepom opr. št. I U 790/2014-10 z dne 15. 7. 2014 odločilo, da se zahteva za izdajo začasne odredbe zavrne, ker tožnik ni uspel ustrezno izkazati, da bi se mu z izvršitvijo izpodbijanega akta prizadela težko popravljiva škoda. Zoper sklep o zavrnitvi zahteve za izdajo začasne odredbe se je tožnik pritožil, vendar je bila njegova pritožba s sklepom Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. I Up 250/2014 z dne 6. 8. 2014 zavrnjena in potrjen izpodbijani sklep o zavrnitvi zahteve za izdajo začasne odredbe.

Tožba je utemeljena.

Predmet sodne presoje v obravnavanem primeru je odločba tožene stranke, s katero je le-ta zavrnila tožnikovo vlogo za dodelitev statusa nepridobitnega TV programa posebnega pomena za TV program C. TV.

Iz upravnih spisov in iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik dne 19. 9. 2013 vložil vlogo za pridobitev statusa nepridobitnega TV programa C. TV na podlagi prvega odstavka 81. člena ZMed. Na to določbo se je tožena stranka pri svoji odločitvi, ko je tožnikovo prošnjo zavrnila, tudi oprla. Po prvem odstavku navedenega člena se za nepridobitni program šteje radijski program, ki v dnevnem oddajnem času obsega najmanj 30 % lastne produkcije informativnih, umetniških, izobraževalnih in kulturno-zabavnih vsebin in televizijski program, ki v dnevnem oddajnem času obsega najmanj 30 % vsebin iz tega odstavka. Tudi po določbi prvega odstavka 20. člena Pravilnika mora nepridobitni TV program v dnevnem oddajnem času obsegati najmanj 30 % lastne produkcije informativnih, umetniških, izobraževalnih in kulturno-zabavnih vsebin.

Kot nadalje izhaja iz izpodbijane odločbe in podatkov v spisu, je tožena stranka na podlagi poročila Agencije, ki je na podlagi posnetkov, ki jih je posredoval tožnik in na podlagi posnetka, ki ga je sama naredila, opravila analizo tožnikovega TV programa C. TV in tako ugotovila, da tožnik v naključno izbranih treh dneh (v obdobju od 5. 12. 2013 do 11. 12. 2013, od 00.00 do 24.00 ure) ni izpolnjeval pogoja najmanj 30 % informativnih vsebin lastne produkcije, štela, da tožnik ne izpolnjuje pogojev po 81. členu ZMed.

Iz upravnih spisov nadalje izhaja, da je tožnik že tekom postopka v zvezi z ugotovitvijo Agencije, da ne dosega minimalne programske kvote, ki jo za pridobitev statusa nepridobitnega TV programa zahteva prvi odstavek 81. člena ZMed (najmanj 30 %) navajal, da je do tega prišlo zato, ker niso bile upoštevane novice v tekočih pasicah in ker sta bili vsebinsko nepravilno opredeljeni dve oddaji, in sicer „A.“ in „B.“, ki ju je Agencija opredelila kot zabavni vsebini, čeprav gre za informativni vsebini. Sodišče pritrjuje tožniku, da se tožena stranka v izpodbijani odločbi do teh njegovih navedb ni z ničemer opredelila. Do novic v tekočih pasicah se je opredelila (šele) v odgovoru na tožbo, ki pa ni sestavni del izpodbijane odločbe, medtem ko se do programskih vsebin oddaj „A.“ in „B.“, ki ju tožnik kvalificira drugače kot Agencija, sploh ni opredelila.

Iz izpodbijane odločbe pa je razvidno tudi, da je tožena stranka, pri izračunu minimalne programske kvote, upoštevala samo informativne programske vsebine, ne da bi ugotovila, ali so bile v analiziranem programu C. TV zastopane tudi druge (tri) različne vrste programskih vsebin (umetniške, izobraževalne in kulturno – zabavne), skladno s prvim odstavkom 81. člena ZMed, ki izpolnjevanje obvezne minimalne kvote lastne produkcije (najmanj 30 %) določa za vse štiri navedene programske vsebine skupaj in ne samo za informativne programske vsebine lastne produkcije.

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Sodišče ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, ker za to niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1. V ponovljenem postopku bo tožena stranka morala upoštevati tudi tožnikove navedbe iz tožbe o tekočih pasicah in o programski vsebini obeh zgoraj navedenih oddaj; ugotoviti pa bo morala tudi, ali tožnik izpolnjuje pogoj najmanj 30 % lastne produkcije vseh štirih različnih vrst programskih vsebin skupaj, skladno s prvim odstavkom 81. člena ZMed in prvim odstavkom 20. člena Pravilnika. Šele potem bo lahko v zadevi ponovno odločila.