Jedro

Odmera pokojnine je odvisna od prejete plače oziroma osnove, od katere so bili plačani prispevki in ne od tega, kaj je vpisano v matično evidenco.

Zavod ob nastanku zavarovalnega primera, če dajalec podatkov ne posluje več, opravi odmero na podlagi prijavljenih podatkov iz matične evidence, ker podatkov od neobstoječega dajalca podatkov pač ne more več zbrati. To pa ni ovira, da podatke zbere oziroma priskrbi zavarovanec sam.

Zakonske zamudne obresti, ki so zavarovancu prisojene na podlagi drugega odstavka 276. člena ZPIZ-1, imajo naravo odškodnine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, da se odpravita (pravilno: je odpravilo) odločbi tožene stranke št. P – 4015640 z dne 20. 1. 2003 in njene Območne enotes Ljubljana št. 2 4 4015640 1 z dne 13. 6. 2002, ugotovilo, da ima tožnik pravico do invalidske pokojnine v znesku 120.644,85 SIT (503,44 EUR) mesečno od 1. 6. 2002 dalje z vsemi uskladitvami in naložilo toženi stranki, da mu izplača razliko med že izplačanimi zneski invalidske pokojnine in s sodbo priznanimi zneski z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadlosti do plačila. Ugotovilo je, da je tožnik upravičen do višjega zneska invalidske pokojnine in sicer po pokojninski osnovi najugodnejšega obdobja, to je obdobja od leta 1981 do leta 1992. 2. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo in zavzelo stališče, da je pri odmeri pokojnine potrebno upoštevati s plačilnimi listami dokazane plače za navedeno obdobje, čeprav dajalec podatkov, tožnikov delodajalec, v matično evidenco podatkov o plačah ni prijavil in v času odmere tudi ni več obstajal. 3. Zoper pravnomočno sodbo je tožena stranka vložila revizijo, s katero uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je sodišče napačno tolmačilo določbi drugega odstavka 57. člena Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ, Ur. l. RS, št. 81/2000) in drugega odstavka 203. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in naslednji). Podatkov o plači, ki jih tožnikov delodajalec, kot dajalec podatkov, v matično evidenco ni prijavil, ni mogoče upoštevati kot osnovo za odmero pokojnine. Napačno je po mnenju revizije odločeno tudi v obrestnem delu, saj določba drugega odstavka 276. člena ZPIZ-1 ni podlaga za priznanje zakonskih zamudnih obresti, ampak za priznanje odškodnine, ki pa v tem sporu ni bila zahtevana. Revizija uveljavlja tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji), ki naj bi bila v tem, da je to kršitev tožena stranka uveljavljala že v pritožbi (ker sodba sodišča prve stopnje ni imela razlogov o njenih materialno pravnih ugovorih), sodišče druge stopnje pa se do ugovora ni opredelilo in je s tem to kršitev ponovilo. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo pritožbi in spremembo sodbe sodišča prve stopnje z zavrnitvijo zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve temu sodišču v novo sojenje oziroma razveljavitev obeh sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožnik v odgovoru na revizijo nasprotuje tem navedbam in predlaga zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

8. Sodišče druge stopnje je (sicer skopo, a vendarle) zavrnilo pritožbeno navedbo o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka (drugi odstavek na tretji strani obrazložitve). Ker je imela sodba sodišča prve stopnje razloge o odločilnih dejstvih, jo je lahko preizkusilo in je svojo odločitev zelo podrobno materialno pravno utemeljilo. V sodbi sodišča prve stopnje, razen sklicevanja na 39. člen ZPIZ-1, sicer res niso navedeni predpisi, na katere se odločitev opira in ni opredelitve do stališč tožene stranke o posameznih določbah ZMEPIZ in ZPIZ-1. Vendar pa to ni pomanjkljivost, ki bi vplivala na zakonitost odločitve (kaj mora biti navedeno v obrazložitvi sodbe, določa četrti odstavek 324. člena ZPP), še manj pa ovira za preizkus sodbe. Zato sodišče druge stopnje, ker ni sledilo pritožbenemu ugovoru bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, te kršitve ni zagrešilo.

9. Materialno pravo je pravilno uporabljeno.

10. Tožniku je bila kot invalidu I. kategorije z izpodbijanima odločbama priznana pravica do invalidske pokojnine od 1. 6. 2002 dalje v znesku 71.420,87 SIT mesečno, pri čemer plača, ki jo je prejel v času od leta 1972 do 1989, ko je bil zaposlen v JLA kot civilna oseba, ni bila upoštevana pri ugotavljanju osnove za odmero pokojnine, ker dajalec podatkov (delodajalec) zanj o tem ni posredoval podatkov v matično evidenco.

11. Po prvem odstavku 72. člena ZPIZ-1 se invalidska pokojnina odmeri od pokojninske osnove, izračunane na enak način, kot pokojninska osnova za odmero starostne pokojnine. Ta se je v skladu s prvim odstavkom 39. člena ZPIZ-1 (upoštevaje, da je šlo za prehodno obdobje v smislu 406. člena ZPIZ-1) odmerila od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec prejel, oziroma zavarovalnih osnov, od katerih so bili obračunani prispevki, v katerihkoli zaporednih 12-ih letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejša. Pokojninska doba, plača, vplačilo prispevkov ter druga dejstva, ki vplivajo na pridobitev in odmero pravic, se v skladu s prvim odstavkom 203. člena ZPIZ-1 upoštevajo pri uveljavljanju pravic iz obveznega zavarovanja po podatkih iz matične evidence o zavarovancih in uživalcih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

12. Iz citiranih določb izhaja, da je odmera pokojnine odvisna od prejete plače oziroma osnove, od katere so bili plačani prispevki in ne od tega, kaj je vpisano v matično evidenco. Podatki o plačah se po 8. členu ZMEPIZ sicer morajo vpisati v matično evidenco, vpisani podatki pa se pri odmeri le uporabijo (prvi odstavek 5. člena ZMEPIZ). ZMEPIZ je namreč zakon, ki ureja sprotno zbiranje, obdelavo in posredovanje podatkov, ki so potrebni za izvajanje pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Določbe drugega odstavka 57. člena ZMEPIZ glede na smisel tega zakona, zlasti pa osnovnega ZPIZ-1, ni mogoče razumeti tako, kot jo tolmači tožena stranka. Po tej določbi se podatke za posameznega zavarovanca, ki jih dajalec podatkov ni posredoval v rokih, določenih v prvem odstavku 57. člena ZMEPIZ, zbere ob nastanku zavarovalnega primera; če pa dajalec podatkov ne posluje več, se pri uveljavljanju pravic upoštevajo le prijavljeni podatki. Zavod ob nastanku zavarovalnega primera, če dajalec podatkov ne posluje več, opravi odmero na podlagi prijavljenih podatkov iz matične evidence, ker podatkov od neobstoječega dajalca podatkov pač ne more več zbrati. To pa ni ovira, da podatke zbere oziroma priskrbi zavarovanec sam.

13. V spornem primeru je tožnik dokazal višino plač in osnov, od katerih so bili obračunani prispevki tudi za obdobje, ki ga tožena stranka zaradi pomanjkljive matične evidence pri odmeri pokojnine ni upoštevala. Revizor tožene stranke, ki je bil zaslišan kot priča, je po pregledu predloženih dokumentov potrdil, da gre za podatke, na podlagi katerih se oblikuje pokojninska osnova. Zato je sodišče toženi stranki utemeljeno odredilo izračun pokojnine po osnovi, v kateri so upoštevani tudi prejemki, ki jih tožnikov delodajalec ni (pravočasno) prijavil v matično evidenco.

14. Neutemeljen je tudi revizijski ugovor v zvezi s priznanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi na podlagi drugega odstavka 276. člena ZPIZ-1. Po tej določbi se upravičencu izplača odškodnina v breme zavoda in sicer v višini obračunanih zamudnih obresti od dneva, ko bi posamezni znesek bil izplačan, pa do izvršitve odločbe, če je zavod dolžan denarno dajatev ali dajatev v višjem znesku izplačati za nazaj na podlagi odločbe druge stopnje o priznanju pravice ali po odločbi sodišča, pa do izdaje ustrezne odločbe na prvi stopnji ni prišlo zaradi ravnanja zavarovanca oziroma vlagatelja, delodajalca oziroma druge osebe. V postopku pred nižjima sodiščema je tožena stranka izdajo izpodbijane določbe na prvi stopnji pripisovala ravnanju zavarovanca, ravnanja delodajalca oziroma drugih oseb v zvezi s tem pa ni izpostavljala. Revizijsko sodišče je vezano na dejansko ugotovitev (ki je tudi sicer pravilna), da neizdaja ustrezne odločbe ni posledica tožnikovega ravnanja. Zato je upravičen do zakonskih zamudnih obresti, ki imajo v tem primeru naravo odškodnine, saj so prisojene na podlagi drugega odstavka 276. člena ZPIZ-1. 15. Ker niso podani razlogi, ki jih uveljavlja revizija, jo je v skladu s 375. členom ZPP revizijsko sodišče zavrnilo.

16. Tožnik na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP krije sam svoje stroške odgovora na revizijo.