Jedro

Adaptacija podstrešnih prostorov v stanovanju ob sicer le ustnem soglasju stanodajalca v l. 1964 in 1965, pogojuje najmanj uporabo 50 čl. ZSR in glede vprašanja pridobitve stanovanjske zaščite na teh prostorih ne nasprotuje določbi 68. čl. ZSR.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da mora izprazniti dva podstrešna prostora v hiši, ter ju izročiti v souporabo tožnikom. Sodišče druge stopnje pa je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je tožbeni zahtevek z navedeno vsebino zavrnilo.

Proti tej sodbi vlaga revizijo tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj jo revizijsko sodišče spremeni tako, da bo pritožba tožene stranke zavrnjena in potrjena sodba sodišča prve stopnje. Brez dejanske podlage je ugotovitev sodišča druge stopnje, da je toženec od leta 1955 dalje adaptiral sporna podstrešna prostora. To bi bilo mogoče ugotoviti le z ogledom kraja, vendar pa je takšen dokazni predlog bil zavrnjen. Pritožbeno sodišče zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni imelo podlage za spremembo sodbe sodišča prve stopnje. Podstrešni prostori so zanemarjeni in zapuščeni. Razlogi izpodbijane sodbe o odločilnih dejstvih so nejasni in so si med seboj v nasprotju. Samovoljno zavzetje prostorov ne more biti podlaga za pridobitev lastninske pravice. Če se odločitev sodišča druge stopnje opira na točkovanje toženčevega stanovanja, bi bilo treba pojasniti, zakaj tožeča stranka podstrešnih prostorov ni mogla kupiti. Izhajati je namreč treba iz načeloma enakih pravic prizadetih strank.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijski očitek, da je ugotovitev sodišča druge stopnje, da je toženec sporna podstrešna prostora adaptiral v del svojega stanovanja, brez dejanske podlage ni sprejemljiv. Sodišče druge stopnje je namreč izhajalo iz enakih dejanskih ugotovitev, ki jih je sprejelo že sodišče prve stopnje, pri čemer je zaradi pravilne uporabe materialnega prava posameznim ugotovljenim dejstvom dalo le poseben poudarek. Gre za dejstva, da je toženec imetnik stanovanjske pravice vrhnje etaže stanovanjske hiše že od leta 1955, da je v stanovanjske namene dva podstrešna prostora adaptiral v letih 1964 in 1965, da sta od tedaj dalje bila sestavni del njegovega stanovanja in v letu 1981 bila tudi uradno upoštevana v vrednosti njegovega stanovanja, da je bila adaptacija izvršena s posojilom borčevske organizacije (čeprav dejanski stanodajalec za adaptacijo ni dal formalnega pisnega soglasja) in da je ugotovljeno dejansko stanje obstojalo tudi tedaj (leta 1984), ko je tožeča stranka kupila stanovanji v nižjih etažah.

Vse povedano je pri pravni presoji upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, ki dokaznega predloga, naj se opravi ogled, ni sprejelo. Opis dejanskega stanja, na katerega je sodišče prve stopnje sicer oprlo drugačno pravno presojo kot pritožbeno sodišče, je torej enak in o tem ne kaže izgubljati besed. Zatrjevana nejasnost v razlogih izpodbijane sodbe (očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP) tako ni podana; sodišče druge stopnje pa je tudi sicer imelo pooblastilo v določbi 4. točke 373. člena ZPP, da je ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju ob drugačni (pravilni) uporabi materialnega prava sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Nasprotno, revizijska trditvena podlaga, da so podstrešni prostori zanemarjeni in zapuščeni - ne glede na očitno nasprotje z ugotovljenimi dejstvi - predstavlja revizijsko novoto, ki pa jo zadenejo posledice prepovedi revizije zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 385. člena ZPP).

Predvsem pa ne drži revizijska trditev, da je sodišče druge stopnje priznalo tožencu na spornih prostorih lastninsko pravico. Ne glede na vprašanje možnosti odkupa stanovanja po določbah stanovanjskega zakona je namreč tožencu priznana (tudi na spornih prostorih) le stanovanjska zaščita, zaradi katere "ima kot imetnik stanovanjske pravice pravico uporabljati tudi sporne prostore in sicer ne glede na to v čigavi (so) lasti so." Pri tem pa na že navedenih dejstvih dejanske podlage temelječa pravna presoja, da je toženec pridobil stanovanjsko zaščito, čeprav (ob sicer ustnem) ni imel izrecnega pisnega soglasja stanodajalca, ni v nasprotju z določbo 68. člena zakona o stanovanjskih razmerjih, svojo utemeljitev pa najde tudi v določbi 50. člena zakona o stanovanjskih razmerjih o najmanj enaki zaščiti, kot jo ima nezakonito vseljeni uporabnik. Obvelja torej, da sta tudi sporna podstrešna prostora sestavni del toženčevega stanovanja, zaradi česar tožbeni zahtevek tožnikov na izpraznitev in izročitev prostorov ni utemeljen. V izpodbijani sodbi je torej tudi materialno pravo pravilno uporabljeno.

Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (ev. bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP), jo je bilo treba zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe zakona o pravdnem postopku, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I).