Jedro

Organ svoje odločitve ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom. Noben zakon ne določa, da v azilnem postopku prosilca ni treba seznaniti s poročili o stanju v njegovi izvorni državi, ki jih pridobi organ, ki odloča o njegovi prošnji za azil in na katere opre svojo odločitev.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba (2. točka izreka sodbe in sklepa) se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (2. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 21.9.2005; s sklepoma (1. točka izreka sodbe in sklepa) je ugodilo predlogu za vrnitev v prejšnje stanje in štelo, da je tožnikova tožba zoper odločbo tožene stranke pravočasna ter s sklepom (3. točka izreka sodbe in sklepa) tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil-UPB1, Uradni list RS, št. 134/2003) tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji zavrnila kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka odločbe) in določila, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo v roku 24 ur od pravnomočno končanega azilnega postopka (2. točka izreka odločbe).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka pravilno sklepala, da tožniku v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu določb Ženevske konvencije in Direktive sveta EU, št. 2004/83/EC. Strinja se z toženo stranko, da zmerljivke in očitki tožniku, da se med vojno ni boril v Bosni in Hercegovini ter posledično grožnje in nadlegovanja, ki naj bi jim bil izpostavljen, ne dosegajo pravnega standarda preganjanja, ki se je izoblikoval v upravno sodni praksi v azilnih zadevah. Tožnik je bil verbalno napaden, nadlegovanja, ki jih je doživel pa po presoji prvostopnega sodišča predstavljajo lažje primere diskriminacije, ki jih ni mogoče šteti za preganjanje. Tožnik bi si nenazadnje lahko poiskal zaščito pri lokalni oziroma mednarodni policiji, ki deluje v Bosni in Hercegovini. Zavrača tožbene ugovore, da je bil tožnik v izvorni državi sistematično preganjan in fizično maltretiran, ter da mu je bila onemogočena zaposlitev, saj ti ugovori po njegovi presoji nimajo opore v tožnikovih izjavah in tudi ne v poročilih o položaju Romov v Bosni in Hercegovini. Tožena stranka je proučila Poročilo Evropskega sveta: Svetovalni odbor za okvirno konvencijo o varstvu narodnostnih manjšin (maj 2005) in Poročilo ameriškega zunanjega ministrstva o Bosni in Hercegovini - Romi v Bosni in Hercegovini (februar 2005). Glede na tožnikove navedbe, da so ga Muslimani in Srbi izzivali in žalili, je preverila tudi možnost zaščite s strani države, in sicer z informacijami iz njegove izvorne države (Poročilo ameriškega zunanjega ministrstva o praksi na področju človekovih pravic in dela (februar 2005). Iz obrazložitve izpodbijane sodbe tudi izhaja, da je tožena stranka, ker je tožnik mladoletna oseba, upoštevala tudi Konvencijo združenih narodov o otrokovih pravicah, ki v 1. odstavku 3. člena določa, da morajo biti pri vseh dejavnostih otrokove koristi glavno vodilo, in ocenila, da bo imel tožnik v izvorni državi ustrezno urejeno skrbništvo, saj tam živijo njegovi starši ter sestri in brata, prav tako ima tožnik v Bosni in Hercegovini urejeno prebivališče, kamor se lahko vrne. Sodišče je v zadevi odločilo, ne da bi zaslišalo tožnika v skladu z določbo 1. odstavka 50. člena ZUS in se pri zavrnitvi dokaznega predloga za zaslišanje tožnika oprlo na stališče Ustavnega sodišča RS v azilni zadevi, št. Up 422/03-10 z dne 10.7.2003. Po presoji prvostopnega sodišča tožnikove pavšalne tožbene trditve ne vzbujajo dvoma v pravilnost odločitve tožene stranke, pri tem pa je upoštevalo, da je bila izpodbijana odločba tožene stranke izdana v t.i. pospešenem postopku.

Tožnik vlaga pritožbo zoper sodbo zaradi vseh razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Poudarja, da dejstva v izpodbijani sodbi, da v izvorni državi ni bil preganjan in maltretiran niso točna, saj je bil primoran pobegniti iz izvorne države, ker so ga stalno preganjali Muslimani in Srbi. Dejanja je prijavil, vendar ga policija ni zaslišala. Če bi ga sodišče zaslišalo na glavni obravnavi, kot je predlagal v tožbi, bi ugotovilo, da so podane okoliščine za priznanje azila. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba je utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna in ni zakonita.

Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu (2. odstavek 72. člena ZUS), ker ni uporabilo določbe 3. točke 3. odstavka v zvezi z 2. točko 1. odstavka 25. člena ZUS, zaradi katere je treba upravni akt vselej odpraviti. Spregledalo je, da je tožena stranka v obravnavanem primeru bistveno kršila pravila postopka v upravnem postopku s tem, ko tožniku pred izdajo izpodbijane odločbe ni dala možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev. Ta kršitev pa je po presoji pritožbenega sodišča podana s tem, ker je tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe pridobila tudi poročilo Evropskega sveta: Svetovalni odbor za okvirno konvencijo o varstvu narodnostnih manjšin (maj 2005), poročilo ameriškega zunanjega ministrstva o Bosni in Hercegovini - Romi v Bosni in Hercegovini (februar 2005) in poročilo ameriškega zunanjega ministrstva o praksi na področju človekovih pravic in dela (februar 2005), na katere je oprla tudi svojo odločitev, vendar pa tožnika predhodno s temi poročili ni seznanila in mu tako ni dala možnosti, da se izjavi o teh poročilih. Takšno ravnanje tožene stranke je po presoji pritožbenega sodišča tudi kršitev 3. odstavka 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), po katerem organ svoje odločitve ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom. Noben zakon ne določa, da v azilnem postopku prosilca ni treba seznaniti s poročili o stanju v njegovi izvorni državi, ki jih pridobi organ, ki odloča o njegovi prošnji za azil in na katere opre svojo odločitev. Po presoji pritožbenega sodišča pa je s takšnim postopanjem tožene stranke bila kršena tudi tožnikova pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ugodilo tožnikovi pritožbi in na podlagi 74. člena ZUS razveljavilo izpodbijano sodbo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.