Jedro

Tožbeni ugovor, da je bil osebni razgovor voden zavajajoče in sicer tako, da sploh ni šel v smer razčiščevanja možnih razlogov za preganjanje, je neutemeljen, kajti prosilec nosi dokazno breme, da na podlagi vprašanj ob podaji prošnje in osebnem razgovoru ne samo opiše, kaj se mu je zgodilo v izvorni državi, ampak da opiše tudi svoj strah pred določenim preganjanjem, ki ga pa tožnik ni opisal; ni ga konkretiziral niti v tožbi. Tožnik nima obveznosti, da svoj strah pravno veljavno utemelji v skladu z ZMZ-1, brez da bi mu tožena stranka glede tega postavila pravno relevantna vprašanja, mora pa strah opisati in ravno tako razloge, zakaj je pobegnil iz svoje države.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je tožena stranka kot očitno neutemeljeno zavrnila prošnjo prosilca za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A.A. (roj. ... 1994), nazadnje začasno nastanjenega v Zavodu za prestajanje kazni zapora B., ki ga zastopa Pravno-informacijski center nevladnih organizacij – PIC.

2. V obrazložitvi izpodbijanega akta tožena stranka pravi, da je prosilec dne 31. 1. 2020 vložil drugo prošnjo za mednarodno zaščito. Ob podaji prošnje je prosilec navedel, da je neporočen, arabske narodnosti in musliman. Za mednarodno zaščito je zaprosil že v Švici, ki ga je po dublinskem postopku predala Sloveniji. Glede posebnih težav je dejal, da ima epilepsijo ter da jemlje liriko in livotren. Bližnjih družinskih članov v izvorni državi nima. Iz izvorne države je odšel približno pred dvema letoma in pol. Najprej je potoval v Tunizijo, nato v Turčijo, kjer je bil šest, sedem ali osem mesecev. V Grčiji je ostal več kot leto dni, tam je bil približno eno leto tudi v zaporu, ker so ga obtožili kraje. Prosilec je dejal, da je bil zaprt po nedolžnem. Nato je potoval preko Albanije, Črne gore, Bosne in Hercegovine ter Hrvaške in vstopil v Slovenijo, kjer je zaprosil za azil. Slovenijo je po enem mesecu zapustil. Ob tem je dejal, da Slovenije ni imel namena zapustiti, ampak se je nekega večera napil z neko skupino, ki ga je povabila in z njimi je odšel do Italije. Italijanska policija mu je uničila izkaznico prosilca iz Slovenije, zato se ni več vračal v Slovenijo. Iz Italije je vstopil v Švico, od koder je bil po dublinskem postopku vrnjen v Slovenijo.

3. Prosilec je bil v nadaljevanju seznanjen, da je po odloku Vlade Republike Slovenije s 13. 6. 2019 Alžirija določena za varno izvorno državo in je bil povprašan o razlogih, zaradi katerih se tja ne more vrniti. Prosilec je dejal, da je Alžirijo zapustil, ker ni imel razloga, da bi tam ostal. Država mu ni ničesar ponudila. Po smrti staršev je ostal pri mačehi, ki ga je vrgla s hiše, zato je več kot leto dni in pol spal na ulici. Včasih je spal tudi pri prijateljih. Sorodniki mu niso dovolili, da bi spal pri njih. Mačeho je zaradi tega, ker ga je vrgla iz hiše, prijavil na policijo. Kasneje je prijavil tudi brate, ki so ga zaradi tega pretepli. En brat se je spravil nanj in ga ranil z nožem. Še vedno ima brazgotino. Prijavil ga je na policijo, ki pa ni ničesar storila, zato ga je pretepel. Ko je brat njega prijavil na policijo, ker je zaradi pretepa potreboval več kot 45 dni zdravniške oskrbe, je raje odšel v Tunizijo. Na vprašanje, ali ga v Alžiriji čaka kakšna kazen za to, kar je naredil, je odgovoril, da ne ve nič o tem, saj je zapustil državo.

4. Iz dokumentacije upravne zadeve izhaja, da je prosilec prvo prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji vložil 10. 11. 2019. Na prvi prošnji je prosilec navajal iste podatke. Dejal je, da so mu v Grčiji vzeli prstne odtise, vendar za mednarodno zaščito ni zaprosil. Na vprašanje, ali je bil kdaj kaznovan ali v zaporu, pa je odgovoril nikalno.

5. Glede razlogov, zaradi katerih se ne more vrniti v Alžirijo, je dejal, da je imel družinske težave. Po smrti mame se je oče poročil z novo ženo, s katero so živeli v družinski hiši. Ko je umrl še oče, s to očetovo ženo ni imel dobrega odnosa. Ona in njena družina so ga želeli fizično izseliti iz družinske hiše. Oseba, s katero se je sprl, je bila zaradi tega v bolnišnici 15 dni, on pa je v tem času pobegnil iz države. V sporih so tudi oni njega ranili z nožem, zaradi česar je moral na šivanje v bolnišnico. Nato pa so ga v vmesnem času obsodili na sodišču. Verjetno ga čaka zapor, vendar njega to čudi, saj je hiša od njegovega očeta. Dejal je tudi, da je petkrat ali šestkrat odšel na policijo, a niso storili ničesar. Prosilec je kljub zatrjevanju, da bo počakal na konec postopka v Sloveniji 20. 11. 2019 samovoljno zapustil azilni dom v Ljubljani, s čimer je bil njegov postopek v Sloveniji ustavljen in 12. 12. 2019 tudi pravnomočno končan.

6. S prosilcem je bil 28. 2. 2020 ob prisotnosti tolmača za arabski jezik in pooblaščenke v prostorih Zavoda za prestajanje kazni zapora B. opravljen osebni razgovor. Prosilec je dejal, da mu je leta 2004 umrla mama, ko je bil star deset let. Pet let po njeni smrti je umrl še oče. Po mamini smrti se je oče poročil z novo ženo, s katero je živel po smrti mame. Dve leti po očetovi smrti si je ta druga žena prilastila hišo. To ji je uspelo na uraden način. Z njo je zaradi tega prišel v spor, saj si je tudi sam želel del hiše. Konflikti z njo so se stopnjevali. Zaradi tega je pogosto spal zunaj hiše. Ti dogodki so se začeli prib1ižno leta 2014 ali 2015. Spal je pri prijateljih in na ulici, ni pa želel za vedno zapustiti očetove hiše. Druga žena je začela nagovarjati svoje brate, da bi njega izzvali do te mere, da bi se izselil iz hiše in se ne bi več vrnil tja. Ko se je kdaj vrnil domov, je tam našel njene brate. Imela je tri brate, z dvema od njih se ni razumel. Eden od bratov ga je v začetku leta 2017 napadel z nožem v očetovi hiši. Ob tem je prosilec pokazal poškodbe, ki mu jih je brat druge žene zadal. Ima brazgotino na levi roki nad komolcem, ki jo je dobil med tem, ko se je branil pred vbodom. Takrat je brata prijavil na policijsko postajo C. v D., ki pa sploh ni ukrepala.

7. Zaradi tega, ker ga policija ni zaščitila, je bil v globokem stresu. Na vprašanje, ali ima o prijavi na policijo kakšne dokaze, je dejal, da je pri mami njegovega prijatelja veliko dokumentov, mogoče je med njimi tudi ta. Prijavil ga je samo enkrat, saj je ena prijava dovolj, če bi hoteli kaj narediti. Ko je na cesti srečal policista, ki ga je poznal in je delal na tej policijski postaji, kjer je prijavil brata druge žene, ga je spraševal, kaj se dogaja z njegovim postopkom in ta mu je dejal, da nič. Njega je o tem večkrat vprašal. Sam se čudi, da policija v njegovem primeru ni ukrepala, saj je policija takoj ukrepala, ko je on zabodel brata druge žene. Ob tem je dejal, da je policija v Alžiriji podkupljena in če hočeš kaj doseči, moraš vse plačevati pod mizo. Po tem je začel jemati zdravilo. Zaradi rane z nožem takrat ni odšel k zdravniku, bil je v takem stanju, da se je tako odločil. Konec leta 2017, ko je prišel domov v očetovo hišo, je bil tam zopet brat druge žene. Prišel ga je izzivat, žalil ga je in ga dobesedno pljuval. Ponižal ga je in mu govoril kletvice. Ko mu je preklel mamo, mu je prekipelo. Njegova mama je že dolgo mrtva in to ga je res prizadelo. Zaradi tega je izgubil živce in ga zabodel z nožem v levi bok. Brat druge žene je padel na tla in prosilec je pobegnil. Na vprašanje, zakaj je ob podaji druge prošnje dejal, da je brata žene pretepel, sedaj pa pravi, da ga je zabodel z nožem, je dejal, da je ob obeh prošnjah povedal, da ga je zabodel z nožem.

8. Brat druge žene je odšel k zdravniku in dobil potrdilo, da se je moral zdraviti 45 dni. Prosilec misli, da se on ni zdravil toliko časa in da ni bil toliko časa v bolnišnici; misli, da je prinesel lažen dokument. Zaradi takšne poškodbe bi lahko prosilca sodišče obsodilo na deset let zaporne kazni. Sodili so mu v njegovi odsotnosti, a ne ve, kakšno kazen je dobil. Nima nikogar, ki bi odšel na sodišče in se pozanimal, kakšno kazen je dobil. Znano mu je, da če nekdo povzroči poškodbo zaradi katere mora nekdo v bolnišnico za 45 dni, potem povzročitelj dobi vsaj deset let zaporne kazni. Uradno ne ve, kakšna kazen ga čaka v A1žiriji. Na vprašanje, zakaj je ob prvi prošnji dejal, da je bil brat druge žene v bolnišnici 15 dni, sedaj pa pravi, da je bil v bolnišnici 45 dni, je odgovoril, da je ob obeh podajah prošnje dejal, da je brat prinesel potrdilo, da je bil on v bolnišnici 45 dni. O tem, da je on prinesel izvid, je slišal od drugih in to je tudi povedal na obeh prošnjah. Sam tega izvida ni videl. 9. Prosilec je dejal, da mu Alžirija ni dala pravice, da deduje po očetovi smrti in zato so potem nastali konflikti. Bil je tudi v stresu zaradi obeh staršev. Poskusil je oddati vlogo za dedovanje po očetovi smrti, a si je mačeha kljub temu vse prilastila. Prosilec je oddal vlogo, vendar ne ve, ali so dokumenti pri njegovem prijatelju ali njegovi mami. Takrat še ni bil dovolj star in razgledan, da bi si poiskal pravno pomoč. Mačeha je to izkoristila in si vse prilastila. Takrat je bil star 17 ali 18 let. Mačeha je z njim, dokler si ni vse prilastila, zelo lepo ravnala in jo je tudi klical mama. Ko pa je dobila, kar je hotela, pa je postala hudič. Prosilec je Alžirijo zapustil konec leta 2018. Prosilec je dejal tudi, da v Alžiriji nima popolnoma nikogar. Na vprašanje, zakaj je na prvi prošnji dejal, da mu sorodniki niso dovolili, da bi bival pri njih po tem, ko ga je mačeha vrgla iz hiše, sedaj pa pravi, da ni za vedno zapustil očetove hiše in da tudi nima nobenih sorodnikov več v Alžiriji, je odgovoril, da ga je mačeha nagnala iz hiše, on je želel tam ostati.

10. V Alžiriji ima sorodnike, ki pa zanj niso sorodniki. S temi sorodniki se ne razume, prav tako ima le eno polsestro, s katero ni v stiku in se ne razumeta. Sorodnike je prosil, da bi ga sprejeli, ampak ga niso. Poslal je tudi druge ljudi, da bi jih vpraša1i o tem, pa ga vseeno niso hoteli sprejeti. Ljudje so prosili tudi drugo ženo, naj prosilca sprejme nazaj, pa ni hotela.

11. Ob vračanju iz Švice v Slovenijo je želel pridobiti dokumente iz Alžirije in se ustaviti v Sloveniji, potem pa se mu je zgodilo, da je moral v zapor. Sedaj je zaprt zato, ker je njegov prijatelj neki punci vzel telefon, ki ji ga je on želel vrniti, nato pa ga je varnostnik obtožil, da ga je on ukradel. Prosilec je dejal, da nikoli ni kradel in bil v zaporu, kjer je tudi sedaj po krivici.

12. Pooblaščenka prosilca je vprašala, katere dokumente ima pri prijatelju in njegovi mami v Alžiriji. Prosilec je dejal, da ima tam osebno izkaznico, potni list in vozniško dovoljenje ter razne listine in dokumente. Ima tudi rojstni list. Tam ima tudi dokumente, da je želel del očetove zapuščine. Ima jih veliko, ne ve pa natančno, kje točno se nahajajo. Potrudil se bo, da jih pridobi.

13. Na vprašanje, kako to, da ni v vmesnem času dobil nobene informacije o konkretnih postopkih zoper njega v Alžiriji, je dejal, da kolikor ve, še ni bilo odločeno v njegovem postopku. Sodišče zoper njega še ni izreklo kazni ali ga obsodilo. Sodijo mu v odsotnosti. V postopku nima odvetnika ali zagovornika, saj nima sredstev. V Alžiriji je spal na ulici brez vsega kakor pes. Policija ga v Alžiriji ni prijela in zaprla, saj je prej zapustil državo. Zato tudi nima zagovornika. Če bi ga policija prijela in ga zaprla ter bi bil prisoten na sodišču v času sojenja, bi mu postavili zagovornika.

14. Mama njegovega prijatelja mu dokumentov ne bi mogla poslati, saj je stara ženska, je nepismena in tega ni sposobna. Ker prosilec ni predložil nobenih dokumentov s fotografijo, tožena stranka pravi, da njegova istovetnost ni nesporno ugotovljena. Pristojni organ na podlagi prosilčevih navedb, podanih na prošnji in na osebnem razgovoru, ugotavlja, da je prosilec kot razlog za zapustitev izvorne države in vložitev prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji navedel družinske težave v zvezi z mačeho in sporom glede dedovanja očetove hiše. Izvorno državo pa je zapustil, ker je prišel v spor z bratom mačehe, katerega je zabodel z nožem.

15. Pristojni organ poudarja. da institut mednarodne zaščite ni namenjen reševanju družinskih razprtij, ampak ugotavljanju in presojanju ogroženosti oseb, ki so preganjanje zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja in pripadnosti določeni družbeni skupini. Prosilec takšnega preganjanja v svoji izvorni državi ni izkazal. ZMZ-1 v osmem odstavku 27. člena določa, da mora obstajati vzročna zveza med razlogi in dejanji preganjanja, ki ga prosilec po mnenju pristojnega organa ni izkazal. Prosilec je dejal tudi, da so ga bratje druge žene pretepli in poškodovali z nožem, zaradi česar ima sedaj brazgotino na roki. To je prijavil na policijo, vendar ta ni storila nič. Ob tem je dejal, da ima potrdilo o prijavi na policijo mogoče med dokumenti, ki so pri prijatelju v Alžiriji. Prosilec do dneva izdaje te odločbe ni predložil nobenega dokumenta ali dokazila, s katerim bi utemeljil svojo prošnjo za mednarodno zaščito in tudi ni podal smiselnega pojasnila, zakaj tega ni storil. Pristojni organ poudarja, da mora prosilec predložiti vso dokumentacijo in dokaze, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, saj mora prosilec v primeru preganjanja ali povzročitve škode s strani nedržavnih akterjev najprej poiskati zaščito pri subjektih zaščite, saj šele, ko dokaže, da mu zaščita v izvorni državi ni bila nudena, lahko uveljavlja preganjanje ali resno škodo. Ob tem je navajal, da je policija primer brata druge žene takoj obravnavala, njegov primer pa ne in je posplošeno navajal, da je policija v Alžiriji podkupljena in če hočeš kaj doseči, moraš vse plačati pod mizo. Nato je brata druge žene močno ranil z nožem in zato pobegnil iz države. Prosilec je državo zapustil, ker je v Alžiriji storil hujše kaznivo dejanje, zaradi katerega predvideva, da bi dobil desetletno zaporno kazen in ne zato, ker bi bil preganjan zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja in pripadnosti določeni družbeni skupini. Razlogi, ki jih je povedal prosilec, nimajo nobene povezave z razlogi, določenimi v Ženevski konvenciji in ZMZ-1. Prosilec je v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Pristojni organ ugotavlja, da so izpolnjeni pogoji, da se prošnja prosilca zavrne kot očitno neutemeljena na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1. 16. Poleg tega tožena stranka navaja, da prosilec prihaja iz države, ki jo je vlada Republike Slovenije 13. 6. 2019 določila kot varno izvorno državo. Nima razloga za utemeljen dvom v točnost navedbe, da je prosilec državljan Ljudske demokratične republike Alžirije. V prosilčevih navedbah pa tudi ni nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Ljudska demokratična republika Alžirija ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna izvorna država. Prosilec je sicer izjavil, da policija v njegovem primeru ni naredila nič, vendar ni predložil nobenega dokazila, ki bi potrjevala njegove navedbe, da je zadevo sploh prijavil na policijo. Hkrati je v primeru, ko je brat druge žene njega prijavil na policijo, sam izjavil, da je bila ta odzivna in učinkovita. Pristojni organ ne sprejema za verjetno, da policija ravno v njegovem primeru ne bi ukrepala in storila ničesar. Tudi njegove izjave so bile pomembno različne. V prvi prošnji z dne 10. 11. 2019 je dejal, da je petkrat ali šestkrat odšel na policijo in niso storili nič, na osebnem razgovoru 28. 2. 2020 pa, da ga je prijavil samo enkrat in da je to dovolj. Prosilec je dejal tudi, da je več kot leto dni in pol spal na ulici. Kasneje pa dodal, da je spal včasih pri prijateljih ter da se je vračal domov, kadar je bil zunaj dež ali mraz. Nato je navajal, da mu sorodniki niso dovolili, da bi spal pri njih, čeprav je kasneje trdil, da sorodnikov v Alžiriji sploh nima. Pristojni organ zaradi številnih kontradiktornosti prosilčevih izjav ne sprejema za verjetne in ugotavlja, da so izpolnjeni pogoji, da se prosilčeva prošnja za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljena tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1, ker prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona. Glede na navedeno je pristojni organ na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena v povezavi s prvo in drugo alinejo 52. člena ZMZ-1 zavrnil prošnjo prosilca kot očitno neutemeljeno.

17. V tožbi tožnik pravi, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi zgolj omenila, da naj tožeča stranka ne bi izpolnjevala pogojev za dodelitev subsidiarne zaščite, saj naj tožeči stranki ob vrnitvi v izvorno državo ne bi grozila resna škoda v skladu s 23. členom ZMZ-l. Tako naziranje tožene stranke je nepravilno in nezakonito, saj bi morala ugotavljati morebitno upravičenost do subsidiarne zaščite.

18. Tožena stranka se je osredotočila zgolj na družinska razmerja tožeče stranke. S podvprašanji, ki dejansko niso relevantna za postopek pridobivanja mednarodne zaščite, je tožeči stranki podala napačen vtis, kaj je za podelitev statusa begunca oziroma subsidiarne zaščite pomembno. Z namernim ali nenamernim usmerjanjem tožeče stranke v nerelevantne navedbe, je tožena stranka sama povzročila takšne izpovedbe tožeče stranke. Če bi tožena stranka ravnala skrbno, vestno in zakonito - skladno s 23. členom ZMZ-l, bi tožečo stranko povprašala o razmerah v državi, odnosu policije do mladoletnih sirot, ki morebiti pripadajo posebni družbeni skupini, morda o pripadnosti politični stranki ali verski skupini. Splošna vprašanja, ki jih tožena stranka postavi prosilcu ne zadoščajo za dejansko presojo razlogov prošnje za mednarodno zaščito. Skoraj vedno mora tožena stranka z direktnimi vprašanji o razlogih za odhod iz izvorne države povprašati prosilce. Ti namreč ne poznajo evropske zakonodaje, mnogi niso dovolj izobraženi, da bi razumeli zapletene upravne postopke, niti ne vedo, kaj je za organ dejansko relevantno.

19. Nadalje je tožena stranka navajala, da prosilec ni pojasnil vzročne zveze med preganjanjem in razlogi zanj skladno s 27. členom ZMZ-1. Zahteva o pojasnitvi oziroma navedbi vzročne zveze v primeru je povsem absurdna, upoštevajoč dejstvo, da je organ prosilcu zastavljal vprašanja, ki nikakor ne morejo pripeljati niti do identifikacije morebitnih razlogov za preganjanje, kaj šele do identifikacije vzročne zveze med njimi. Tožena stranka v izpodbijani odločbi navaja tudi, da prosilec ni podal nobenega utemeljenega razloga, zakaj ni predložil osebnih dokumentov in dokumentov, ki bi razkrivali, da policija v njegovi izvorni državi ni storila nič, da bi ga zaščitila. Tožeča stranka je tako v podaji prošnje za mednarodno zaščito z dne 31. 1. 2020, kot tudi na razgovoru dne 28. 2. 2020 izkazala jasno namero, da bo dokumente poskušala pridobiti in tako izkazala vso pripravljenost izpolniti obveznost aktivnega sodelovanja z organom skladno z 89. členom ZMZ-1. Ker je oseba, s katero je bila tožeča stranka v stiku v zaporu, in ker sedaj zaporno kazen prestaja tudi sama tožeča stranka, do osebnega razgovora dne 28. 2. 2020 ni mogla pridobiti dokumentov. Tožena stranka je izpodbijano odločbo o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito izdala 9. 3. 2020, kar pomeni, da tožeča stranka sploh ni imela dejanske in realne možnosti pridobiti dokumente v vmesnem obdobju.

20. Kot zadnje pa tožena stranka navaja, da je mednarodna zaščita namenjena tistim, ki v svoji državi le-te niso deležni. Kar bi pomenilo, da bi morala tožeča stranka zaščito najprej poiskati v Alžiriji in šele nato bi bila upravičena zaščito iskati v tujini. To je tožeča stranka tudi storila, kot je poudarila v razgovoru, je iskala zaščito na policijski postaji v D., vendar ji niso pomagali. Tožeča stranka je navedla tudi, da je policija v Alžiriji koruptivna, in da je potrebno plačati policistom, da obravnavajo zadevo, tega pa seveda tožeča stranka ni storila. Ob tem omenja tudi, da je zaščito na policiji iskala večkrat, da je povprašala znanca policista, kaj se dogaja s prijavo, vendar odziva ni bila deležna ali pa so ji dejali, da ne bodo storili ničesar.

21. Tu je potrebno poudariti, da tožena stranka tožeči stranki sploh ni dala možnosti, da bi slednja pridobila dokumente, ki bi izkazovali neodzivnost alžirske policije. Poleg tega pa si tožena stranka zavoljo legalnosti in legitimnosti opravljanja svojega dela ne bi smela privoščiti, da bi takšne navedbe kar zavrnila kot neverjetne, namesto, da bi preučila dostopne podatke o stopnji korupcije v Alžiriji, odzivnosti policije in njihovi zaščiti državljanov.

22. Čeprav je Republika Slovenija razglasila Alžirijo kot varno tretjo državo, to ne pomeni, da je ta država varna tudi za tožečo stranko. Vsako zadevo je namreč potrebno obravnavati individualno, ne pa zavrniti zgolj na podlagi uvrstitve izvorne države na listo varnih držav. Prosilcem se mora vedno dati priložnost, kot to predvideva 62. člen ZMZ-1, da opredelijo svoje videnje izvorne države in pojasnijo, zakaj bi vrnitev v izvorno državo zanje pomenila nastanek nepopravljive škode. Skladno z 28. členom ZMZ-l pomeni resna škoda med drugim tudi nevarnost, da bi bil prosilec ob vrnitvi v izvorno državo podvržen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju oziroma kaznovanju. V primeru, da tožeči stranki grozi omenjena nevarnost, državi skladno s prvim in drugim odstavkom 61. člena ZMZ-l ni dopustno razglasiti neke države za varno tretjo državo. Pa tudi, če se to zgodi - kot v primeru, tožeče stranke še vedno ni dovoljeno vrniti, saj bi bilo takšno ravnanje v nasprotju s 3. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Tožena stranka ni na nobeni točki postopka preverila razmer v Alžiriji niti ni povprašala tožeče stranke o razmerah. Njene navedbe o koruptivnosti in neodzivnosti policije pa ni resno obravnavala, kar dodatno kaže na nezakonitost vodenja postopka, v katerem se tožena stranka ni celovito opredelila do vseh navedb tožeče stranke, kot to od nje zahteva 214. člen ZUP. Kot dokaz predlaga zaslišanje tožnika.

23. Nadalje v tožbi uveljavlja, da je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita tudi iz razloga, ker se tožena stranka ni opredelila do morebitnega obstoja resne škode kot podlage za dodelitev subsidiarne zaščite tožeči stranki. Tožeča stranka je v postopku zatrjevala strah pred resno škodo s strani nedržavnih subjektov (mačehe in bratov tožeče stranke), pri čemer je izrecno navedla, da se je v izvorni državi primarno obrnila na pomoč policije, ki pa ji zaščite ni nudila.

24. Tožeča stranka je torej v prošnji za mednarodno zaščito dne 31. 1. 2020 kot tudi v osebnem razgovoru dne 28. 2. 2020 izrecno navedla, da ji v njeni izvorni državi Alžiriji zaščita ni na voljo. Policija namreč deluje le za tistega, ki jo je pripravljen in sposoben podkupiti, ker tožeča stranka tega ne more, pomeni, da zaščite ne bi bila deležna, to pa je tudi eden izmed razlogov, zaradi katerega je zapustila izvorno državo. Glede na te navedbe bi morala tožena stranka preučiti možnosti nastanka resne škode za tožečo stranko ob njeni vrnitvi v izvorno državo. Če bi tožena stranka to storila, bi ugotovila, da je stopnja korupcije v Alžiriji visoka in da pomoč policije dejansko ni na voljo vsem.

25. Nadalje, kot izhaja iz mednarodnih poročil, osebe, ki zapustijo svojo državo, so ob morebitni vrnitvi podvržene nehumanemu ravnanju, njihov odhod pa se kaznuje z zaporno kaznijo. In končno, razmere v zaporu so nedostojne in neprimerne, prav tako pa ravnanje paznikov rezultira v ponižujočem oziroma nečloveškem ravnanju in kaznovanju. Kot dokaz predlaga vpogled v poročilo: US Department of State: 2018 Country Reports on Human Rights Practices: Algeria. Ker se tožena stranka ni opredelila do možnosti podelitve subsidiarne zaščite, je njeno ravnanje privedlo do bistvene kršitve določb upravnega postopka.

26. Tožeča stranka zato naslovnemu sodišču predlaga, da izvede predlagane dokaze, tožbi ugodi in odločbo spremeni tako, da prošnji tožeče stranke za priznanje mednarodne zaščite v celoti ugodi, podredno, da tožbi ugodi, odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

27. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. Zavrača tožbene očitke, da je tožnika z vprašanji zavajala in poudarja, da je bil tožnik s postopkom mednarodne zaščite ustrezno seznanjen, kar je razvidno iz upravnega spisa. Poleg tega je imel ves čas upravnega postopka ustrezno pravno pomoč. Tožnik je imel v dveh prošnjah ter osebnem razgovoru dovolj možnosti, da razloge, zaradi katerih prosi za mednarodno zaščito, ustrezno predstavi. Prav tako je imel tožnik na voljo dovolj časa, da priskrbi dokazila za utemeljitev svoje prošnje, še zlasti glede na to, da je prvo prošnjo za mednarodno zaščito podal že novembra 2019. Meni, da je tožnik namerno zavajal toženo stranko, da bo dokumente dostavil, ob tem pa podajal nesmiselna pojasnila, zakaj tako še ni ravnal. V nadaljevanju odgovora se tožena stranka v zvezi s tožbenim očitkom glede koruptivnosti policije in navedb, da policija ob prijavi ne ukrepa, sklicuje na obrazložitev 5. in 6. strani izpodbijane odločbe in ponavlja, da so tožnikove navedbe v zvezi s tem nekonsistentne. V zvezi s predloženimi informacijami o izvorni državi pa meni, da gre za tožbeno novoto. Izpostavlja še, da tožnik izvorne države glede na njegove navedbe ni zapustil, ker policija ne bi ukrepala ob njegovi prijavi, pač pa zato, ker je sam storil hujše kaznivo dejanje, zaradi storitve katerega predvideva, da ga čaka desetletna zaporna kazen. Nazadnje dodaja, da je tožnik s kriminalnimi dejanji nadaljeval tudi po zapustitvi izvorne države, saj je bil eno leto zaprt v Grčiji in nato tudi v Sloveniji.

28. Tožba ni utemeljena.

29. Sodišče se strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da v tej zadevi ni izkazan noben razlog za preganjanje iz prvega odstavka 27. člena ZMZ-1 (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), vendar pa mora sodišče obrazložitev odločitve tožene stranke glede statusa begunca dopolniti oziroma deloma popraviti.

30. Ker v zadevi ni izkazan noben razlog za preganjanje iz prvega odstavka 27. člena ZMZ-1, z vidika statusa begunca tudi ni relevantno, ali je tožnik izkazal vzročno zvezo (v smislu osmega odstavka 27. člena ZMZ-1) med določenim razlogom iz 27. člena ZMZ-1 in dejanji preganjanja oziroma nima nobenega pomena, da tožnik ni predložil kakšnega dokazila o tem, da je prijavil policiji poškodbo, ki jo je utrpel v pretepu s stricem, oziroma da je podal kakršno koli drugo pritožbo zaradi nereagiranja policije. Zato je z vidika statusa begunca neutemeljen tudi tožbeni ugovor, da tožena stranka ni dala tožniku dovolj časa, da bi predložil takšno dokazilo. Iz istega razloga tožeča stranka tudi nima prav, ko v tožbi pravi, da bi tožena stranka morala preučiti dostopne podatke o stopnji korupcije v Alžiriji, odzivnosti policije in njihovi zaščiti državljanov.

31. Tudi tožbeni ugovor, da je bil osebni razgovor voden zavajajoče in sicer tako, da sploh ni šel v smer razčiščevanja možnih razlogov za preganjanje, je neutemeljen, kajti prosilec nosi dokazno breme, da na podlagi vprašanj ob podaji prošnje in osebnem razgovoru ne samo opiše, kaj se mu je zgodilo v izvorni državi, ampak da opiše tudi svoj strah pred določenim preganjanjem, ki ga pa tožnik ni opisal; ni ga konkretiziral niti v tožbi. Tožnik nima obveznosti, da svoj strah pravno veljavno utemelji v skladu z ZMZ-1, brez da bi mu tožena stranka glede tega postavila pravno relevantna vprašanja, mora pa strah opisati in ravno tako razloge, zakaj je pobegnil iz svoje države. Tožnik v tožbi pravi, da če bi tožena stranka ravnala skrbno, vestno in zakonito (skladno s 23. členom ZMZ-l), bi tožečo stranko povprašala o razmerah v državi, o odnosu policije do mladoletnih sirot, ki morebiti pripadajo posebni družbeni skupini, morda o pripadnosti politični stranki ali verski skupini. Glede na to, da je tožnik rojen 1994 in da v svojem opisu dogodkov ni navajal nič, kar bi lahko napeljevalo na možnost, da je pripadnik določene družbene skupine, ali da ima določeno politično prepričanje, zaradi česar je prišle v spor, ali da ga je strah zaradi njegove verske pripadnosti, je omenjeni tožbeni ugovor z vidika statusa begunca neutemeljen.

32. Ima pa tožeča stranka prav, ko v tožbi uveljavlja, da tožena stranka ni ustrezno obravnavala izpolnjevanja pogojev za subsidiarno zaščito. Drži namreč, da je subsidiarna zaščita oziroma resna škoda v obrazložitvi izpodbijanega akta zgolj omenjena v zvezi s stališčem o zavrnitvi mednarodne zaščite, pri čemer tožena stranka na določenih mestih v obrazložitvi uporablja tudi splošen pojem »mednarodne zaščite«, ki lahko med drugim zajema tudi subsidiarno zaščito. To pavšalno prepletanje obrazložitve glede statusa begunca in subsidiarne zaščite je posledica dejstva, da (tudi) v izreku tožena stranka ne odloča v dveh ločenih odstavkih oziroma točkah izreka, tako da bi jasno razmejila med odločitvama glede statusa begunca in subsidiarne zaščite. Vendar pa, kot bo razvidno iz nadaljevanja te obrazložitve, omenjena pomanjkljivost v obrazložitvi (in izreku) izpodbijanega akta ni takšna, da bi sodišče moralo izpodbijani akt odpraviti, upoštevajoč pri tem tudi kakovost tožbenih argumentov.

33. Izpodbijano odločbo je namreč mogoče razumeti v tem smislu, da tožena stranka ni verjela tožnikovim navedbam o sporu z materjo oziroma njenima dvema bratoma. Tožnik namreč v tožbi ne oporeka ugotovljenemu neskladju, da je tožnik v prvi prošnji z dne 10. 11. 2019 dejal, da je petkrat ali šestkrat odšel na policijo in niso storili nič, na osebnem razgovoru 28. 2. 2020 pa, da je zadevo prijavil samo enkrat in da je to dovolj, da bi policija morala reagirati. To je zaznavna nekonsistentnost, kakor tudi potreben čas zdravljenja tožnikovega strica po ubodu z nožem. Vendar tožnik ne zanika, da je v Alžiriji zabodel strica, kar naj bi se zgodilo po materini smrti, ko mu je stric žalil mamo, ga poniževal in mu govoril kletvice, izgubil je živce in ga je zabodel (str. 4 zapisnika o osebnem razgovoru). Zato je razumljivo, da morda zoper njega teče kazenski postopek in da bi mu zato lahko grozila kazen zapora. Ravno na tej točki je obrazložitev izpodbijanega akta najšibkejša, kajti tožena stranka se z grožnjo zaporne kazni in razmerami v zaporih v Alžiriji ni ukvarjala.

34. Vendar pa po drugi strani tudi tožnik v upravnem postopku in tudi v tožbi ni izkazal zadostne verjetnosti, da zoper njega teče kazenski postopek, da mu grozi zaporna kazen, v upravnem postopku niti ni omenil strahu pred nesorazmerno kaznijo, ampak je govoril samo o stresu ob smrti staršev in ker ga policija ni zaščitila; ravno tako v upravnem postopku ni omenjal strahu pred razmerami v zaporu. Postavljanje pravno relevantnih vprašanj prosilcu ob podaji prošnje je bilo res očitno pomanjkljivo z vidika ugotavljanja pravno-relevantnih okoliščin glede subsidiarne zaščite, vendar je bil s tožnikom opravljen tudi osebni razgovor, ki pa je bil dovolj izčrpen in ob prisotnosti pooblaščenke iz PIC.

35. Nečloveške razmere v zaporih, kar bi lahko bilo relevantno z vidika subsidiarne zaščite, tožnik prvič omenja v tožbi in se ob tem sklicuje na poročilo US Department of State: 2018 Country Reports on Human Rights Practices: Algeria. Vendar se na to poročilo sklicuje pavšalno; nobenega konkretnega dela v tem poročilu ne navaja, s katerim bi utemeljeval nevarnost za tveganje kršitve pravice iz 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (prepoved nečloveškega in poniževalnega ravnanja), ki bi mu dovolj realno grozila glede na storjeno kaznivo dejanje ali druge okoliščine v zvezi z zatrjevanim dejanjem. Sodišču pa tudi ni poznano nobeno poročilo o stanju v izvorni državi, na primer s strani UNHCR ali Evropskega podpornega urada za azil (EASO), ali drugih uveljavljenih virov, ki bi za osebe s takšnim profilom, kot ga ima tožnik, ugotavljale nevarnost z vidika 3. člena EKČP v primeru vračanja v Alžirijo, kar bi bilo lahko relevantno z vidika subsidiarne zaščite. Po ugotovitvah, na primer, Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) je nekako do leta 2015 ta nevarnost obstajala za osebe, ki so povezane s terorizmom, in so pod nadzorom alžirske obveščevalne službe (Intelligence Security Department), 1 kasneje pa takšne nevarnosti v zaporih tudi za osebe z omenjeno povezavo s terorizmom ESČP ni več zaznalo na podlagi poročil o stanju v Alžiriji, kar je ESČP ugotovilo v dveh sodbah po letu 2018.2 Tožnik namreč v nobeni fazi postopka ni zatrjeval, da bi bil posebej pod nadzorom oziroma da bi bil v navedenem smislu izpostavljen in relevanten za obveščevalno službo Alžirije.

36. Zaradi navedenega sodišče ugotavlja, da pomanjkljiva obrazložitev v izpodbijanem aktu, tudi glede vprašanja, ali je razglasitev Alžirije kot varne države zajela informacije o stanju in razmerah v zaporih in iz katerega časa izvirajo te informacije, ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve. Tožnik je sicer predlagal zaslišanje na glavni obravnavi, vendar ni navedel, kako bi zaslišanje lahko vplivalo na ugotovitveni postopek in dokazno oceno.

37. Pri odločitvi, da sodišče ne zasliši tožnika, je Upravno sodišče izhajalo iz interpretacije pravice do učinkovitega pravnega oziroma sodnega varstva iz določila 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU in 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Sodišče EU je namreč v sodbi v zadevi Sacko izpeljalo interpretacijo določbe člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU, ki ima neposredni učinek,3 in sicer, da zaslišanje tožnika na sodišču ni potrebno, če se v zadevi ne pojavljajo dejanska ali pravna vprašanja, ki jih ni mogoče ustrezno rešiti na podlagi spisa in pisnih stališč strank. Ob tem se Sodišče EU sklicuje na sodno prakso ESČP.4 Če torej sodišče lahko opravi podrobno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj v skladu s členom 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU, zaslišanje tožnika na glavni obravnavi ni potrebno.5

38. Poleg tega tudi po ustavno-pravnem stališču Ustavnega sodišča, kot med drugim izhaja iz njegove odločbe št. Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006 (10. odstavek obrazložitve), mora Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo, „kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003). Vendar zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04 z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena Ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne samo že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi.“6

39. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

1 Glej sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevah: Daoudi v. France, 3. 12. 2009, App. No. 19576/08; H.E. v. France, 22. 9. 2011, App. No.64780/09. 2 Glej sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevah: M.A. v. France, App. No. 9373/15, 1 2. 2018; A.M. v. France, App. No. 9373/15, 29. 4. 2019. 3 C-556/17, Torubarov, 29. 7. 2019, odst. 73. 4 C-348/16, Sacko, 26. 7. 2017, odst. 47. 5 Ibid. odst. 44. 6 Glej tudi sodno odločbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012.