Jedro

Dejansko življenje v Sloveniji je bistvena dejanska okoliščina, ki mora biti nedvoumno ugotovljena v postopku, v katerem je stranki dana možnost sodelovanja.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 3.8.1992 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnikov za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Ugotovila je, da tožnika dejansko živita v tujini, zaradi česar ne izpolnjujeta pogojev za pridobitev državljanstva na podlagi določbe 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I).

Tožnika v tožbi navajata, da sta v ... zgradila stanovanjsko hišo. Na naslovu ... imata prijavljeno stalno prebivališče od 1975 dalje in tukaj tudi dejansko živita. S prekinitvami sta bila na začasnem delu v tujini do 15.11.1990. Od takrat dalje oba neprekinjeno živita v Sloveniji in sta 1.12.1990 tudi uradno odjavila začasno prebivališče v Nemčiji. Predlagata, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano določbo ter o zadevi meritorno odloči, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je bilo v postopku nesporno ugotovljeno, da tožnik dela v tujini in da se bo vrnil v Slovenijo, ko bo izpolnil pogoje za osebno pokojnino. Predlaga, da sodišče neutemeljno tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za pridobitev državljanstva Republike Slovenije po določbi 1. odstavka 40. člena že citiranega zakona o državljanstvu. Tožena stranka pravilno ugotavlja, da na tej pravni podlagi pridobi državljanstvo Republike Slovenije državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije 23.12.1990, prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi. Tožena stranka v izpodbijani odločbi ugotavlja, da sta tožnika 23.12.1990 sicer imela prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji, vendar dejansko živita v tujini. Slednjo ugotovitev tožnika izpodbijata, in zatrjujeta, da od 15.11.1990 dejansko živita v Sloveniji, za kar ponujata tudi dokaze. Takšen tožbeni ugovor sodišču vzbuja dvom v navedeno dejansko ugotovitev, saj iz izpodbijane odločbe ni razvidno, na katerih dokazih temelji dejanska ugotovitev, da tožnika živita v tujini. Prav tako iz podatkov spisa ni razvidno, da bi o tej odločilni dejanski okoliščini bili izvedeni kakšni dokazi. V odgovoru na tožbo tožena stranka sicer pojasnjuje "da je bilo nesporno ugotovljeno, da tožnik dela v tujini." Ne glede na to, da je z izpodbijano odločbo bilo odločeno o vlogi obeh tožnikov in da z odgovorom na tožbo ni mogoče dopolnjevati obrazložitve odločbe, sodišče ugotavlja, da je ta trditev v nasprotju s podatki spisa. Iz spisov namreč ni razvidno, da bi to dejstvo bilo nesporno ugotovljeno. Nasprotno, tožnika v postopku nista bila zaslišana in že iz tega razloga ta okoliščina ni mogla biti nesporno ugotovljena. Na vlogi je sicer pripisano, "da se bosta prosilca vrnila za stalno, ko bosta izpolnila pogoje za upokojitev." Toda podpis za tem pripisom ni čitljiv in tako ni razvidno, na kakšni podlagi in kdo je vpisal ta podatek. Zato po mnenju sodišča tako vpisani podatki niso dovolj zanesljiva podlaga za sprejeto odločilno dejansko ugotovitev, da tožnika dejansko živita v tujini.

Dejansko stanje je torej nepopolno ugotovljeno, zato bo tožena stranka v ponovnem postopku morala postopek dopolniti in izvesti ponujene in po potrebi druge dokaze o tem, kje tožnika dejansko živita (potrdilo o prenehanju zaposlitve tožnika in potrdilo o odjavi začasnega bivališča v Nemčiji). V skladu z določbo 8. in 143. člena ZUP bo tožnikoma tudi morala dati možnost, da se pred izdajo odločbe seznanita z rezultati ugotovitvenega postopka in izjavita o dejstvih, pomembnih za odločbo. Ugotovljeno dejansko stanje mora biti razvidno iz odločbe s kratko presojo dokazov, na katerih temelji dejansko stanje, vsi dokazi pa morajo biti v spisu (2. odstavek 209. člena ZUP).

Ker je dejansko stanje o odločilni dejanski okoliščini nepopolno ugotovljeno, kršena pa so bila tudi pravila postopka, kar je lahko vplivalo na odločitev, je izpodbijana odločba nezakonita iz razloga 1. odstavka 3. točke 10. člena zakona o upravnih sporih. Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena navedenega zakona. Predlogu tožnikov, da sodišče meritorno odloči o zadevi, pa ni bilo mogoče ugoditi, ker sodišče sme samo ugotavljati dejansko stanje samo, če so podane okoliščine iz 3. odstavka 39. člena tega zakona, vendar tožnika le-teh ne zatrjujeta in jih tudi sodišče ni ugotovilo.

V upravnih sporih vsaka stranka trpi svoje stroške, zato predlogu tožnikov na povrnitev stroškov postopka ni bilo mogoče ugoditi (61. člen ZUS).

Skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I), je sodišče pravila ZUP in ZUS smiselno uporabilo kot republiške predpise.