Jedro

Sodba le na splošno navaja, da izvedenec utemeljeno ugotavlja, da je storilec na posnetku obdolženec, ker ugotavlja ujemanje telesnih značilnosti med obema in jih našteva. Takšna obrazložitev pa pritožbenemu sodišču ne omogoča presoje pravilnosti zaključkov prvostopenjskega sodišča, na drugi strani pa trditev pritožbe, ki telesne značilnosti med obdolžencem in osebo na posnetkih zanikajo, saj na pritožbene trditve, ker teh ujemanj oziroma skladnosti ni obrazložilo sodišče prve stopnje v sodbi, ne more odgovoriti in tudi ne zaključiti, katere ugotovitve so pravilne.

Izrek

Pritožbi zagovornika obdolženega S.B. se ugodi in se napadena sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo II K 2280/2017 z dne 5. 2. 2018 obdolženega S.B. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 3. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi s prvim odstavkom 204. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po prvem odstavku 205. člena KZ-1 izreklo kazen štiri mesece zapora. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada zagovornika, ki ga je postavila Služba za brezplačno pravno pomoč, proračun.

2. Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obdolženca zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, odločbe o kazenski sankciji ter odločbe o premoženjskopravnem zahtevku. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo razveljavi in obdolženca obtožbe oprosti ali da zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Iz katerega razloga po 372. členu ZKP naj bi bila podana kršitev kazenskega zakona, pritožba ne pojasni, obrazloži pa pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi bila podana zato, ker se sodba opira na dokaz, na katerega se ne sme opirati, in sicer na prepoznavo oseb po fotografijah, ki sta jo oškodovanca opravila pri policiji. Prepoznava, ki se po fotografijah opravi po 46. členu Zakona o nalogah in pooblastilih policije (v nadaljevanju ZNPPol) ni dokazno gradivo in se sodba nanj ne sme opirati, saj ima zapisnik, ki ga sestavi policija, naravo obvestila, zbranega po drugem odstavku 148. člena ZKP, pri čemer se sodba v obravnavani zadevi na zapisnik o takšni prepoznavi večkrat opira in se očitano kaznivo dejanje dokazuje s prepoznavo oseb po fotografijah osumljencev (str. 4 sodbe), prepoznavo iz fotografij storilcev oškodovanca in priče (str. 5 sodbe), skladnostjo izpovedb s fotografijami in potrditvijo priče, da je oseba ista kot na fotografijah (str. 6 sodbe) ter utemeljevanjem, da je priča prepoznala obdolženca (str. 8 sodbe), kot navaja pritožba.

5. Zatrjevana kršitev ni podana. Sodba se ne opira na nedovoljen dokaz. Prepoznava, prav tako pa zapisnik o prepoznavi oseb po fotografijah, ki jo opravijo in sestavijo policisti v predkazenskem postopku, je po svoji naravi obvestilo, ki ga je oseba, ki je prepoznavo opravljala, dala po drugem odstavku 148. člena ZKP. Takšna obvestila oziroma zapisniki so dokazi v spoznavnem smislu in zapisnik o opravljeni prepoznavi je vir za pridobitev veljavnega dokaza. Oškodovanec A.B. in priča A.B. sta opravila prepoznavo storilca kaznivega dejanja po fotografijah na policiji in v tem primeru sta dokaza njuni izpovedbi, kjer sta postopek prepoznave opisala. Iz obrazložitve sodbe je razvidno, da sodišče prve stopnje pojasnjuje, kaj sta izpovedala o kaznivem dejanju in storilcu, kako je izgledal in kaj sta na podlagi fotografij, ki so jima bile pokazane na policiji, ugotovila, torej sta dokaza njuni izpovedbi, ne pa zapisnik o prepoznavi osumljenca po fotografijah, torej listina, ki jo je sestavila policija. Obrazložitev sodbe v zvezi z opisom storilca, njuno zaznavo in prepoznavo torej temelji na njunih izpovedbah, sodišče pa v njej zaključuje, da jima verjame, ker sta izpovedala skladno, kar sta sama zaznala, in da nimata razloga, da bi obdolženca po krivem obremenila. V sodbi je še obrazloženo, da sta njuni izpovedbi skladni z listinsko dokumentacijo, predvsem s fotografijami in video posnetki varnostnih kamer, da sta oba potrdila, da je storilec kaznivega dejanja oseba, ki je zabeležena na posnetkih varnostnih kamer banke NLB L., in da sta oškodovanec in priča starejši osebi ter da je od očitanega kaznivega dejanja potekel določen čas, a da sta skladno izpovedovala o vseh bistvenih okoliščinah dejanja, pri čemer je bil oškodovanec bolj osredotočen na podpisovanje lista oziroma pole z imeni, priča A.B. pa se je lahko bolj osredotočila na samega storilca in njegove telesne lastnosti. Sodba se torej ne opira na dokaze, na katere se ne bi smela opirati.

6. Utemeljeno pa pritožba uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ko navaja, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, in sicer o tem, na podlagi česa sodišče prve stopnje sklepa, da je iz posameznih telesnih značilnosti obdolženega S.B. razvidno, da gre za osebo, ki je na posnetku varnostne kamere. Mnenje G.K., sodnega izvedenca kriminalistično tehnične stroke za preiskavo fotografij ter posnetkov varnostnih kamer, je ključni dokaz (ne le indic, kot trdi pritožba), o katerem je sodišče prve stopnje v napadeni sodbi navedlo, da je izvedenec ugotovil, da sta storilec na posnetku in obdolženec ista oseba ter da je ugotovil identičnost med njima pri širini ramen, telesni višini, delno tudi pri dolžini čevljev, ki pa so se razlikovali glede obutve, ter da je opisal še ostale relevantne individualne karakteristike na storilcu in obdolžencu ter ugotovil, da oba uporabljata desno roko kot dominantno, ugotovil je specifično obarvanost kože na spodnji podlahti leve roke, ukrivljenost spodnjega dela desne noge in črte na zadnjem delu leve noge ter da je v dopolnitvi mnenja opravil dodatne meritve na desni roki in podlahti roke storilca in obdolženca ter pri tem ugotovil, da se meritve ujemajo, po dopolnitvi mnenja in po dodatnih meritvah pa je zvišal oceno, da gre za ujemanje, na +3, kar pomeni, da opažanja nazorno kažejo, da gre za isti osebi. Nadalje je navedeno, da je izvedenec vse ustrezno obrazložil, da je podal mnenje na strokovni ravni in da je objektivno ocenil ujemanje med storilcem in obdolžencem s tako stopnjo verjetnosti, ki ne pušča dvoma, da gre za isti osebi, torej je storilec obravnavanega kaznivega dejanja prav obdolženec. Višina telesa, širina ramen, delno obrazne lastnosti, dominantna uporaba desne roke, primerjava desne noge in podlahti desne roke, vsaka posebej in vse skupaj, kot je obrazloženo v prvostopenjski sodbi, nedvomno dokazujejo, da je storilec iz posnetkov varnostnih kamer obdolženec, to pa smiselno potrjujeta izpovedbi oškodovanca in priče A.B., ki sta povedala, da je storilec nosil kapo, da je bil temnejše polti, v starosti od 20 do 30 let, priča A.B. pa je bila ob prepoznavi mnenja, da sta si storilec in obdolženec zelo podobna.

7. Izvedensko mnenje izvedenca G.K., pri čemer oškodovanec A.B. in priča A.B. na glavni obravnavi obdolženca kot storilca nista z gotovostjo prepoznala, je v obravnavani zadevi ključni dokaz. Sodni izvedenec G.K. je pisno izvedensko mnenje dopolnil in je bil na glavni obravnavi tudi zaslišan, v sodbi pa je navedeno, v katerih telesnih značilnostih je ugotovil ujemanje obdolženca z osebo na posnetkih video kamere, ni pa obrazloženo, zakaj sodišče zaključuje, da gre za ujemanje in kaj glede ujemanja ugotavlja ter kaj konkretno ga potrjuje, da mnenje izvedenca ocenjuje kot pravilno. Pritožba, ki se z mnenjem sodnega izvedenca ne strinja in mu obrazloženo nasprotuje, namreč navaja, da je izvedenec dolžino „superge“ storilca na posnetku izmeril na 30 cm, da je bila v sodni dvorani dolžina „superge“ obdolženca 40 cm in da gre za več kot 10 cm odstopanja, pri čemer je izvedenec dopustil možnost napake zaradi tolerance +- 3 cm pri meritvi čevlja, glede na 10 cm razliko pa navedena karakteristika ni zanesljiva in po oceni pritožbe kaže na to, da obdolženec ni storilec; da ni zanesljiva meritev višine obdolženca, kar je potrdil tudi izvedenec, ko je navedel, da meritev ni zanesljiva in da izmerjenih dolžin desne roke izvedenec, kljub izrecnemu vprašanju, ni podal ter je povedal, da gre za milimetrska odstopanja. Nadalje navaja, da je izvedenec ocenil, da predmete vedno držimo v svoji dominantni roki, zato je zaključil, da je obdolženec desničar, kar je po oceni pritožbe nesprejemljivo in gre za nezanesljivo karakteristiko; graja ugotovitev izvedenca, da ima storilec na levi podlakti tetovažo ali poraščenost, saj je poraščenost obdolženca na tem delu po njeni oceni majhna in ne odstopa od poraščenosti na preostalem delu, zato na posnetku ne more vplivati na temnejšo barvo, tetovaže pa obdolženec nima; trdi, da obdolženec nima takšne oblike brade, kot jo ima storilec na fotografiji, da je karakteristika štrlečih ušes indic majhne vrednosti, storilec pa se z obdolžencem ujema le po ugotovljeni širini ramen. Navaja še značilnosti, ki jih je izvedenec ugotovil glede noge in roke osebe na posnetku in obdolženca ter pojasnjuje svojo oceno, na podlagi katere zaključuje, da je izvedenec neutemeljeno sklepal, da je na posnetku obdolženec. Trdi, da ni jasno, kako je prišel do ocene +3, glede na to, da večina karakteristik kaže na to, da ne gre za obdolženca, ter da sodišče prve stopnje v napadeni sodbi ni pojasnilo, do katerih dilem bi se naj izvedenec opredelil po tem, ko je dopolnil izvedensko mnenje, kot je zapisalo, in navaja, da iz sodbe ni mogoče razbrati, kako je posamezna karakteristika ocenjena s strani izvedenca in sodišča, zato nima potrebnih razlogov oziroma v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih.

8. Pritožba ima prav, ko navaja, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o tem, kako izvedenec utemeljuje identičnost posameznih telesnih značilnosti med obema osebama, ki je sodišče prve stopnje prepričala, da gre za isto osebo. Sodba le na splošno navaja, da izvedenec utemeljeno ugotavlja, da je storilec na posnetku obdolženec, ker ugotavlja ujemanje telesnih značilnosti med obema in jih našteva. Takšna obrazložitev pa pritožbenemu sodišču ne omogoča presoje pravilnosti zaključkov prvostopenjskega sodišča, na drugi strani pa trditev pritožbe, ki telesne značilnosti med obdolžencem in osebo na posnetkih zanikajo, saj na pritožbene trditve, ker teh ujemanj oziroma skladnosti ni obrazložilo sodišče prve stopnje v sodbi, ne more odgovoriti in tudi ne zaključiti, katere ugotovitve so pravilne. Sicer pa to, glede na način zaslišanja izvedenca na glavni obravnavi, ki je bil posnet, niti ne bi bilo mogoče storiti. Prvostopenjska sodba tudi nima razlogov o tem, zakaj se dopolnitev izvedenskega mnenja, ki ga je prvostopenjsko sodišče prejelo 9. 1. 2018 (list. št. 107-114), razlikuje v bistvenem, in sicer na 13. strani, kjer izvedenec prvič navede oceno +3 in zapiše, da opažanja nazorno kažejo, da ne gre za isti osebi, na naslednji strani, prav tako oštevilčeni s št. 13, pa, da navedena ocena in opažanja nazorno kažejo, da gre za isti osebi. Izvedenec je bil v nadaljevanju zaslišan in je bilo potrebno ta zapisa v izvedenskem mnenju, ki povzročata nejasnost, z zaslišanjem odpraviti in to v sodbi obrazložiti.

9. Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da je zaslišanje izvedenca na glavni obravnavi potekalo tako, da iz prepisov posnetkov ni jasno razvidno, da bi imela konkretna vprašanja učinek v jasnih odgovorih nanj. Zaslišanje mora biti, tudi če sodnik ne povzema in narekuje bistva vsebine zaslišanja na zapisnik, temveč se zaslišanje zvočno snema, vodeno tako, da poda oseba, ki je zaslišana, na konkretno vprašanje ene osebe konkreten in jasen odgovor in nato odgovori na naslednje vprašanje, saj se sicer zgodi, da okoliščina, o kateri je bilo postavljeno vprašanje, ni razjasnjena. Iz prepisov posnetega zaslišanja tako na primer ni razvidno, kaj konkretno izvedenec meni o dolžini noge in obutve, o čemer je bil vprašan ter o značilnosti nog in bul na telesu obdolženca.

10. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pritožba uveljavlja še z navedbo, da sodišče prve stopnje, potem ko je povzelo izpovedbo oškodovanca, ni pojasnilo, katera dejstva, očitana v obtožnici obdolžencu, naj bi oškodovančeva izpovedba dokazovala, zaradi česar naj bi izrek sodbe nasprotoval njenim razlogom, razlogi naj bi bili nejasni, enako pa naj bi veljalo glede izpovedbe priče A.B. Po njeni oceni prav tako ni jasno, na podlagi katerih dokazov je sodišče prišlo do zaključkov, da je bilo kaznivo dejanje storjeno na posebno predrzen način, zaradi česar izrek sodbe nasprotuje njenim razlogom. Navedenemu pa ni mogoče pritrditi, saj ima sodba o tem ustrezne razloge, zato v tem delu pritožba neutemeljeno uveljavlja pritožben razlog bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

11. Ker glede navedenih odločilnih dejstev v zvezi z mnenjem izvedenca sodba nima razlogov in je ni mogoče preizkusiti, ugotovljena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pa vselej terja razveljavitev sodbe, je pritožbeno sodišče pritožbi zagovornika obdolženca ugodilo in napadeno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo v ponovljen postopek. Zaradi narave ugotovljene kršitve se ni moglo ukvarjati z ostalimi pritožbenimi razlogi, ki jih pritožba še uveljavlja, zato bo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ocenilo tudi njihovo utemeljenost, ustrezno izvedlo vse dokaze, ki so potrebni za razjasnitev dejanskega stanja ter v zadevi ponovno odločilo in odpravilo ugotovljeno kršitev.

12. Sklep pritožbenega sodišča temelji na prvem odstavku 392. člena ZKP.