Jedro

V sporu zaradi obsega zapuščine so dediči nujni sosporniki. Če tožnik proti nekaterim dedičem umakne tožbo, ni (več) tožena prava stranka. Konvalidacija pomeni le "ozdravitev" tiste napake, zaradi katere bi bila pogodba sicer neveljavna. Pomeni torej neveljavnost pogodbe, ne pa tudi pridobitve lastninske pravice. Zaradi izostanka navedb o pridobitnem načinu je bila tožba z zahtevkom, da zemljišče ne spada v zapuščino in s tem povezanim dajatvenim zahtevkom, nesklepčna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je kot oporočni dedič svoje tete na podlagi napotitvenega sklepa zapuščinskega sodišča vložil tožbo proti trinajstim dedičem njenega vdovca, s katero je zahteval ugotovitev, da dve parceli ne sodita v zapuščino po pokojni P. K. in da morajo toženci izdati za zemljiškoknjižni vpis tožnikove lastninske pravice sposobno listino. Ker je toženec J. K. med pravdo umrl, je tožnik obvestil sodišče, da tožbo popravlja in vlaga tudi zoper tri njegove dediče, vendar jo je v tem delu kasneje umaknil. Sodišče prve stopnje je s sklepom ugotovilo umik tožbe proti navedenim trem dedičem, z zamudno sodbo pa je tožbeni zahtevek proti ostalim tožencem zavrnilo. Med vročanjem sodbe se je ugotovilo, da je med pravdo umrl tudi toženec F. K., zato je sodišče postopek najprej prekinilo in nato nadaljevalo proti trem dedičem tega toženca. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo proti zavrnilni zamudni sodbi zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Nosilna razloga za tako odločitev obeh sodišč sta bila, da tožnik s sklenitvijo ustne kupne pogodbe s svojo teto še ni pridobil lastninske pravice, saj manjka zemljiškoknjižni vpis kot pridobitni način lastninske pravice, ter da je tožena napačna stranka, ker so dediči (tudi tisti, ki naj bi priznavali tožbeni zahtevek, glede katerih je tožnik umaknil tožbo) nujni sosporniki.

Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijske razloge več procesnih kršitev in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga tako spremembo sodb obeh sodišč, da se njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Revizija graja razloge pritožbenega sodišča glede 455. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki je veljal v času sklenitve ustne pogodbe v letu 1988, saj je ta predpisoval pisnost pogodb le glede prodajnih pogodb o nepremičninah, ki so jih izročale v promet družbeno pravne osebe, ne pa fizične osebe. Materialno pravo je pritožbeno sodišče zmotno uporabilo tudi, ker ni upoštevalo v 73. členu ZOR sprejeto teorijo o realizaciji, po kateri se veljavnost pogodbe, ki je bila glede oblike pomanjkljivo sklenjena, ne more izpodbijati, če je bila pogodba obojestransko izpolnjena.

Revizija zatrjuje, da je tožnik tožbi priložil dokaze o sklenitvi in realizaciji kupne pogodbe, s predlaganim svojim zaslišanjem pa bi dokazal ne samo sklenitev, temveč tudi celotno realizacijo pogodbe. Ker sodišče teh dokazov ni upoštevalo, gre za procesne kršitve iz 7., 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), v postopku na pritožbeni stopnji pa še za kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker je pritožbeno sodišče v nasprotju s podatki v spisu zaključilo, da ni podana podlaga za zahtevek za izdajo zemljiškoknjižne listine.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vsem tožencem, ki pa niso vložili revizijskega odgovora.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče pritrjuje obrazloženemu stališču pritožbenega sodišča o napačni pasivni legitimaciji. V obravnavani zadevi gre za spor o obsegu zapuščine, saj tožnik uveljavlja, da dve parceli kljub drugačnim podatkom zemljiške knjige ne sodita v zapuščino. V takem sporu so dediči enotni in tudi nujni sosporniki: enotni zato, ker je mogoče spor rešiti le na enak način za vse od njih (primerjaj 196. člen ZPP), nujni pa zato, ker so v takšni medsebojni zvezi, da lahko samo vsi skupaj upravljajo in razpolagajo s pravicami. Iz te skupne pravice izhaja tudi zakonita nujnost, da lahko le vsi upravičenci skupaj tožijo oziroma da morajo biti vsi zavezanci skupaj toženi. Kdaj gre za enotno in tudi nujno sosporništvo, pove materialnopravni predpis. Zakon o dedovanju (ZD) v 132. členu določa, da pokojnikova zapuščina preide po samem zakonu na njegove dediče v trenutku njegove smrti, v prvem odstavku 145. člena pa, da do delitve dediči upravljajo in razpolagajo z dediščino skupno. Zato gre za tipičen primer nujnega sosporništva, saj je pravica sodedičev skupna in nedeljiva ter izhaja iz zapuščine kot celote. Taka pravica ne dopušča reševanja spora o obsegu zapuščine brez sodelovanja vseh udeležencev materialnopravnega razmerja. V pravdi morajo sodelovati vsi bodisi na aktivni bodisi na pasivni strani. Priznanje terjatev ali zahtevkov v pravdi ali izven nje (to slednje je zatrjeval tožnik v pritožbi za tiste tri dediče, proti katerim je umaknil tožbo) nima učinka, saj morajo biti vsa dejanja upravljanja in razpolaganja z dediščino skupna. Tako je že nekaj časa tudi stališče v praksi revizijskega sodišča (II Ips 546/2004, II Ips 315/2001, II Ips 702/96 itd.).

Pravkar pojasnjeno pomeni, da je tožnik v času izdaje zavrnilne zamudne sodbe tožil osebe, ki niso bile prava stranka, ker ni (več) tožil vseh dedičev. Že ugotovitev o napačni pasivni legitimaciji je zadostovala za zavrnitev tožbenega zahtevka in tudi za zavrnitev pritožbe. Tega razloga revizija sploh ne izpodbija, saj se osredotoča le na vprašanje sklepčnosti tožbe. Zato revizijsko sodišče na kratko pojasnjuje, da tožnik v reviziji prvič in zato nedovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP) uveljavlja okoliščine o konvalidaciji oblikovno pomanjkljivo sklenjene (ustne) pogodbe za obe parceli, zaradi česar neutemeljeno očita pritožbenemu sodišču spregled 73. člena ZOR in s tem povezano procesno kršitev. Pritožbeno sodišče se ni sklicevalo samo na 455. člen ZOR, kot bi bilo mogoče razumeti revizijo, temveč je pri zahtevi za pisnost kupne pogodbe za nepremično omenjalo tudi 5. člen Zakona o prometu z nepremičninami (ZPN).

Revizijsko sodišče pojasnjuje, da tudi pravočasno uveljavljanje konvalidacije tožniku ne bi pomagalo, saj konvalidacija pomeni le "ozdravitev" tiste napake, zaradi katere bi bila pogodba sicer neveljavna. Pomeni torej veljavnost pogodbe, ne pa hkrati tudi pridobitve lastninske pravice. Zanjo je še vedno potreben pridobitni način, glede na 33. člen v času sklenitve pogodbe veljavnega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) torej vpis v zemljiško knjigo. Le če bi tožnik v tožbi zatrjeval take okoliščine, ki bi izkazovale tudi samo pridobitev lastninske pravice (ustrezen pridobitni način ali drug pravni naslov za pridobitev lastninske pravice brez vpisa v zemljiško knjigo), bi lahko uspel z zahtevkom, da sporni parceli ne sodita v zapuščino. To pa pomeni, da utemeljenost tožbenega zahtevka (ugotovitvenega in z njim povezanega dajatvenega) ne izhaja iz trditev tožbe. Zato tožnik neutemeljeno uveljavlja procesne kršitve iz 7., 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Revizijsko sodišče je tožnikovo neutemeljeno revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo in z njo tudi njegove priglašene revizijske stroške.