Jedro

Če je tožnica v predlogu za obnovo postopka navajala dokaze, s katerimi je dokazovala lojalnost pravne prednice, pa jih pred odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-23/93 ni imela možnosti uporabiti, potem v določbi 256. člena ZUP ni podlage za zavrženje njenega predloga.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 754/98-12 z dne 15.12.1999 se razveljavi in se zadeva vrne istemu sodišču v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 16.3.1998, s katerim je bil zavržen njen predlog za obnovo postopka, ki je bil končan z odločbo z dne 2.3.1995. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Mestnega sekretariata za notranje zadeve mesta L. z dne 7.10.1993, s katero je bilo ugotovljeno, da H.K., rojena 15.8.1899 v L., ni državljanka Republike Slovenije. Tožena stranka je zavrgla predlog za obnovo postopka ugotavljanja državljanstva H.K., ker po njeni presoji razlaga določb 3. odstavka 63. člena ZDen in 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ v odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-23/93 z dne 20.3.1997 ni obnovitveni razlog. Sodišče prve stopnje se z navedeno presojo tožene stranke strinja. Navaja, da se po določbi 1. odstavka 249. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list FLRJ, št. 47/86, v nadaljevanju ZUP/86) postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku), obnovi, če je podan kateri izmed razlogov, ki so navedeni od 1. do 11. točke navedenega člena. Razlaga pravnega predpisa med njimi ni navedena. To pomeni, da zaradi kršitve materialnega predpisa obnova postopka ni možna.

Tožnica vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je po stališču Ustavnega sodišča RS sprejetem v odločbi, št. U-I-23/93 z dne 27.3.1997 razlaga 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), po kateri zoper domnevo nelojalnosti ni mogoč nasproten dokaz, v nasprotju s 1. odstavkom 14. člena in 22. členom Ustave Republike Slovenije. Ker ji upravna organa v nasprotju z navedenim stališčem Ustavnega sodišča RS v prejšnjem postopku nista dovolila dokazovati lojalnosti pravne prednice, so zanjo nastale škodljive posledice, ki jih je potrebno odpraviti. Zato ji gre na podlagi 1. odstavka 46. člena Zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94, v nadaljevanju ZUstS) pravica zahtevati spremembo ali odpravo posamičnega akta, s katerim je bilo odločeno o državljanstvu imenovane. Pravno razlago določbe 3. odstavka 63. člena ZDen je namreč enačiti z odpravo protiustavnega ali nezakonitega podzakonskega predpisa ali splošnega akta, izdanega za izvrševanje javnih pooblastil. Odprava protiustavnega ali nezakonitega podzakonskega predpisa oziroma splošnega akta pa po določbi 2. odstavka 45. člena ZUstS učinkuje za nazaj. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka in Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: Postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, se po določbi 249. člena ZUP/86 lahko obnovi le iz razlogov, ki so v navedeni zakonski določbi taksativno našteti. Če je stranka pridobila možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bili navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku, za kar po presoji pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi pravzaprav gre, je podan obnovitveni razlog, ki je določen v 1. točki 1. odstavka navedene zakonske določbe. Vendar pa je moral novi dokaz obstajati že v času pred izdajo dokončne odločbe, pa ni bil znan ali se zanj ni vedelo ali pa se je kot v obravnavanem primeru, zanj vedelo, vendar se ni mogel uporabiti. Tožnici namreč, zaradi razlage 3. odstavka 63. člena ZDen, po kateri zoper domnevo nelojalnosti ni bil mogoč nasproten dokaz, vse do stališča Ustavnega sodišča, sprejetega v odločbi, št. U-I-23/93, ni bilo dovoljeno dokazovati, da nelojalnost njene pravne prednice ni obstajala. Zato tudi ni imela možnosti, da bi v prejšnjem postopku z dokazi, ki jih je navedla v predlogu za obnovo postopka in z njimi dokazovala, da nelojalnost njene pravne prednice ni obstajala, uspela. Za zavrženje tožničinega predloga za obnovo postopka, ki je bil vložen pravočasno in v katerem tožnica navaja dokaze, ki jih v prejšnjem postopku ni mogla uporabiti, in z njimi verjetno izkazuje okoliščino, na katero predlog opira, v določbi 2. odstavka 256. člena ZUP/86 ni podlage. Zato tudi sodišče prve stopnje v določbi 1. odstavka 59. člena ZUS ni imelo podlage za zavrnitev tožničine tožbe.

Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 74. člena ZUS s sklepom razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in mu zadevo vrnilo v nov postopek.