Jedro

Iz opisa življenjskega primera izhaja, da je bil obdolženec kot odrasel, štiridesetletni moški in zunajzakonski partner njene sestre med njenimi obiski petnajstletni oškodovanki nadrejen, kar zadošča za konkretizacijo zakonskega znaka zlorabe položaja.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bil s pravnomočno sodbo kršen drugi odstavek 184. člena Kazenskega zakonika v zvezi s 1. točko 372. člena Zakona o kazenskem postopku.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Celju je s sodbo dne 26. 4. 2013 obdolženega I. G. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja po drugem odstavku 184. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izreklo mu je kazen enega leta in osmih mesecev zapora ter mu na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka, sodne takse in posebnih izdatkov oškodovanke. Višje sodišče v Celju je s sodbo dne 21. 1. 2014 ugodilo pritožbama obdolženčevih zagovornikov in sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom.

2. V novem sojenju je Okrožno sodišče v Celju dne 25. 10. 2017 na podlagi 1. točke 358. člena ZKP obdolženega oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja po drugem odstavku 184. člena KZ. Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki ter nagrada njegovega zagovornika proračun. Višje sodišče v Celju je pritožbo okrožne državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga vrhovna državna tožilka Barbara Brezigar iz razloga kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in skladno z določbo drugega odstavka 426. člena ZKP ugotovi, da je bil zakon prekršen.

4. Na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP je Vrhovno sodišče zahtevo v odgovor poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, slednji je nanjo odgovoril. Meni, da bi lahko zunajobravnavni senat obtožbo na podlagi 1. točke 277. člena ZKP zavrnil že leta 2011, tako pa je bil obdolženec podvržen večletni sodni presoji dejanj. Tožilstvo ima med postopkom možnost spremeniti obtožnico, ne more pa sodišče pozvati tožilstva na dopolnitev obtožnice. V predmetni zadevi je bil očitek zoper obdolženca sicer naveden, a je bil tako splošen, da je ostal nepojasnjen in prazen, tako da se zoper njega obdolženec ni mogel učinkovito braniti. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ne ugodi, predlagatelju pa naloži v plačilo povzročene stroške stranke v postopku.

B.

5. V predmetni zadevi je državno tožilstvo zoper obdolženca vložilo obtožnico zaradi kaznivega dejanja kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja po drugem odstavku 184. člena KZ. Sodišče je v pravnomočni sodbi sprejelo stališče, da v obtožbi opisano dejanje ni kaznivo dejanje in na podlagi 1. točke 358. člena ZKP izreklo sodbo, s katero je obdolženca oprostilo obtožbe. Presodilo je, da zakonski znak zlorabe položaja ni zadostno konkretiziran. Sklicevalo se je na sodno prakso (sodba VSRS I Ips 5199/2010 z dne 28. 3. 2013), iz katere izhaja, da mora biti zloraba položaja opisana z aktivnim ravnanjem, ki se kaže z grožnjami ali obljubi koristi. Izjema so le tisti položaji, ko gre za jasno razmerje podrejenosti in nadrejenosti. Tako razmerje med obdolžencem in oškodovanko pa po presoji sodišča v opisu ni bilo konkretizirano.

6. Kaznivo dejanja po drugem odstavku 184. člena KZ stori učitelj, vzgojitelj, skrbnik, posvojitelj, roditelj ali druga oseba, ki z zlorabo svojega položaja spolno občuje ali stori kakšno drugo spolno dejanje z osebo, staro nad petnajst let, ki mu je zaupana v učenje, vzgojo, varstvo in oskrbo. Za storitev navedenega kaznivega dejanja morata biti (med drugim) podana dva kumulativna pogoja: da je storilcu oškodovanec zaupan v učenje, vzgojo, varstvo ali oskrbo, pri čemer zadošča, da gre za eno od teh razmerij, in da storilec tak svoj položaj izrabi. Obstajati mora položaj, ko je storilec oškodovancu na kakršenkoli način nadrejen, bodisi zaradi vzgoje, varstva, oskrbe ali učenja. Zloraba položaja je kot zakonski znak dejanja po drugem odstavku 184. člena sorodna zlorabi v smislu tretjega odstavka 183. člena KZ, ki inkriminira spolni napad na osebo, mlajšo od petnajst let, le da gre pri dejanju po 184. členu KZ za oškodovanca, starejšega od petnajst let.1

7. Iz konkretnega opisa kaznivega dejanja v predmetni zadevi izhaja, da - je obdolženec storil več spolnih dejanj na škodo A. Č., ki je bila v kritičnem času stara petnajst let, - je bil je zunajzakonski partner oškodovankine sestre, - je oškodovanka k njima med poletnimi počitnicami hodila na obiske, s čimer mu je bila zaupana v varstvo, - je bila s tem do njega v podrejenem položaju, ta položaj pa je zlorabil za izvrševanje spolnih dejanj.

Vrhovna državna tožilka utemeljeno navaja, da tak opis zadošča za konkretizacijo očitanega kaznivega dejanja. Vrhovno sodišče sprejema njeno stališče, da iz opisa dovolj določno izhaja, na kakšen način je bila oškodovanka v kritičnem času zaupana v varstvo svoje polnoletne sestre in njenega zunajzakonskega partnerja. Ta je od nje toliko starejši, da bi lahko bil njen oče. Na njegov dom je oškodovanka prihajala na posamezne obiske med poletnimi počitnicami in to v času, ko je bila še otrok, saj je komaj zaključila osnovno šolo. S tem je bila zaupana v varstvo sorodnikom, ki bi kot odrasli ljudje morali zanjo skrbeti, s čimer je bil, kar se varstva tiče, položaj enak kot bi bila doma pri starših. Iz opisa življenjskega primera zato jasno izhaja, da je bil obdolženec kot odrasel, štiridesetletni moški in zunajzakonski partner njene sestre med njenimi obiski oškodovanki nadrejen, kar zadošča za konkretizacijo zakonskega znaka zlorabe položaja.

8. Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da odnos starejšega člana do mlajšega člana (razširjene) družine, zadošča za konkretizacijo zakonskega znaka zlorabe položaja. Tako je presodilo, da zadošča navedba, da je položaj in svojo avtoriteto zlorabil dedek v odnosu do svoje vnukinje, pri čemer je spolna dejanja izvrševal v času, ko so se v istem stanovanju nahajali celo dekličini starši (sodba I Ips 90/2010 z dne 14. 10. 2010). Prav tako je za konkretizacijo zakonskega znaka zadoščala navedba, da je spolna dejanja izvrševal partner oškodovankine mame, ki je funkcioniral kot odrasel družinski član (sodba I Ips 287/2000 z dne 23. 12. 2015).2

9. Iz izpodbijane prvostopenjske sodbe sicer izhaja, da je sodišče svojo odločitev (med drugim) utemeljilo z ugotovitvijo, da obdolženec do oškodovanke ni razvil občutkov odgovornosti v smislu prevzemanja vloge varstva, zato te svoje vloge ni mogel izkoristiti. Na obiske je oškodovanka prihajala zaradi svoje sestre. S temi navedbami pa se je spustilo v vsebinsko presojo odnosa med oškodovanko in obsojencem ter dokazanosti njene podrejenosti. Gre za presojo, ali mu je dejanje dokazano, nesklepčnosti opisa pa z njimi ni mogoče utemeljiti, saj so v opisu življenjskega primera navedeni vsi zakonski znaki obdolžencu očitanega kaznivega dejanja.

10. Glede na obseg navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče ni spuščalo v presojo, ali je z delom opisa, ki se tiče oralnega spolnega stika, konkretizirano (tudi) kakšno drugo kaznivo dejanje zoper spolno nedotakljivost. C.

11. Sodišči sta v izpodbijani pravnomočni sodbi z napačno presojo, da dejanje, za katerega je bil obdolženec preganjan, ni kaznivo dejanje, kršili drugi odstavek 184. člena KZ v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP. Vrhovna državna tožilka je vložila zahtevo za varstvo zakonitosti v obdolženčevo škodo, zaradi česar je Vrhovno sodišče, ne da bi poseglo v pravnomočno sodbo, uveljavljeno kršitev skladno z drugim odstavkom 426. člena ZKP le ugotovilo.

1 mag. Mitja Deisinger, Kazenski zakonik s komentarjem, Posebni del, GV Založba, Ljubljana 2002, str. 255-256, 265-266. 2 Citirani sodbi se sicer nanašata na dejanji po tretjem odstavku 183. člena KZ, za katerega pa zakon enako kot za dejanje po drugem odstavku 184. člena KZ predvideva obstoj zlorabe položaja.