Jedro

Opis kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe se nanaša na ista historična dogodka, na katera se je nanašala obtožba, med sodbo in obtožbo pa obstaja subjektivna in objektivna identiteta. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da v opisu obdolžencu očitanega kaznivega dejanja ob nespremenjeni kriminalni količini in ob enakih mejah kaznovanja neposrednega in posrednega storilca kaznivega dejanja, ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Uporaba spremenjene (javne) listine kot prave se lahko stori z obema oblikama naklepa, torej z direktnim in eventualnim naklepom, vendar pa krivdna oblika storilca ni obvezna sestavina niti abstraktnega niti konkretnega opisa tega izvršitvenega ravnanja, temveč jo mora sodišče navesti in utemeljiti v razlogih sodbe.

Izrek

I. Pritožbi zagovornikov obdolženega A. A. se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obdolženemu A. A. v izrečeni pogojni obsodbi določena kazen zapora zniža iz 6 (šest) mesecev na 4 (štiri) mesece.

II. V preostalem se pritožba zagovornikov obdolženega A. A. zavrne kot neutemeljena ter se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo I K 64947/2021 z dne 16. 2. 2023 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolžencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo se zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožujeta obdolženčeva zagovornika, ki pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Uvodoma pritožnika zatrjujeta kršitev pravic iz 23. in 27. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ter 3. člena ZKP. Navajata, da je sodišče prve stopnje kazenski postopek vodilo na podlagi napačnega izhodišča državnega tožilstva v obtožnem predlogu, da je imel obdolženec, ki je bil direktor družbe B. d.o.o., edini upravičen interes, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Tožilstvo je namreč prezrlo, da je bilo kaznivo dejanje primarno storjeno v imenu in za račun družbe B. d.o.o., sodišče prve stopnje pa je zanemarilo, da v konkretnem primeru ne obstaja noben neposredni dokaz, ki bi vloženo obtožbo z gotovostjo potrdil. S takšno pritožbeno obrazložitvijo pa pritožnika ne moreta uspeti, saj z njo v bistvu grajata dokazno oceno in izražata nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem sodišča prve stopnje (kar bo predmet nadaljnje pritožbene presoje), ne utemeljujeta pa kršitev citiranih ustavnih in zakonskih določb. Da bi sodišče prve stopnje postopek vodilo v nasprotju z načelom domneve nedolžnosti, pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

5. Pritožnika sodbo izpodbijata tudi iz razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Navajata, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je iz opisa kaznivega dejanja izpustilo očitek, da je obdolženec spremenjeni javni listini posredoval prek neugotovljene osebe, prekoračilo obtožbo. Po njunem mnenju je poseg manj ugoden za obdolženca, ker mu je tožilstvo očitalo posredno storilstvo, medtem ko je sodišče prve stopnje z omenjenim posegom obdolženca označilo kot neposrednega storilca. Uveljavljana kršitev ni podana. Sodišče prekorači obtožbo, če spremeni opis dejanja tako, da med obtožbo in sodbo ni več objektivne identitete. Objektivne identitete ni, če obdolženca obsodi za povsem drugo in ne samo drugačno dejanje, kot je obtožen, pa čeprav je to drugo dejanje milejše od tistega iz obtožbe ali če spremeni v obsodilni sodbi opis dejanja v obdolženčevo škodo. O tem, kdaj gre za dopustno spremembo opisa dejanja v sodbi in kdaj za nedovoljeno prekoračitev obtožbe, je mogoče presojati samo na podlagi konkretnih okoliščin vsakega primera posebej.1 V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje iz opisa kaznivega dejanja izpustilo besedilo „preko neugotovljene osebe“, s čimer je opis dejanja zgolj ustrezno prilagodilo ugotovitvam dokaznega postopka. Kot izhaja iz obrazložitve sodbe, je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da je bil obdolženec tisti, ki je spremenjeni javni listini posredoval in s tem uporabil kot pravi. Takšna sprememba je povsem dopustna, saj je že tožilstvo obdolžencu očitalo, da je spremenjeni javni listini posredoval in da je torej storilec očitanega kaznivega dejanja. Izpustitev besedila, za katero pritožnika navajata, da pomeni očitek posrednega storilstva, pa ni v škodo obdolžencu. Posredni storilec se namreč enako kot neposredni storilec obravnava kot storilec kaznivega dejanja, pri čemer oba s svojo voljo samostojno povzročita prepovedano kaznivo dejanje. Opis kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe se tako nanaša na ista historična dogodka, na katera se je nanašala obtožba, med sodbo in obtožbo pa obstaja subjektivna in objektivna identiteta. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da v opisu obdolžencu očitanega kaznivega dejanja ob nespremenjeni kriminalni količini in ob enakih mejah kaznovanja neposrednega in posrednega storilca kaznivega dejanja, ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Hkrati tudi ni podana v tej zvezi problematizirana kršitev pravice do obrambe, katero zagovornika uveljavljata z navajanji, da se obdolženec ni mogel izjasniti glede sprememb, ki jih je v opisu kaznivega dejanja opravilo sodišče prve stopnje, in da se je obdolženčeva žena C. C. ravno zaradi vsebine očitkov o posrednem storilstvu odpovedala pričevanju. Kot že rečeno, obravnavana sprememba temelji na ugotovljenem dejanskem stanju po izvedenem dokaznem postopku in je bil poseg sodišča v opis dejanja dopusten, zaradi česar zatrjevana kršitev ni podana.

6. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zagovornika uveljavlja z navedbami, da so razlogi izpodbijane sodbe o odločilnih dejstvih nejasni in sami s seboj v nasprotju, ker je sodišče prve stopnje pri presoji, ali je kakšno dejstvo dokazano ali ne, postopalo arbitrarno, prav tako pa je selektivno povzemalo dokaze. S takšnimi pritožbenimi trditvami, ki nasprotujejo dokazni oceni izpodbijane sodbe, pa zagovornika sodišču prve stopnje očitata, da je napačno ocenilo izvedene dokaze. S tem ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, temveč pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

7. Pritožnika na več mestih pritožbe ponavljajoče uveljavljata številne kršitve, s katerimi skušata prikazati, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, vendar pri tem ne moreta biti uspešna. Najprej sodišču prve stopnje očitata, da je z načinom zasliševanja posameznih prič kršilo načelo nepristranskosti sodišča ter 242. člen ZKP in drugi odstavek 299. člena ZKP. Po njunem mnenju je sodišče prve stopnje vsaki od zaslišanih prič na naroku dne 16. 2. 2023 neposredno predočilo sporno javno listino ter ji že vnaprej povedalo, da je z njo nekaj narobe oziroma da je ta spremenjena v datumu, nato pa je pričo vprašalo, ali je ona posredovala listino naprej, s čimer jo je spravilo v situacijo, da bi lahko s pritrdilnim odgovorom sebe spravila v kazenski pregon. Takšnim protispisnim trditvam pa ni mogoče pritrditi. Pregled celotne zadeve, zlasti pa v pritožbi problematiziranega zapisnika o glavni obravnavi z dne 16. 2. 2023, namreč pokaže, da zaslišanje prič ni potekalo na način, ki ga zatrjujeta pritožnika. Razpravljajoči sodnik je pričam postavljal vprašanja, ki so se nanašala na odločilna dejstva. Da bi pričam, ko je predočal obravnavani listini, že vnaprej povedal, da je z listinama nekaj narobe, pa iz zapisnika ni razvidno. Glede na obrazloženo in upoštevaje dejstvo, da obramba na glavni obravnavi ni imela pripomb na vsebino zapisnika, tovrstnim neizkazanim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi, zaradi česar tudi ni podana kršitev 241. člena ZKP, katero pritožnika uveljavljata pri pritožbenem razlogu zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Prav tako je v tej zvezi neutemeljeno sklicevanje na določbo 242. člena ZKP. Ta namreč ureja sodno prepoznavo kot formalno preiskovalno dejanje, medtem ko je v konkretni zadevi sodišče prve stopnje pričam predmetni spremenjeni javni listini pokazalo v skladu z določbo tretjega odstavka 339. člena ZKP. Prav tako niso bile kršene določbe, ki se nanašajo na vodstvo glavne obravnave, zlasti ne posplošeno grajani drugi odstavek 299. člena ZKP. Razpravljajoči sodnik je namreč poskrbel, da so se priče zasliševale na način, da se je zadeva vsestransko razčistila. Pritožnika v nadaljevanju pritožbe sodišču prve stopnje še očitata, da je ravnalo v nasprotju s 360. členom ZKP, ker na razglasitvi sodbe ni prebralo izreka sodbe, zaradi česar gre za sodbo presenečenja. Tudi takšne pritožbene trditve so brez uspeha, saj so v nasprotju s podatki spisa. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 16. 2. 2023 je namreč razvidno, da je razpravljajoči sodnik v navzočnosti strank in zagovornice razglasil sodbo, katere sestavni del je tudi opis kaznivega dejanja, pri čemer nihče izmed navzočih ni imel pripomb na zapisnik.

8. Pritožnika z obširnimi in ponavljajočimi pritožbenimi trditvami, da v opisu kaznivega dejanja niso konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja ponarejanja listin, uveljavljata kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, vendar jima ne gre pritrditi. Opis kaznivega dejanja, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, namreč po oceni pritožbenega sodišča vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena KZ-1, ki so ustrezno konkretizirani, v razlogih izpodbijane sodbe pa tudi primerno obrazloženi. Obdolžencu se očita, da je spremenjeni javni listini, ki se morata voditi na podlagi zakona, uporabil kot pravi. Po mnenju pritožnikov bi morala biti glede na takšno očitano izvršitveno ravnanje konkretizirana tudi subjektivna plat storilca, torej zavest, da je listina, ki se uporablja kot prava, spremenjena. Ni jima mogoče pritrditi. Uporaba spremenjene (javne) listine kot prave se lahko stori z obema oblikama naklepa, torej z direktnim in eventualnim naklepom,2 vendar pa krivdna oblika storilca ni obvezna sestavina niti abstraktnega niti konkretnega opisa tega izvršitvenega ravnanja, temveč jo mora sodišče navesti in utemeljiti v razlogih sodbe. Za sam opis dejanja v izreku tako zadostuje, da daje okvir za ugotavljanje določene vrste krivdne oblike.3 V obravnavani zadevi izrek izpodbijane sodbe vsebuje vse elemente, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje ob vseh dejstvih in okoliščinah, ki jih je ugotovilo po izvedenem dokaznem postopku, sklepalo na obdolženčevo naklepno ravnanje, ki je bilo usmerjeno v uporabo spremenjenih javnih listin kot pravih. Zato kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP ni podana.

9. Zagovornika neutemeljeno grajata tudi pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo zaključilo, da je obdolženi A. A. storil v izreku prvostopenjske sodbe opisano kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče zato v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami izpodbijane sodbe, na katere se v izogib ponavljanju tudi sklicuje.

10. Bistvo pritožbene obrazložitve zagovornikov je v ponavljanju obdolženčevega zagovora ter v nestrinjanju z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je bil obdolženec tisti, ki je posredoval in torej s tem uporabil spremenjeni javni listini kot pravi.

11. S takšnimi pritožbenimi stališči ni mogoče soglašati. Za zaključek, da je obdolženec izvršil v izreku izpodbijane sodbe opisano kaznivo dejanje ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena KZ-1, je sodišče prve stopnje imelo utemeljeno podlago v izpovedbah zaslišanih prič D. D., E. E., F. F., G. G., H. H., I. I. in J. J. ter listinski dokumentaciji, zlasti v spornih spremenjenih javnih listinah (potrdili Finančne uprave Republike Slovenije – v nadaljevanju FURS, priloga A1 in A4). Zagovor obdolženca, ki je zanikal storitev obravnavanega kaznivega dejanja, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo ter v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo tehtne razloge, zakaj mu ni mogoče pritrditi (točke od 31 do 43 razlogov sodbe). Pritožbena izvajanja, ki v bistvu ne prinašajo ničesar novega, pravilnosti teh razlogov ne morejo ovreči ter je le še pritrditi oceni sodišča prve stopnje o kazenski odgovornosti obdolženca.

12. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in zaključki sodišča prve stopnje, da je spremenjeni javni listini, ki se morata voditi na podlagi zakona, uporabil kot pravi ravno obdolženec. Slednji je namreč tudi po prepričanju pritožbenega sodišča potrdilo FURS z dne 11. 11. 2020 (priloga A1), katero je bilo spremenjeno v datumu izdaje, posredoval na Upravno enoto, potrdilo FURS z dne 29. 12. 2020 (priloga A4), na katerem je bil prav tako spremenjen datum izdaje, pa je prek elektronskega naslova kadri@B.si posredoval na Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje. Obdolženec je imel kot družbenik in direktor družbe B. d.o.o. edini interes za posredovanje dokazil, da ima družba poravnane vse davčne obveznosti. Takšno potrdilo je namreč med drugim pogoj za podaljšanje soglasja za zaposlitev tujca (5. točka prvega odstavka 17. člena Zakona o zaposlovanju, samozaposlovanju in delu tujcev), kar je bilo v domeni obdolženca. Iz njegovega zagovora namreč izhaja, da je bila njegova žena C. C. kreativka in da se je ukvarjala z internetno prodajo, veleprodajo, prodajo hotelom, dizajnom in celostno podobo blagovne znamke, medtem ko je bil sam odgovoren za drugi del delovanja družbe, to je gradbeništvo (montažo fasadnih sistemov), predvsem v tujini, prav tako je sklepal pogodbe o zaposlitvi s tujimi delavci. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno povzelo in ocenilo izpovedbe zaposlenih pri družbi B. d.o.o. in njenem računovodskem servisu (točke od 17 do 28 razlogov izpodbijane sodbe) ter pri tem, ob upoštevanju vseh ostalih okoliščin, povsem razumno in življenjsko logično zaključilo, da slednji niso imeli interesa posredovati spremenjenih potrdil, kar so nenazadnje tudi odločno zanikali (točke od 36 do 39 razlogov sodbe). Pritožnika, ki skušata s posplošenimi in pretirano poudarjenimi navedbami, da zanikanje zaslišanih prič, da so posredovale sporni listini, samo po sebi ne pomeni, da je javni listini posredoval obdolženec, omajati dokazno oceno sodišča prve stopnje, pa ne moreta biti uspešna. Pri tem namreč očitno prezreta, da je sodišče prve stopnje njihove izpovedbe vrednotilo v povezavi z drugimi dokazi. Že navedeni razlogi sodišča prve stopnje v tej smeri pa so povsem jasni in popolni. Zato pritožnika ne moreta prepričati niti s ponavljanjem obdolženčevega zagovora, da so C. C., I. I., J. J., H. H. in G. G. delale v isti pisarni in da so vse imele dostop do računalnika z e-davki in elektronskega naslova kadri@B.si, medtem ko se obdolženec ni ukvarjal z administrativnimi zadevami. Sodišče prve stopnje namreč na podlagi izvedenih dokazov utemeljeno ni verjelo obdolžencu, da ni skrbel za administracijo družbe. Nasprotno namreč izhaja iz izpovedbe priče F. F. in tudi zaposlenih v družbi B. d.o.o., zlasti I. I., ki je povedala, da je potrdila o plačanih obveznostih pridobivalo bodisi računovodstvo bodisi obdolženec, ter J. J., ki je povedala, da so potrdila FURS pridobivali zaposleni po navodilih obdolženca, sicer pa tudi zunanje računovodstvo in obdolženčeva žena (list. št. 136 in 139 - točke od 33 do 38 razlogov izpodbijane sodbe).

13. Kdo je prvotno potrdilo, ki je bilo dvakrat spremenjeno, sploh pridobil in za kateri namen ter ali je bil obdolženec takrat na službeni poti, ni bistvenega pomena, zaradi česar pritožnika ne moreta uspeti niti z obširnimi pritožbenimi navedbami v tej smeri. Odločilna je namreč ugotovitev, da je bil obdolženec tisti, ki je spremenjeni javni listini posredoval na Upravno enoto in Zavod RS za zaposlovanje, medtem ko sama pridobitev in sprememba javne listine glede na očitano izvršitveno ravnanje nista pomembni. Prav tako se kot nebistvene izkažejo obsežne pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje v točki 12 razlogov izpodbijane sodbe ugotavljalo tudi druge vsebinske diskrepance spornih potrdil. Čeprav dokazna ocena v tem delu presega očitke iz obtožbe, pa takšne ugotovitve niso relevantne in ne morejo z ničemer vplivati na vsebinske zaključke sodišča prve stopnje o odločilnih dejstvih, saj se obdolžencu očita, da sta bili listini spremenjeni (samo) v datumu izdaje, kar pa je bilo nedvomno ugotovljeno (prilogi A1 in A4 ter izpovedba priče D. D. – točke 9 ter 15 in 16 razlogov sodbe). Povsem neutemeljena in za odločitev o obtožbenih očitkih nebistvena so tudi pritožbena zatrjevanja, da razlik v datumu izdaje in datumu elektronskega podpisa spornih javnih listin ni takoj prepoznal niti organ, ki se s tem dnevno ukvarja. V zvezi s tem pritožnika prezreta izpovedbo priče D. D., ki je povedala, da so na Zavodu RS za zaposlovanje iz spornih potrdil, ki jih je predložila družba B. d.o.o., ugotovili, da sta ti ponarejeni (list. št. 56). Ker gre za kaznivo dejanje ponarejanja listin tudi v primeru, če je vsebina spremenjene izjave na predrugačeni listini resnična,4 pa so neutemeljene tudi vse pritožbene navedbe v smeri, da obdolženec na dan dopolnitev vlog ni vedel, da družba nima poravnanih obveznosti. Ob tem sklepanje sodišča prve stopnje v točki 41 obrazložitve ni v nasprotju samo s seboj, kot to zatrjujeta pritožnika, saj je sodišče tehtno pojasnilo svoje zaključke, da je obdolženec vedel, da sta listini spremenjeni, pri tem pa ni izhajalo samó iz okoliščine, da družba ni imela poravnanih obveznosti. Brezpredmetno je tudi sklicevanje pritožnikov na ločenost premoženja družbe od premoženja njenega družbenika, saj sodišče prve stopnje v točki 37 obrazložitve sodbe ni zaključilo, da je obdolženec kaznivo dejanje storil zaradi premoženjskih interesov družbe, pač pa je ocenilo, da je obdolženec imel interes za zaposlitev tujca in podaljšanje delovnega dovoljenja za posameznega delavca ter da je bilo od prihodkov družbe odvisno, ali bo moč pridobiti potrdilo o poravnanih obveznostih.

14. Ker zagovornika tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navajata ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, medtem ko posplošeno zatrjevana protispisnost brez konkretnih navedb ne more biti uspešna, je bilo treba pritožbo zoper sodbo v tem delu zavrniti kot neutemeljeno.

15. Odločbe o kazenski sankciji pritožnika ne izpodbijata. Ker pa pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP), je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v tem delu. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vse relevantne okoliščine, pomembne za izbiro kazenske sankcije, ter obdolžencu utemeljeno izreklo pogojno obsodbo, torej kazensko sankcijo opozorilne narave. Kljub takšni pravilni presoji pa je v nadaljevanju v točki 47 razlogov izpodbijane sodbe napačno ugotovilo, da je bil obdolženec za kaznivo dejanje ponarejanja listin že obsojen. Sodba Okrajnega sodišča v Mariboru III K 46562/2020 (priloga C1), s katero je bil obdolženec spoznan za krivega kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1, je namreč postala pravnomočna 15. 9. 2021, torej po časovnem obdobju, v katerem je obdolženec storil obravnavano kaznivo dejanje (v času od 11. 11. 2020 do 16. 12. 2020 in 29. 12. 2020). Slednje pomeni, da obdolženec ni bil predhodno kaznovan, zaradi česar je treba takšno okoliščino upoštevati kot olajševalno, ne pa kot obteževalne, kot je to storilo sodišče prve stopnje. V tej posledici in ob pravilnih razlogih sodišča prve stopnje glede drugih olajševalnih okoliščin (da je obdolženec oče dveh otrok, da skupaj s partnerko vodi uspešno gospodarsko družbo, ki nudi zaposlitev več osebam, in da so bile obveznosti vsaj dne 17. 12. 2020 do FURS poplačane), je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je v okviru izrečene pogojne obsodbe obdolžencu določeno kazen zapora znižalo iz šest mesecev na štiri mesece. S tako spremenjeno kazensko sankcijo bo po prepričanju pritožbenega sodišča dosežen namen kaznovanja, da obdolženec kaznivih dejanj ne bo ponavljal. Čeprav zagovornika odločbe o kazenski sankciji nista izrecno izpodbijala, je pritožbeno sodišče njuni pritožbi v tem delu ugodilo, saj se po samem zakonu šteje, da je pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, vložena tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP).5

16. Po obrazloženem in ker zagovornika glede odločilnih dejstev ne navajata več ničesar, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor pritožbenega sodišča, prav tako pa slednje pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (prvi odstavek 394. člena ZKP), v ostalem pa pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem obsegu izpodbijano sodbo potrdilo (391. člen ZKP).

17. Ker je bilo s to sodbo odločeno deloma v obdolženčevo korist, sodna taksa ni bila določena (drugi odstavek 98. člena ZKP).

1 Tako Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, 2004, str. 792. 2 Primerjaj Jan Stajnko, Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list Republike Slovenije in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019, 2. knjiga, str. 1189. 3 Tako tudi sodba VSC II Kp 30297/2014 z dne 12. 9. 2017. 4 Tako sodba VS RS I Ips 53921/2013 z dne 15. 6. 2017. 5 Tako Aleksander Karakaš v Miha Šepec et al, Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, 2. knjiga, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2023, str. 1015 in Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 836.