Jedro

Ker tožnik ministru po preteku petih let od dneva svojega imenovanja ni predložil nobenih dokazil o strokovnem izpopolnjevanju in aktivnem sodelovanju na posvetovanjih in strokovnih izobraževanjih, je tožena stranka ravnala pravilno, ko je tožnika zaradi neizpolnjevanja pogojev razrešila tako kot sodnega cenilca kot tudi sodnega izvedenca za strokovno področje gradbeništva.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka pod 1. točko izreka razrešila A.A.- sedaj tožnika kot sodnega cenilca, imenovanega za strokovno področje gradbeništvo, podpodročje stavbna zemljišča, visoke gradnje, nizke gradnje in gradbeništvo na splošno, z dnem dokončnosti te odločbe; pod 2. točko izreka je tožnika razrešila kot sodnega izvedenca, imenovanega za strokovno področje gradbeništvo, podpodročje stavbna zemljišča, visoke gradnje, nizke gradnje in gradbeništvo na splošno, z dnem dokončnosti te odločbe; pod 3. točko izreka je odločila, da mora tožnik v treh dneh od prejema te odločbe Ministrstvu za pravosodje in javno upravo oddati svoji štampiljki in izkaznici in pod 4. točko izreka je odločila, da se razrešitev tožnika vpiše v imenik sodnih izvedencev in sodnih cenilcev ter objavi v Uradnem listu Republike Slovenije in na spletnih straneh Ministrstva za pravosodje in javno upravo. V svoji obrazložitvi navaja, da je bil tožnik z odločbama z dne 15. 1. 2004 imenovan za sodnega cenilca in sodnega izvedenca, oboje za strokovno področje gradbeništva, podpodročje stavbna zemljišča, visoke gradnje, nizke gradnje in gradbeništvo na splošno. Nato se sklicuje na določbe 84. člena Zakona o sodiščih (ZS), po katerih so sodni izvedenci osebe, imenovane za neomejen čas s pravico in dolžnostjo, da sodišču na njegovo zahtevo podajo izvid in mnenje glede strokovnih vprašanj, za katera tako določa zakon ali glede katerih sodišče oceni, da mu je pri njihovi presoji potrebna pomoč strokovnjaka (1. odstavek 84. člena ZS); sodni cenilci pa so osebe, imenovane za neomejen čas s pravico in dolžnostjo, da sodišču na njegovo zahtevo podajo izvid o gospodarskih lastnostih stvari ali pravice ter cenitev njene vrednosti oziroma vrednosti na njej povzročene škode (2. odstavek 84. člena ZS). Po določbi četrtega odstavka 84. člena ZS so sodni izvedenci in cenilci po preteku petih let od dneva imenovanja in po preteku vsakih nadaljnjih petih let dolžni ministru, pristojnemu za pravosodje, predložiti dokazila o strokovnem izpopolnjevanju in seznanitvi z novimi dognanji in metodami v stroki oziroma o sodelovanju na posvetovanjih in strokovnih izobraževanjih iz šestega odstavka 87. člena ZS. Po šestem odstavku 87. člena ZS so se sodni izvedenci in cenilci dolžni strokovno izpopolnjevati in sproti seznanjati z novimi dognanji in metodami v stroki oziroma sodelovati na posvetovanjih in strokovnih izobraževanjih, ki jih organizira pristojni državni organ, pooblaščena organizacija ali strokovno druženje. Po določbi 2. točke prvega odstavka 89. člena ZS minister, pristojen za pravosodje, razreši sodnega izvedenca oziroma cenilca, če ne izpolnjuje več pogojev iz četrtega odstavka 84. člena ZS ali pogojev iz prvega odstavka 87. člena ZS. Tožnik je bil ministrstvu dolžan predložiti dokazila o strokovnem izpopolnjevanju do 15. 1. 2009. Ne glede na zakonsko določeno obveznost predložitve dokazil mu je ministrstvo posredovalo obvestilo z dne 18. 12. 2008, v katerem ga je opomnilo na izpolnitev naložene obveznosti. Tožnik kljub temu ni predložil dokazil. Zato ga je ministrstvo z dopisom z dne 12. 2. 2010 ponovno pozvalo, da predloži dokazila v skladu s šestim odstavkom 87. člena ZS ter prvim odstavkom 36. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (Pravilnik). Ministrstvo ni prejelo nobenega dokazila o tožnikovem strokovnem znanju ter njegovih praktičnih sposobnostih in izkušnjah in torej tožnik svoje zakonske dolžnosti ni izpolnil. Zato je podan razlog za razrešitev po 2. točki prvega odstavka 89. člena ZS, ker tožnik ne izpolnjuje več pogojev iz četrtega odstavka 84. člena ZS. Glede na navedeno je bilo treba odločiti, kot izhaja iz izreka te odločbe.

Tožnik v tožbi z dne 11. 7. 2012 in v pripravljalni vlogi z dne 5. 11. 2012 navaja, da v izpodbijani odločbi nista ločena pojma cenilca in izvedenca. Pri cenilstvu gre namreč za določitev tržne vrednosti nepremičnine in je bilo v smeri cenilstva res veliko strokovnega izobraževanja. Drugače pa je na področju izvedenstva, kjer ni bilo nobenega strokovnega izobraževanja. Ministrstvo za pravosodje in javno upravo, ki bi bilo dolžno organizirati izobraževanje v tem pogledu, tega ni izvedlo. Izobraževanja za delo izvedencev tudi ni možno opraviti samo s predavanjem, temveč bi bilo potrebno organizirati delavnice s praktičnimi primeri. O usposobljenosti cenilcev in izvedencev bi moral obstajati tudi preizkus znanja. V letu 2012 je sam izdelal približno 10 nalog in niti v enem primeru ni dobil slabe ocene, pri čemer pa bi se bilo treba posvetovati tudi s sodniki. Izvedenstvo je zahtevno, zahteva veliko prakse, je zelo strokovno in odgovorno in kvalitete izvedeniškega dela ni možno ocenjevati na sedaj veljavne načine. Sodišču smiselno predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navedbe tožeče stranke prereka, kolikor se z njimi izrecno ne strinja in dodatno navaja, da je bil tožnik z dvema različnima odločbama imenovan za sodnega cenilca in sodnega izvedenca, oboje za strokovno področje gradbeništva, podpodročje stavbnih zemljišč, visokih gradenj, nizkih gradenj in gradbeništva na splošno. Ponovno se sklicuje na četrti odstavek 84. člena ZS, po katerem so sodni cenilci in izvedenci dolžni po preteku petih let od dneva imenovanja in po preteku vsakih nadaljnjih pet let predložiti ministru, pristojnemu za pravosodje, dokazila o strokovnem izpopolnjevanju in seznanitvi z novimi dognanji in metodami v stroki oziroma o sodelovanju na posvetovanjih in strokovnih izobraževanjih iz šestega odstavka 87. člena tega zakona, ki določa, da strokovna izpopolnjevanja organizira pristojni državni organ, pooblaščena organizacija ali strokovno združenje. Po 2. točki prvega odstavka 89. člena ZS minister, pristojen za pravosodje, razreši sodnega izvedenca oziroma cenilca, če le-ta ne izpolnjuje več pogojev iz četrtega odstavka 84. člena tega zakona. Enako je določal tudi Zakon o sodiščih, veljaven v času, ko je bil tožniku poslan prvi poziv za predložitev dokazil o njegovem strokovnem izpopolnjevanju. Trenutno veljavni Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih v svojem 36. členu določa, da se mora izvedenec oziroma cenilec v petletnem obdobju od dneva imenovanja za posamezno strokovno področje in podpodročje udeležiti najmanj petih strokovnih izpopolnjevanj; v času, ko je bil tožniku poslan poziv za predložitev dokazil, pa je Pravilnik določal, da se mora izvedenec oziroma cenilec udeležiti najmanj dveh strokovnih izpopolnjevanj. Tožnik je bil razrešen kot sodni izvedenec in sodni cenilec, ker v skladu s 36. členom tedaj veljavnega Pravilnika ni predložil vsaj dveh ustreznih potrdil. Tožnik sam priznava, da so strokovna izpopolnjevanja za sodne cenilce za njegovo strokovno področje bila organizirana in da se jih ni udeleževal. V zvezi z navedbo tožeče stranke, da za izvedenstvo ni bilo organizirano strokovnih izobraževanj, pa tožena stranka odgovarja, da se v skladu z določbo prvega odstavka 6. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih kot dokazila o ustreznem strokovnem znanju ter praktični sposobnosti in izkušnjah upoštevajo ne samo potrdila o udeležbi na strokovnih posvetovanjih in drugih izobraževalnih oblikah, temveč tudi podatki o objavljenih strokovnih in znanstvenih prispevkih, raziskovalni in izobraževalni dejavnosti, mnenja, ocene in priporočila drugih državnih ali izobraževalnih organov, ustanov, strokovnih združenj in drugih strokovnih institucij s strokovnega področja in podpodročja dela izvedenca oziroma cenilca ter druga ustrezna potrdila in izjave o strokovnosti. Med ustrezna dokazila tako ne spadajo samo dokazila o udeležbi na strokovnih posvetovanjih in izobraževanjih, temveč lahko sodni izvedenci in cenilci svojo dolžnost predložitve dokazil izpolnijo tudi z udeležbo na strokovnih posvetovanjih in izobraževanjih, organiziranih za sodne izvedence in cenilce širšega strokovnega področja, to je področja gradbeništva. Nadalje lahko sodni izvedenci in cenilci omenjeno dolžnost izpolnijo tudi s predložitvijo dokazil o udeležbi na strokovnih posvetovanjih in izobraževalnih oblikah drugih (domačih in tujih) izobraževalnih organov, ustanov, strokovnih združenj in drugih strokovnih institucij. Kolikor se sodni izvedenec ali cenilec tudi takšnih izobraževanj ni udeleževal, pa lahko svojo dolžnost izpolni s predložitvijo podatkov o morebitnih objavljenih strokovnih in znanstvenih prispevkih, raziskovalni in izobraževalni dejavnosti, mnenj strokovnih združenj s strokovnega področja in podpodročja njegovega izvedenskega oziroma cenilskega dela ali s predložitvijo kakršnihkoli drugih ustreznih potrdil in izjav o strokovnosti. Poudarja tudi, da Center za izobraževanje v pravosodju, v skladu z določbo 26. člena veljavnega Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih, redno organizira tako posebne kot tudi splošne izpopolnjevalne seminarje, ki so enaki za vse sodne izvedence in cenilce, ne glede na strokovno področje in podpodročje njihovega dela, vendar se tožnik, kot to izhaja iz upravnih spisov, tudi teh ni udeleževal. Glede na navedeno tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Predmet obravnavanega upravnega spora je presoja zakonitosti odločbe tožene stranke, s katero je le-ta tožnika razrešila kot sodnega cenilca in sodnega izvedenca, imenovanega za strokovno področje gradbeništva, podpodročje stavbnih zemljišč, visokih in nizkih gradenj in gradbeništva na splošno.

Razrešitev sodnih cenilcev in sodnih izvedencev urejata Zakon o sodiščih (ZS) in Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (Pravilnik). Po določbi 2. točke prvega odstavka 89. člena ZS minister, pristojen za pravosodje, razreši sodnega izvedenca oziroma cenilca, če ne izpolnjuje več pogojev iz četrtega odstavka 84. člena tega zakona ali pogojev iz prvega odstavka 87. člena tega zakona. Po četrtem odstavku 84. člena ZS so sodni izvedenci, sodni cenilci in sodni tolmači po preteku petih let od dneva imenovanja in po preteku vsakih nadaljnjih pet let dolžni predložiti ministru, pristojnemu za pravosodje, dokazila o strokovnem izpopolnjevanju in seznanitvi z novimi dognanji in metodami v stroki oziroma o sodelovanju na posvetovanjih in strokovnih izobraževanjih iz šestega odstavka 87. člena ZS.

Ob upoštevanju zgoraj navedenih zakonskih določb in podatkov v spisu, je po presoji sodišča, tožena stranka, ki je svojo odločitev oprla na določbo 2. točke prvega odstavka 84. člena ZS, postopala pravilno. Iz podatkov v spisu namreč izhaja, da tožnik ministru po preteku petih let od dneva svojega imenovanja (15. 1. 2004), kljub dvema pozivoma na predložitev zahtevanih dokazil, ni predložil nobenih dokazil o strokovnem izpopolnjevanju in aktivnem sodelovanju na posvetovanjih in strokovnih izobraževanjih, kar bi bil moral storiti. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju pa je tožena stranka po presoji sodišča pravilno odločila, ko je na podlagi 2. točke prvega odstavka 89. člena ZS tožnika razrešila tako kot sodnega cenilca kot tudi sodnega izvedenca za strokovno področje gradbeništva, ker je pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje več pogojev iz četrtega odstavka 84. člena ZS. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi za svojo odločitev tudi navedla razumne razloge, s katerimi se sodišče lahko v celoti strinja in jih zato v izogib ponavljanju (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1) ne bo posebej ponavljalo.

Tožbeni ugovori na drugačno odločitev sodišča ne morejo vplivati, saj tožnik v postopku ni predložil nobenih dokazil v zvezi s svojim strokovnim izpopolnjevanjem in novimi dognanji in metodami v stroki, niti ni za to navedel nobenih utemeljenih razlogov.

Ker je po presoji sodišča odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno.