Jedro

Tožnica je bila zaposlena na delovnem mestu pomožna čistilka, njena delovna obveznost je bila 40 ur tedensko, dnevna razporeditev pa dvoizmenska. Tožena stranka ni predložila nikakršnih dokazov, ki bi dokazovali, da tožnica ni opravljala dela, za katerega uveljavlja plačilo. Zato je tožnica upravičena do vtoževanega dodatka za delo ob nedeljah in praznikih glede na izračun tožnice, ki jo je sama vodila.

Tožnica je dokazala, da ni mogla izkoristiti 5 dni delovnega dopusta, ki ji ga delodajalec ni odobril, zato od tožene stranke utemeljeno zahteva odškodnino za neizrabo letnega dopusta.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba (I., II. in III. točka izreka).

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici iz naslova neizplačanega dodatka za delo ob nedeljah in dela prostih dnevih za čas od meseca novembra 2006 do meseca marca 2009 obračunati mesečne bruto zneske in ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu dalje, do plačila (I. točka izreka). V nadaljevanju je sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati nadomestilo za neizkoriščen letni dopust v višini 85,00 EUR bruto in ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezno nadomestilo za neizkoriščen letni dopust v neto znesku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 4. 2009 dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka tožnici dolžna povrniti stroške postopka v znesku 244,36 EUR, v roku 15 dni, pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev pravil postopka in zmotne presoje dejanskega stanja, ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da tožbeni zahtevek tožnice ni utemeljen, saj tožnica ni dokazala, da je upravičena do vtoževanih zneskov. Tožnica ni predložila dokazov za trditev, da opravlja delo ob nedeljah in praznikih ter v kakšnem številu ur. Tožnica je poljubno določila število nedeljskih in prazničnih ur ter izračunala višino dodatka. Sodišče pa je navedenemu njenemu zahtevku sledilo. Tožnica je opravila manj ur, kot jih uveljavlja. Njeni podatki niso bistveni in relevantni, saj je tožena stranka ni nikoli klicala na delo, pri čemer pa tožena stranka nima podatkov, da bi tožnica kdaj delo prijavila. Tožnica tudi ni dokazala, da ji tožena stranka ni omogočila izrabe dopusta. Posledica zmotne in nepopolne ugotovitve in presoje dejanskega stanja je tudi nepravilna uporaba materialnega prava. Sodišče je storilo tudi bistveno kršitev pravil postopka iz razloga, ker je bil zakoniti zastopnik tožene stranke prisiljen v odpoved pooblastila zaradi zadržanosti, ker sodišče prošnji za preložitev obravnave ni ugodilo. Sodišče bi moralo vabiti toženo stranko, kar pa ni. Sodišče bi tudi moralo zaslišati toženo stranko.

Tožnica podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke ter navaja, da je pritožba tožene stranke v celoti neutemeljena. Tožbeni zahtevek ni neutemeljen, ni nesklepčen in ne dokazan. Tožena stranka ni bila zaslišana, vendar v skladu z drugim odstavkom 258. člena ZPP sodišče lahko zasliši samo eno stranko, če se druga stranka ne odzove sodnemu vabilu, kakršna je bila situacija v predmetni zadevi. Sodišče je ugotovilo, da tožnici niso bili izplačani dodatki za delo v nedeljo in državni praznik. Nenazadnje pa je tožena stranka tudi priznala, da je tožnica opravljala nedeljsko delo in delo med prazniki. Sodba tudi pravilno in obrazloženo utemeljuje ugoditev zahtevku glede odškodnine zaradi neizrabe dopusta, saj iz zaslišanja tožnice izhaja, da letnega dopusta ni mogla koristiti, ker ji ga delodajalec ni odobril, kasneje pa je bila v bolniškem staležu. Toženi stranki je bilo onemogočeno sodelovati v postopku. Kasnejša odpoved pooblastila na veljavnost že opravljene vročitve nima vpliva, zato se tožena stranka neutemeljeno sklicuje, da ji ni bilo omogočeno sodelovanje v postopku. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj so v sodbi navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in razlogi v sodbi niso nejasni in med seboj v nasprotju. Ugotoviti je tudi, da ni podana smiselno bistvena kršitev iz 15. točke 339. člena ZPP, ki je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so po oceni pritožbenega sodišča jasni. Sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo vse bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s tem dokazati ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. Glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je potrebno tudi pojasniti, da je omenjena kršitev - protispisnost podana zgolj takrat, ko obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisniku o izpovedbah v postopku ter samimi listinami oziroma zapisniki, ne pa, če sodišče vsebino listin oziroma zapisnikov tolmači drugače kot stranka oziroma jim pripiše drugačen dokazni pomen. V tem primeru gre lahko le za zmotno dokazno oceno, torej za zmotno ugotovitev dejanskega stanja. ZPP v 8. členu določa, katera dejstva se štejejo za dokazana, o tem odloči sodišče po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka.

Podana tudi ni zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z odločitvijo sodišča, ko ni zaslišalo zastopnika tožene stranke in ga ni vabilo na narok za glavno obravnavo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zastopnik tožene stranke prejel pravočasno vabilo na glavno obravnavo, da je potem sicer odpovedal pooblastilo in navedel, da je tožena stranka tik pred stečajem in da ne vidi možnosti za nadaljnje vodenje tega postopka. Odvetnik je preklical pooblastilo dne 7. 10. 2013, sodišče pa je opravilo narok za glavno obravnavo dne 15. 10. 2013, kar pomeni, da je bil pooblaščenec tožene stranke v skladu s 3. odstavkom 89. člena ZPP dolžan še en mesec opravljati dejanja za tistega, ki mu je pooblastilo dal, če je treba odvrniti kakšno škodo, ki bi lahko nastala zanj v tem času. Glede na navedeno, je bila tožena stranka oziroma njen pooblaščenec pravilno vabljen na narok za glavno obravnavo in bil dolžan zastopati interese tožene stranke. Tako toženi stranki ni bila kršena pravica do sodelovanja v postopku. Prav tako ni bila kršena pravica toženi stranki do sodelovanja v postopku iz razloga, ker sodišče ni zaslišalo zakonitega zastopnika tožene stranke. Iz priloženega spisa namreč izhaja, da tožena stranka niti ni predlagala zaslišanja zakonitega zastopnika tožene stranke, zaslišanje strank je predlagala le tožnica, tako da sodišče ni bilo dolžno zaslišati zakonitega zastopnika tožene stranke.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje po izvedenih dokazih z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnica in tožena stranka ter po vpogledu v listine C1 - C4 ter po zaslišanju tožnice ugodilo tožbenemu zahtevku, v katerem je tožnica zahtevala plačilo dodatka k plači za delo ob nedeljah in praznikih, za kar ni dobila plačila. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje skladno z določili Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 - 103/2007 - ZDR) pravilno odločalo na podlagi 126. do 140. člena ZDR, pri čemer je tudi pravilno navedlo, da zakon napotuje glede višine dodatkov na kolektivno pogodbo. Kolektivna pogodba gradbenih dejavnosti (Ur. l. RS, št. 1/2005 s sprem.) v 41. členu določa, da se za delo v delovnem času, ki je manj ugoden, pripadajo delavcem dodatki za delo v nedeljo najmanj 50 %, za delo na dneve državnih praznikov in dela proste dni po zakonu najmanj 50 % od osnovne plače. Tožnica je bila zaposlena na delovnem mestu pomožna dela čistilka, njena delovna obveznost je bila 40 ur tedensko, dnevna razporeditev pa dvoizmenska. Sodišče je tožnici priznalo dodatke za delo ob nedeljah in praznikih glede na izračun tožnice, ki ga je sama vodila.

Pritožbeno sodišče ob navedenem ugotavlja, da tožena stranka ni predložila nikakršnih dokazov, ki bi dokazovali, da tožnica ni opravljala dela, za katerega uveljavlja plačilo, pri čemer tudi Zakon o evidencah na področju dela in socialne varnosti (Ur. l. RS, št. 40/2006 - ZEPDSV) določa obveznost delodajalca, da vodi evidence na področju dela in socialne varnosti, način zbiranja podatkov, način vodenja in povezovanje evidenc ter način posredovanja podatkov. Zakon v 12. členu določa evidence, ki jih morajo voditi delodajalci: - evidenco o zaposlenih delavcih, - evidenca o stroških dela, - evidenco o izrabi delovnega časa in - evidenco o obliki reševanja kolektivnih delovnih sporov pri delodajalcu.

Navedene podatke mora voditi delodajalec, pri čemer sicer zakon ne določa oblike evidence, kar pomeni, da lahko delodajalec sam odloči, kako bo evidence vodil. Glede na dejstvo, da tožena stranka ni sodišču predložila nikakršnih evidenc, je sodišče utemeljeno tožnici priznalo mesečne dodatke za čas od meseca novembra 2006 do meseca marca 2009 v zneskih bruto in ji po odvodu davkov in prispevkov prisodilo ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu dalje, do plačila.

Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da je tožnica v postopku dokazala, da ni mogla izkoristiti 5 dni delovnega dopusta, ki ji delodajalec ni odobril, torej ji je sodišče utemeljeno priznalo odškodnino za neizrabo letnega dopusta v višini 85,00 EUR bruto, po odvodu davkov in prispevkov z izplačilom neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2009 dalje do plačila, kar je skladno s 166. členom ZDR.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj le-ta ni prispeval k rešitvi spora. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.